TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Kot izhaja iz 2. točke Uvoda v SRS/2006, je uporaba SRS 20 do 24 le priporočena, ni pa obvezna, ker gre po njihovi vsebini za pravila skrbnega računovodenja in torej za način že sicer obveznega zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov.

Trgovanje z delnicami A. je treba obravnavati kot celoto, saj si je le tako mogoče ustvariti sliko o tem, zakaj je do trgovanja po ceni, na način in v času, kot se je zgodilo, sploh prišlo. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, zakaj je sporne delnice odkupila od B. Ltd in jih nato prodala družbi C. d.o.o., ta pa je kupnino na njen transakcijski račun nakazala, še preden je tožeča stranka od B. Ltd odkupila delnice. Dejansko je tožeča stranka delnice nabavila z denarjem, ki ji ga je v ta namen nakazala C. d.o.o. Zakaj ni ta družba od B. Ltd sama kupila delnic, pač pa se je to zgodilo s posredovanjem tožeče stranke, ta ni pojasnila. Tudi sodišče za tako ravnanje ne vidi razumnega ekonomsko gospodarskega razloga. Čim pa je tako, je mogoče zaključiti, da tožeča stranka, pa tudi druge osebe, ki so sodelovale v verižnem trgovanju z delnicami, niso zasledovale gospodarskega cilja, ampak cilj odliva sredstev v tujino in oziroma znižanja davčne osnove C. d.o.o. Namen aktivnosti torej ni bil v trgovanju z vrednostnimi papirji, pač pa v izogibanju plačila davkov v Republiki Sloveniji. Zato transakcija tožeče stranke po presoji sodišča pomeni navidezni pravni posel iz 74. člena ZDavP-2.