TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugi alinei točke I izreka delno spremeni tako, da se znesek 2.666,19 EUR zniža na znesek 2.050,22 EUR in da se zavrne višji zahtevek za obračun nadomestila za neizrabljeni redni letni dopust v višini 615,27 EUR bruto ter izplačilo ustreznega neto zneska po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2011 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem sporu zavzelo stališče, da je določbo 166. člena ZDR potrebno razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnem razmerja ter da iz namena pravic do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno.

Tožnica je imela v koledarskem letu 2011 pravico do izrabe 35 dni letnega dopusta, ob prenehanju delovnega razmerja pa ji je ostalo še 13 dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2010. Razlogi za neizrabo celotnega dopusta za leto 2010 niso bili na strani tožnice, saj je ta redni dopust običajno izrabila v času kolektivnih dopustov. Tožnica je dne 4. 2. 2011 odstopila s funkcije predsednice uprave, delovno razmerje pri toženi stranki pa ji je prenehalo 10. 2. 2011. Tožnica je tako upravičena do nadomestila za neizrabljenih 10 dni rednega letnega dopusta, za 3 dni pa je bilo ugotovljeno, da bi tožnica lahko izrabila letni dopust (v času od dneva odstopa do prenehanja delovnega razmerja), zato do odškodnine za 3 dni ni upravičena.