TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške in odločbo Sodnika za prekrške v Ormožu se zavrne. Člena 79 in 113 Zakona o prekrških nista v neskladju z Ustavo. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Ker je pritožnik pritožbo zoper izpodbijani akt vložil in je pristojni organ o njej odločil, kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ni podana. Ker je pravilnost ugotovitev sodišča o obstoju vseh znakov očitanega prekrška stvar dokazne presoje, ne pa načela zakonitosti (28. člen Ustave), pritožnik pa izpodbija le prvo, kršitev načela zakonitosti v pritožnikovem primeru ni izkazana. Ker zadeva, zaradi katere je bil pritožnik v postopku o prekršku, niti v dejanskem niti v pravnem pogledu ni zapletena in ker niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da pritožniku ni bila zagotovljena možnost učinkovite obrambe, kljub opustitvi pouka o pravici do zagovornika z izpodbijanimi odločbami ni bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Dolžnost organa, ki vodi postopek o prekršku, da v konkretnem primeru presodi, ali je zaradi učinkovite uresničitve pravice do obrambe treba obdolženca poučiti o pravici do zagovornika, izhaja že iz vsebine pravice do obrambe, ki jo ZP ureja v 79. in v 113. členu. Zato ti dve določbi kljub temu, da izrecno ne določata primerov, v katerih je pristojni organ dolžan obdolženca poučiti o pravici do zagovornika, nista v neskladju z jamstvom poštenega postopka o prekršku (22. člen v zvezi z 29. členom Ustave). Ali je bila pravica do obrambe spoštovana v posamičnem primeru, je lahko predmet presoje konkretne odločitve.