TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe zagovornikov obdolženega M.S., zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G., s. d.o.o., K.K., pooblaščencev S.M. in pooblaščencev M.G., se zavrnejo kot neutemeljene.

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna.

Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne.

Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa.

Pogoja iz 502. člena ZKP sta zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugotovljen prvi, pri oceni drugega ni mogoče prezreti (ignorirati). Nenazadnje že zaradi izkustvene nepristnosti takšne delitve, ki bi se v primeru uresničene nevarnosti izkazala za nevzdržno.

Pravnomočnost katerekoli sodne odločbe v splošnem pomeni, da je njen predmet dejansko in pravno pravilno rešen ter da so odslej v tej zvezi procesna dejanja sklenjena.