TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Kar zadeva zatrjevanje krvnega maščevanja, je potrebno utemeljitev tožene stranke popraviti v tem smislu, da se preganjanje zaradi krvnega maščevanja obravnava v zvezi s statusom begunca, ne pa v zvezi z subsidiarno zaščito, kajti krvno maščevanje se po mednarodni praksi v azilnih zadevah povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini kot podlagi za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ.

Ker tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da bi vrnitev tožnika v provinco Wardak pomenila zanj nečloveško ravnanje iz 2. alineje 28. člena ZMZ, razumljivo ne nasprotuje, se tudi sodišču do teh ugotovitev tožene stranke ni treba opredeljevati. Vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju odločila, da ima tožnik realne možnosti, da najde notranjo zaščito (68. člen ZMZ) v mestu Kabul, kamor bi sicer lahko pripotoval z letalom in mu ne bi bilo treba v provinco Wardak. Pri presoji notranje zaščite je treba upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tožena stranka je to storila na dovolj natančen, zanesljiv in celovit način.

Okoliščina, ali ima prosilec kakšnega sorodnika v Kabulu za podporo, je relevantna za presojo, vendar ne pomeni, da bi vsak, ki je sam, utrpel resno škodo v primeru vrnitve v Kabul. Tožnik ne spada v rizično oziroma ranljivo skupino z vidika vračanja v Kabul.