TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor naj bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). V postopku notranje razselitve je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in; ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in prežive.

Tako je v postopku razselitvene alternative treba ugotoviti, ali je v mestu razselitve prosilcu omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP; vprašanje združitve prosilca z družino v kraju razselitve (ki ga izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke), pa ni predmet odločanja v postopku razselitvene alternative in tudi ni ovira, zaradi katere prosilec ne bi mogel biti razseljen.