Odločba o ugotovitvi, da je Kazenski zakonik v neskladju z Ustavo, ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe

3416. Odločba o ugotovitvi, da je Kazenski zakonik v neskladju z Ustavo, ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe

Številka: Up-410/21-24 
               U-I-79/24-10

Datum: 20. 11. 2024

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marije Šegula, ki jo zastopa Darjan Lampič, odvetnik v Mariboru, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 20. novembra 2024

Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23) je v neskladju z Ustavo, ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe.

Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve morajo sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe.

S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44051/2013 z dne 14. 1. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 44051/2013 z dne 6. 3. 2019 in s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. I K 44051/2013 z dne 1. 10. 2018 je bila pritožnici kršena pravica iz 31. člena Ustave.

Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnica je bila v novem sojenju na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 - uradno prečiščeno besedilo in 53/24 - v nadaljevanju ZKP) pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila, tako kot v prvem sojenju, določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Vrhovno sodišče je njeno zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Vrhovno sodišče je pritrdilo stališčem nižjih sodišč, da KZ-1 ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva že prestano preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo v sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena. Člen 56 KZ-1 naj bi govoril le o vštevanju časa, prestanega v priporu, in prejšnje kazni (oziroma o vštevanju sankcije, ki jo je obsojenec prestal ali plačal za prekršek oziroma kršitev vojaške discipline), ne pa o vštevanju že pretečene preizkusne dobe po pogojni obsodbi, ki bi bila obsojencu izrečena v isti kazenski zadevi. Pritožničino naziranje, da naj bi bilo treba vpis v kazensko evidenco v primeru izreka pogojne obsodbe enačiti s prestajanjem zaporne kazni, naj bi bilo po mnenju Vrhovnega sodišča neprepričljivo, saj naj teža posega v obsojenčeve pravice pri prostostni kazni ne bi bila primerljiva s pravnimi posledicami, ki jih povzroči kazenska sankcija opominjevalne narave, poleg tega pa naj takšne interpretacije ne bi podpirala niti jezikovna razlaga zakona. KZ-1 naj sodišču prve stopnje tudi ne bi omogočal odločitve, da se pritožnici izrečena kazenska sankcija ne bi izvršila. Razlog, ki ga navaja pritožnica, da je »izrečeno kazen že v celoti prestala«, po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ne more biti razlog za izrek oprostilne sodbe, za kar se je zavzemala pritožnica.

Pritožnica med drugim zatrjuje, da je sodišče kršilo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, saj je do prve odločitve Vrhovnega sodišča z dne 18. 5. 2017, ki je razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, izrečeno pogojno obsodbo že prestala oziroma se je do odločitve Vrhovnega sodišča že iztekla preizkusna doba enega leta. V ponovnem sojenju, v katerem ji je bila izrečena pogojna obsodba z enako določeno kaznijo in preizkusno dobo kot v prejšnjem sojenju, naj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da naj bi pritožnica kazen že prestala, in zato naj obsodba ne bi smela biti ponovno vpisana v kazensko evidenco.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-410/21 z dne 18. 9. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.¹ V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS s sklepom št. Up-410/21, U-I-79/24 z dne 20. 6. 2024 začelo postopek za oceno ustavnosti KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je sklep o sprejemu ustavne pritožbe in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru v odgovor.

Državni zbor odgovora ni podal, je pa mnenje podala Vlada. Vlada poudarja, da gre pri pogojni obsodbi za sankcijo opominjevalne narave, ki v pravice in osebno integriteto storilca ne posega v tolikšni meri kot kazen, bi pa kljub temu sodišča v konkretnem primeru morala upoštevati 31. člen Ustave. Tako bi po mnenju Vlade Vrhovno sodišče moralo ob obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti, s smiselno uporabo 426. člena ZKP, le ugotoviti kršitev in izdati ugotovitveno sodbo. V primeru razveljavitve in vrnitve zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pa bi lahko sodišče prve stopnje izreklo zavrnilno sodbo po 3. točki 357. člena ZKP. Podobno ureditev vštevanja pripora in prejšnje kazni, kot je določena v slovenskem KZ-1, naj bi vseboval tudi nemški Kazenski zakonik v 51. členu, v nadaljnjih členih pa naj bi v zvezi s pogojno obsodbo, tako kot slovenski KZ-1, določal le pravila v zvezi z obveznim ali fakultativnim preklicem pogojne obsodbe zaradi drugega kaznivega dejanja in ob tem napotoval na pravila o steku v zvezi z novo pogojno obsodbo. Vlada je še podala stališče, da KZ-1 in ZKP z ustreznimi metodami razlage sodišču dajeta možnost, da tudi v obravnavanih primerih spoštuje načelo ne bis in idem v delu, ki se nanaša na ponovno kaznovanje.

Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožnici, ki se je nanj odzvala. Ne strinja se s stališčem Vlade, da pogojna obsodba ne posega v njene pravice v tolikšni meri kot kazen, prav tako tudi ne s stališčem, da bi Vrhovno sodišče v konkretnem primeru lahko izdalo ugotovitveno sodbo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču, ki naj nato izda zavrnilno sodbo.

Ureditev pogojne obsodbe v KZ-1

Pogojna obsodba je opozorilna sankcija,² katere pomen je v opozorilu storilcu kaznivega dejanja, da je storil dejanje, ki ga družba socialnoetično ocenjuje kot negativno, in mu sodišče zato izreka grajo oziroma opomin. Njen namen je, da se storilec kaznivega dejanja, čigar dejanje je manj nevarno in manjšega pomena, ne kaznuje, če to ni nujno zaradi kazenskopravnega varstva pravnih vrednot, ob hkratnem pričakovanju, da bo že sámo opozorilo doseglo namen kaznovanja v okviru specialne prevencije, tako da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pogojna obsodba je tako izraz težnje po omejitvi prisile v obliki kazni zgolj na situacije, ko je kazen resnično potrebna. Kazen se namreč v primeru pogojne obsodbe pogojno odloži z drugo kazensko sankcijo, to je opozorilno sankcijo, ki je milejša, njen končni cilj pa je enak kot pri kazni, to je preprečevanje nadaljnjih kaznivih dejanj, vendar na način, ki je različen od kazni.³

S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti krajši kot eno leto in ne daljši kot pet let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja (drugi odstavek 57. člena KZ-1). Pogojna obsodba se izreče namesto kazni (prvi odstavek 57. člena KZ-1). Sodišče ob nastopu zakonskih pogojev pogojno obsodbo prekliče ter obsojencu izreče kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi oziroma najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe (prvi odstavek 62. člena KZ-1).

Sodišče sme izreči pogojno obsodbo, če je storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen (prvi odstavek 58. člena KZ-1), pri čemer pa pogojne obsodbe ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let (drugi odstavek 58. člena KZ-1). Kazen pri pogojni obsodbi se določi, njen izrek pa se odloži. Sama pogojna obsodba še ne predvideva dejanske omejitve svobode obsojene osebe oziroma posega v zasebno lastnino, vendar pa bi lahko obsojenec konkreten poseg v eno izmed navedenih dveh pravic trpel v primeru preklica pogojne obsodbe.