TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Po določbi 18. člena Ustave in 3. člena EKČP nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. To je absolutna pravica vsakega človeka, v katero ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem. To velja tudi za komaj rojenega otroka, za katerega naj bi na podlagi starševske obveznosti in pravice skrbela njegova mati (in oče). Zato v takem primeru v zvezi z varovanjem omenjene otrokove pravice ne pride v poštev nobeno tehtanje pravic, ki so v posamičnem primeru morebiti v koliziji. Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi ni posegla v domnevo nedolžnosti tožnice v tem smislu, da bi to lahko vplivalo presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kajti dokazne ocene tožene stranke ni mogoče razumeti, kot da je bila že ugotovljena kazenska odgovornost za očitana kazniva dejanja, oziroma, da je tožnica kriva omenjenih kaznivih dejanj, ampak je tožena stranka, ki bi sicer morala dosledno uporabljati pojem „utemeljenega suma“, zgolj za izvajanje svojih pristojnosti po ZZZDR uporabila okoliščine, ki so bila takrat s strani tožilstva ugotovljene do stopnje utemeljenega suma (20. člen Zakona o kazenskem postopku), in ki so bile do stopnje utemeljenega suma ugotovljene tudi s strani sodišč, ki so odločali o priporu tožnice. To pa za oceno tveganja z vidika 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP zadostuje in ni potrebno, da bi tožnica morala biti že tudi obsojena oziroma pravnomočno obsojena za kazniva dejanja v zvezi s pokojno oškodovanko, da bi se te okoliščine lahko uporabile v upravnem postopku.

Samo z vidika pravice do izjave tožnice v postopku po ZUP je bilo sicer z načinom vodenja postopka nedvomno poseženo v tožničino pravico do izjave s tem, ko njena izjava pred izdajo odločbe ni bila vzeta na zapisnik in vključena v dokazno oceno. Vendar je tak poseg predpisan z zakonom. ZUP v določilu 1. odstavka 221. člena določa, da se glede na konkretne okoliščine, če je neogibno potrebno, izda začasna odločba in taka odločba se izda „na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda“. Gre za specialno določbo, ki se nanaša na nujne ukrepe med drugim še posebej v zvezi z varstvom absolutnih pravic v vseh vrstah upravnih zadev, ki jih specialen zakon ne ureja drugače, in zato je ta določba specialna tudi v razmerju do določila 88. člena ZSV. Omejitev pravice do izjave tožnice preden je bila izdana odločba, je torej predpisana z zakonom, ima legitimen cilj v varovanju otrokovih koristi v zvezi z 18. členom ustave in 3. členom EKČP; je primerna, ker je z njo mogoče doseči legitimen cilj čim bolj varnega odvzema otroka z ustrezno skrbjo za najmanjšo možno škodo na strani prizadetih in je bila v konkretnem primeru tudi nujna.