TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2663/2018/6 (1312-14) z dne 14. 12. 2018 se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji. Njegove izpovedbe na glavni obravnavi so enake tistim, ki jih je že navajal, to je da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in zato ker ni želel služiti vojaškega roka. Take navedbe ob sicer nespornem dejanskem stanju pomenijo najmanj logično sprejemljivo in človeško razumljivo alternativo oceni toženke, da iz tožnikovega ravnanja izhaja njegovo nesodelovanje v postopku oziroma razlog za sklepanje na begosumnost v smislu 68. člena ZTuj-2. Toženka bi morala za ustrezno obrazložitev izpolnjevanja kriterija drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 obrazložiti vsaj to, zakaj šteje navedene tožnikove navedbe za neprepričljive v taki meri, da utemeljujejo odreditev omejitve gibanja, ki pomeni poseg v osebno svobodo.

Na tožnikovo znatno begosumnost ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, sodišče pripominja še, da je po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, tožnica ne navaja, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.