Uredba o embalaži in odpadni embalaži

1053. Uredba o embalaži in odpadni embalaži

Na podlagi drugega odstavka 19. člena ter petega, enajstega in štirinajstega odstavka 20. člena ter za izvrševanje šestega odstavka 104. člena in 105. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE in 158/20) Vlada Republike Slovenije izdaja

U R E D B O
o embalaži in odpadni embalaži

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina in cilji)

(1)

Cilj te uredbe je, da se v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 365 z dne 31. 12. 1994, str. 10), zadnjič spremenjeno z Direktivo (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 150 z dne 14. 6. 2018, str. 141), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 94/62/ES) za zagotavljanje visoke ravni varstva okolja preprečujejo ali zmanjšujejo kakršni koli vplivi embalaže in odpadne embalaže na okolje ter da se zagotavlja delovanje notranjega trga in se preprečujejo trgovinske ovire ter izkrivljanje in omejevanje konkurence.

(2)

Za dosego cilja iz prejšnjega odstavka ta uredba določa pravila in pogoje za proizvodnjo embalaže, njeno uporabo, dajanje na trg v Republiki Sloveniji in distribucijo ter pravila ravnanja z odpadno embalažo, katerih glavni cilj je preprečevati nastajanje odpadne embalaže. Ta uredba pa določa tudi pravila in pogoje za ponovno uporabo embalaže, zbiranje, recikliranje in druge postopke predelave odpadne embalaže, da se kar najbolj zmanjša obseg odstranjevanja odpadne embalaže, s čimer se prispeva k prehodu na krožno gospodarstvo.

(3)

Ta uredba se izdaja ob upoštevanju postopka informiranja v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L št. 241 z dne 17. 9. 2015, str. 1).

(4)

S to uredbo se določi, da za embalažo velja proizvajalčeva razširjena odgovornost.

(5)

Za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem odpadne embalaže ter splošnimi pogoji ravnanja z odpadno embalažo, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporabljajo predpis, ki ureja odpadke, predpis, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov, in predpis, ki ureja odlagališča odpadkov.

2. člen

(obseg uporabe)

(1)

Ta uredba se uporablja za vso embalažo ne glede na uporabljeni embalažni material, ki se daje na trg v Republiki Sloveniji in ki se uporablja v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, razen če predpisi, ki urejajo kakovost embalaže, ne določajo drugačnih zahtev za posamezno vrsto embalaže, na primer glede varnosti, varovanja zdravja in higiene embaliranih izdelkov, ali če predpisi, ki urejajo prevoz blaga, ne določajo drugače.

(2)

Ta uredba se uporablja za vso odpadno embalažo ne glede na embalažni material, ki nastane na območju Republike Slovenije v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, razen če predpisi, ki urejajo nevarne odpadke, za posamezno vrsto odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo ne določajo drugače.

3. člen

(pomen izrazov)

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1.

dati embalažo na trg v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: na trg v RS) pomeni:

a)

omogočiti, da je na trgu v RS prvič dostopno blago, embalirano v Republiki Sloveniji, pri čemer se za embalažo, dano na trg v RS, šteje tudi embalaža tega blaga, ki ga je njegov embaler sam uporabil kot končni uporabnik,

b)

omogočiti, da je na trgu v RS prvič dostopno embalirano blago, pridobljeno v drugi državi članici Evropske unije ali članici Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljnjem besedilu: država članica) ali uvoženo iz tretjih držav, pri čemer se za embalažo, dano na trg v RS, šteje tudi embalaža pridobljenega blaga, ki ga je njegov pridobitelj sam uporabil kot končni uporabnik,

c)

omogočiti, da je na trgu v RS prvič dostopna embalaža iz 6.b točke tega člena, pridobljena v državi članici, uvožena iz tretje države ali proizvedena v Republiki Sloveniji,

č)

iz države članice ali tretje države prodati embalirano blago neposredno končnemu uporabniku prek sredstev za komuniciranje na daljavo;

2.

distributer je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v skladu s predpisi kot dejavnost dobavlja embalirano blago neposredno končnemu uporabniku. Za distributerja se štejeta tudi:

a)

embaler ali pridobitelj embaliranega blaga, če dobavlja embalirano blago neposredno končnemu uporabniku, in

b)

trgovec, če dobavlja embalirano blago neposredno končnemu uporabniku;

3.

dogovor je formalni sporazum med Vlado Republike Slovenije in gospodarskimi združenji, ki predstavljajo zadevne gospodarske sektorje s področja embalaže in odpadne embalaže, ki mora biti dostopen vsem osebam, ki želijo izpolnjevati pogoje iz sporazuma za doseganje ciljev iz te uredbe;

4.

dostopnost na trgu v RS je vsaka dobava embaliranega blaga ali embalaže iz 6.b točke tega člena v okviru opravljanja dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno, za distribucijo, potrošnjo ali uporabo na trgu v RS;

5.

družba za ravnanje z odpadno embalažo je združenje proizvajalcev ali druga gospodarska družba, ki jo proizvajalec iz 36. točke tega člena, ki svoje obveznosti PRO iz 29. člena te uredbe izpolnjuje skupaj z drugimi proizvajalci, pooblasti za skupno izpolnjevanje teh obveznosti;

6.

embalaža so vsi proizvodi iz kakršnega koli materiala, ki se uporabljajo za to, da vsebujejo blago (od surovin do končnih izdelkov), ga obdajajo ali držijo skupaj, za zaščito blaga, ravnanje z njim, dostavo in predstavitev blaga od njegovega proizvajalca do uporabnika embaliranega blaga ali potrošnika. Embalaža so tudi nevračljivi predmeti, ki se uporabljajo za enak namen. Kategorije embalaže so prodajna ali primarna embalaža, skupinska ali sekundarna embalaža ter transportna ali terciarna embalaža. Predmeti se opredelijo kot embalaža tudi na podlagi teh meril:

a)

predmeti so embalaža, če ustrezajo zgoraj navedeni opredelitvi izraza embalaža, ne da bi to posegalo v morebitne druge funkcije, ki jih tudi lahko ima embalaža, razen če je predmet sestavni del proizvoda in je potreben za to, da vsebuje, podpira ali ohranja navedeni proizvod njegovo celotno življenjsko dobo, ter je namenjeno, da se vsi elementi uporabijo, potrošijo ali zavržejo skupaj. Primeri predmetov, ki ponazarjajo uporabo tega merila, so navedeni v 1. točki Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe,

b)

embalaža so predmeti, oblikovani in namenjeni za polnjenje blaga na prodajnem mestu, ter predmeti za enkratno uporabo, ki so prodani ali napolnjeni z blagom ali oblikovani in namenjeni za polnjenje blaga na prodajnem mestu, če imajo funkcijo embalaže (v nadaljnjem besedilu: servisna embalaža). Primeri predmetov, ki ponazarjajo uporabo tega merila, so navedeni v 2. točki Priloge 1 te uredbe,

c)

sestavine embalaže in dodatni elementi, vključeni v embalažo, so del embalaže, v katero so vključeni. Dodatni elementi, ki so neposredno obešeni ali pritrjeni na izdelek in opravljajo funkcijo embalaže, so embalaža, razen če niso sestavni del takega izdelka ter so namenjeni uporabi ali odstranitvi vseh elementov skupaj. Primeri predmetov, ki ponazarjajo uporabo tega merila, so navedeni v 3. točki Priloge 1 te uredbe;

7.

embalaža, sestavljena iz več kot enega materiala, je embalaža, pri kateri so posamezne sestavine te embalaže narejene iz najmanj dveh različnih materialov ali pa so posamezni dodatni elementi, vključeni v to embalažo, narejeni iz drugih materialov kot embalaža, v katero so vključeni;

8.

embaler je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki:

a)

v skladu s predpisi kot dejavnost embalira, pakira ali polni blago v embalažo pod svojim imenom ali pod svojo znamko ali

b)

v skladu s predpisi kot dejavnost embalira, pakira ali polni blago v embalažo, na kateri je vidna oznaka njegovega imena ali njegova znamka, ali

c)

zanj druga oseba v skladu s predpisi kot dejavnost embalira ali pakira ali polni blago v embalažo pod njegovim imenom ali pod njegovo znamko ali

č)

zanj druga oseba v skladu s predpisi kot dejavnost embalira ali pakira ali polni blago v embalažo, na kateri je oznaka njegovega imena ali njegova znamka.

Če pridobitelj embaliranega blaga uvaža ali vnaša na območje Republike Slovenije, z namenom nadaljnje prodaje, blago z znamko pravne osebe ali samostojnega podjetnika s sedežem v Republiki Sloveniji, se za embalerja šteje imetnik znamke.

Za embalažo, ki jo daje embaler na trg v RS, se štejeta tudi skupinska in transportna embalaža blaga, čeprav nista označeni z imenom ali znamko embalerja;

9.

gospodarski subjekti so – v zvezi z embalažo – pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so dobavitelji surovin za embalažne materiale, dobavitelji embalažnih materialov, proizvajalci embalaže, ki uporabljajo embalažne materiale v proizvodnji embalaže ali pri njenem oblikovanju, pridobitelji embalaže, embalerji in uporabniki servisne embalaže, pridobitelji embaliranega blaga, pooblaščeni zastopniki tujih podjetij, trgovci in distributerji. Gospodarski subjekti se za namen te uredbe in v zvezi z embalažo štejejo tudi pristojni organi in druge osebe javnega prava;

10.

gospodinjska embalaža je servisna embalaža in embalaža blaga, namenjenega potrošnikom, ne glede na to, ali embalirano blago dejansko uporabi potrošnik ali pa ga pri opravljanju dejavnosti uporabi drug zadnji uporabnik;

11.

izvajalec javne službe je izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov in izvajalec občinske gospodarske javne službe obdelave komunalnih odpadkov;

12.

kompozitna ali sestavljena embalaža (v nadaljnjem besedilu: kompozitna embalaža) je embalaža, narejena iz dveh ali več slojev različnih materialov, ki jih ročno ni mogoče ločiti in ki tvorijo eno samo neločljivo enoto, sestavljeno iz notranjega vsebnika in zunanjega ohišja, ki se kot taka polni, shranjuje, prevaža in prazni;

13.

končni uporabnik embaliranega blaga (v nadaljnjem besedilu: končni uporabnik) je potrošnik ali katerikoli drug zadnji uporabnik embaliranega blaga, vključno s pridobiteljem embaliranega blaga za lastno uporabo iz 34. točke tega člena, ki zaradi potrošnje ali končne uporabe blaga loči embalažo od tega blaga ali jo izprazni, ter trgovec ali distributer, ki zaradi nadaljnje prodaje embaliranega blaga loči skupinsko ali transportno embalažo od tega blaga ali jo izprazni. Končni uporabnik, ki izpraznjeno embalažo zavrže, tako da nastane odpadna embalaža, je izvirni povzročitelj odpadkov iz predpisa, ki ureja odpadke;

14.

lahke plastične nosilne vrečke so plastične nosilne vrečke iz 25. točke tega člena z debelino stene manj kot 50 mikronov;

15.

ločeno zbiranje odpadne embalaže je ločeno zbiranje iz predpisa, ki ureja odpadke;

16.

nadzorovano kroženje vračljive embalaže je kroženje vračljive embalaže, za plačilo kavcije ali brezplačno, v sistemu nadzorovane ponovne uporabe in distribucije embalaže, tako da se doseže najvišja mogoča stopnja vračanja uporabljene embalaže in njene ponovne uporabe, iz sistema pa se sme embalaža izločevati le po posebnem nadzorovanem postopku;

17.

naključna prisotnost je prisotnost kovine kot nenamerne sestavine v embalaži ali sestavnem delu embalaže;

18.

namerno dodajanje je namerna uporaba snovi pri oblikovanju embalaže ali sestavnega dela embalaže, kadar je njena prisotnost v končni embalaži ali sestavnem delu embalaže zaželena, zato da se z njo doseže določena značilnost, videz ali kakovost. Za namerno dodajanje se ne šteje uporaba recikliranega materiala kot surovine za izdelavo novega embalažnega materiala, kadar del tega recikliranega materiala lahko vsebuje s predpisi urejene kovine;

19.

negospodinjska ali industrijska embalaža je embalaža blaga, namenjenega izključno uporabi pri opravljanju dejavnosti;

20.

nevarno blago je blago, ki je nevarna kemikalija ali nevarni proizvod v skladu z zakonom, ki ureja kemikalije, ali ki vsebuje te nevarne kemikalije ali nevarne proizvode;

21.

obdelava odpadne embalaže je obdelava iz predpisa, ki ureja odpadke;

22.

odpadna embalaža je kakršna koli embalaža ali kakršen koli embalažni material, ki je odpadek v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, razen ostankov embalažnih materialov iz proizvodnje embalaže. Odpadna embalaža je:

a)

komunalna odpadna embalaža; to je ločeno zbrana odpadna embalaža iz gospodinjstev in tem odpadkom po naravi in sestavi podobna ločeno zbrana odpadna embalaža iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja in pa odpadna embalaža, izločena pri obdelavi mešanih komunalnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odlagališča odpadkov; komunalna odpadna embalaža praviloma izvira iz gospodinjske embalaže,

b)

nekomunalna odpadna embalaža; to je ločeno zbrana odpadna embalaža iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja, ki ni komunalna odpadna embalaža; nekomunalna odpadna embalaža praviloma izvira iz negospodinjske embalaže;

23.

odstranjevanje odpadne embalaže je odstranjevanje iz predpisa, ki ureja odpadke;

24.

okso-razgradljive plastične nosilne vrečke so plastične nosilne vrečke iz plastičnih materialov, ki vsebujejo aditive, ki katalizirajo razgradnjo plastičnega materiala v mikrodelce;

25.

plastične nosilne vrečke so nosilne vrečke iz plastike, z ročaji ali brez, ki so na voljo potrošnikom na prodajnem mestu blaga ali izdelkov;

26.

plastika je polimer, kot je opredeljen v 5. točki 3. člena uredbe EU, ki ureja registracijo, evalvacijo, avtorizacijo in omejevanje kemikalij (REACH), ki so mu lahko dodani aditivi ali druge snovi ter se lahko uporabi kot glavna strukturna komponenta nosilnih vrečk;

27.

ponovna uporaba embalaže je ponovna uporaba iz predpisa, ki ureja odpadke;

28.

pooblaščeni zastopnik je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ga proizvajalec, ki je tuje podjetje, pisno pooblasti, da v njegovem imenu izpolnjuje določene obveznosti iz te uredbe;

29.

predelava odpadne embalaže je predelava iz predpisa, ki ureja odpadke;

30.

predobdelava odpadne embalaže so vsi postopki predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže, vključno s skladiščenjem, ki se izvedejo kot pripravljalni (predhodni) postopki pred končnim postopkom predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže – v primeru, da je končni postopek predelave odpadne embalaže recikliranje odpadnih embalažnih materialov, predobdelava zajema tudi vse pripravljalne postopke za odstranitev neciljnih materialov, kot so preverjanje, sortiranje in drugi pripravljalni postopki za zagotovitev visokokakovostnega recikliranja;

31.

preprečevanje odpadne embalaže je preprečevanje odpadkov iz predpisa, ki ureja odpadke;

32.

pridobitelj embalaže je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v okviru izvajanja dejavnosti uvozi embalažo iz tretje države ali jo pridobi v državi članici in jo vnese na območje Republike Slovenije za namen nadaljnje prodaje;

33.

pridobitelj embaliranega blaga je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v okviru izvajanja dejavnosti uvozi embalirano blago iz tretje države ali ga pridobi v državi članici in ga vnese na območje Republike Slovenije za namen nadaljnje prodaje;

34.

pridobitelj embaliranega blaga za lastno uporabo je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki prek sredstev za komuniciranje na daljavo kupuje embalirano blago neposredno od tujega podjetja izključno za lastno uporabo v okviru izvajanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije. Če je oseba iz prejšnjega stavka hkrati tudi proizvajalec iz 36. točke tega člena, se embalaža iz prejšnjega stavka šteje k embalaži, ki jo daje na trg v RS;

35.

primarna ali prodajna embalaža (v nadaljnjem besedilu: prodajna embalaža) je embalaža, ki na prodajnem mestu blaga za končnega uporabnika predstavlja prodajno enoto blaga;

36.

proizvajalec je embaler, pridobitelj embaliranega blaga, proizvajalec ali pridobitelj servisne embalaže ali tuje podjetje, ki daje embalažo na trg v RS;

37.

proizvajalec embalaže je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v skladu s predpisi kot dejavnost izdeluje embalažo ali jo oblikuje v postopku embaliranja blaga;

38.

ravnanje z odpadno embalažo je ravnanje z odpadki iz zakona, ki ureja varstvo okolja;

39.

recikliranje odpadne embalaže je recikliranje iz predpisa, ki ureja odpadke;

40.

redno prevzemanje odpadne embalaže je prevzemanje odpadne embalaže, s katerim se zagotovi, da se z vso odpadno embalažo ravna v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadno embalažo iz 24. člena te uredbe, in zaradi katerega osebam, ki imajo v skladu s prvim odstavkom 30. člena te uredbe in tretjim odstavkom 31. člena te uredbe sklenjeno pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, niso povzročeni stroški, ki niso opredeljeni v prikazu osnov za tarifo obračunavanja storitev iz 3. točke 42. člena te uredbe;

41.

sekundarna ali skupinska embalaža (v nadaljnjem besedilu: skupinska embalaža) je embalaža, ki na prodajnem mestu blaga predstavlja paket določenega števila prodajnih enot blaga ne glede na to, ali je ta paket prodan končnemu uporabniku kot celota ali pa služi le kot sredstvo za polnjenje polic na prodajnem mestu blaga. Skupinska embalaža se lahko odstrani s proizvoda, ne da bi to vplivalo na njegove lastnosti;

42.

sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljnjem besedilu: sistem PRO) je sklop predpisanih ukrepov, ki zagotavljajo, da proizvajalci iz 36. točke tega člena nosijo finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje z odpadno embalažo;

43.

terciarna ali transportna embalaža (v nadaljnjem besedilu: transportna embalaža) je embalaža, katere namen je olajšati prevoz večjega števila prodajnih enot blaga ali večjega števila enot skupinske embalaže in rokovanje z njimi, da se preprečijo neposreden stik z blagom in poškodbe pri njegovem prevozu. Transportna embalaža ne vključuje zabojnikov za prevoz blaga v cestnem, železniškem, ladijskem in zračnem prometu;

44.

trgovec je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v skladu s predpisi kot dejavnost opravlja trgovinsko dejavnost kot trgovec na debelo ali posrednik blaga v trgovini na debelo;

45.

tuje podjetje je tuje podjetje v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ki ne glede na uporabljeno prodajno tehniko, vključno s komunikacijo na daljavo v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo potrošnikov, prodaja embalirano blago prek sredstev za komuniciranje na daljavo neposredno končnim uporabnikom;

46.

vračljiva embalaža je embalaža, ki je bila zasnovana, oblikovana in dana na trg v RS, da bi v svojem življenjskem ciklu opravila več poti ali krogov, tako da bi se znova napolnila ali uporabila za isti namen, za katerega je bila zasnovana;

47.

zaprto kroženje je kroženje vračljive embalaže v nadzorovanem kroženju vračljive embalaže, v katerem reciklirani material za proizvodnjo embalaže v največji mogoči meri izvira iz odpadne embalaže, ki nastaja v sistemu nadzorovanega kroženja vračljive embalaže, tako da je dodajanje zunanjega materiala v proizvodnjo nove embalaže omejeno na najmanjšo potrebno ali tehnično nujno količino;

48.

zbiranje odpadne embalaže je zbiranje iz predpisa, ki ureja odpadke;

49.

zelo lahke plastične nosilne vrečke so plastične nosilne vrečke iz 25. točke tega člena z debelino stene manj kot 15 mikronov, ki so potrebne iz higienskih razlogov ali namenjene za primarno embalažo živil, ki niso predpakirana, če to prispeva k temu, da se zavrže manj hrane.

4. člen

(ukrepi za doseganje okoljskih ciljev predelave in recikliranja odpadne embalaže)

(1)

Pri ravnanju z odpadno embalažo je treba upoštevati okoljske cilje predelave in recikliranja odpadne embalaže iz 25. člena te uredbe v zvezi z deležem:

1.

celotne mase odpadne embalaže, ki jo je treba predelati,

2.

celotne mase odpadne embalaže, ki jo je treba reciklirati, in

3.

mase posameznega embalažnega materiala iz Odločbe Komisije z dne 22. marca 2005 o določitvi preglednic za sistem zbirke podatkov na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 86 z dne 5. 4. 2005, str. 6), zadnjič spremenjene z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2019/665 z dne 17. aprila 2019 o spremembi Odločbe 2005/270/ES o določitvi preglednic za sistem zbirke podatkov na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L št. 112 z dne 26. 4. 2019, str. 2), (v nadaljnjem besedilu: Odločba 2005/270/ES), v celotni masi odpadne embalaže, ki ga je treba reciklirati.

(2)

Pri izračunu doseganja okoljskih ciljev v skladu s 26. členom te uredbe se za namene izračuna doseganja ciljev recikliranja iz prvega in drugega odstavka 25. člena te uredbe kompozitna embalaža in druga embalaža, sestavljena iz več kot enega materiala, razvrsti po posameznih materialih, vsebovanih v embalaži, iz Odločbe 2005/270/ES, pri čemer se ne upošteva material, ki predstavlja manj kot 5 % skupne mase embalažne enote. Za namene izračuna in preverjanja doseganja ciljev recikliranja iz 3. točke tretjega odstavka 25. člena te uredbe pa se embalaža iz različnih materialov, ki jih ni mogoče ločiti ročno, razvrsti po tisti vrsti embalažnega materiala iz Odločbe 2005/270/ES, ki glede na maso prevladuje v tej embalaži.

(3)

Za skladnost s cilji te uredbe se v program ravnanja z odpadki iz predpisa, ki ureja odpadke, kot njegov sestavni del vključi program ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, v katerem se določijo tudi ukrepi za:

1.

doseganje okoljskih ciljev predelave in recikliranja odpadne embalaže iz 25. člena te uredbe,

2.

spodbujanje visokokakovostnega recikliranja odpadne embalaže in za izpolnjevanje potrebnih standardov kakovosti za zadevne sektorje recikliranja; v ta namen se določijo ukrepi za nadgradnjo ali spremembo obstoječih sistemov ločenega zbiranja odpadne embalaže, tudi za kompozitno embalažo.

(4)

Ministrstvo, pristojno za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), seznani gospodarske subjekte in širšo javnost z ukrepi iz prejšnjega odstavka. V ta namen se program ravnanja z odpadki iz prejšnjega odstavka objavi na osrednjem spletnem mestu državne uprave gov.si.

(5)

Ministrstvo, lahko v sodelovanju z drugimi ministrstvi, spodbuja kampanje za obveščanje in ozaveščanje potrošnikov o pravilnem ravnanju z odpadno embalažo in možnostih, ki so na voljo za brezplačno prepuščanje ali oddajanje odpadne embalaže ločeno od drugih odpadkov, o namenu in ciljih ločenega zbiranja odpadne embalaže v povezavi z zagotavljanjem njenega recikliranja ter drugih postopkov predelave.

(6)

Pod pogojem, da so doseženi okoljski cilji preprečevanja, recikliranja in predelave odpadne embalaže iz te uredbe, lahko Vlada Republike Slovenije sklene dogovor o ukrepih iz 2. točke tretjega odstavka tega člena z gospodarskimi združenji, ki zastopajo proizvajalce ter izvajalce predobdelave in recikliranja odpadne embalaže. Takšen dogovor izpolnjuje naslednje zahteve:

1.

je izvršljiv,

2.

določa cilje z ustreznimi roki za njihovo doseganje,

3.

se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije,

4.

se o njegovi objavi obvesti Evropska komisija,

5.

spremljajo se doseženi rezultati in o njih se poroča ministrstvu ter Evropski komisiji,

6.

doseženi rezultati so javno objavljeni na način, določen v sporazumu,

7.

ministrstvo redno preverja napredek pri doseganju rezultatov, doseženih v okviru dogovora.

(7)

Vlada Republike Slovenije odstopi od dogovora iz prejšnjega odstavka v primeru, da se ugotovi kršitev dogovora, ter ustrezne ukrepe določi s predpisom.

5. člen

(okoljski cilji preprečevanja odpadne embalaže in ukrepi za njihovo doseganje)

(1)

S ciljem preprečevanja nastajanja odpadne embalaže in zmanjševanja vpliva embalaže na okolje je treba pri proizvodnji embalaže poleg zahtev iz 8. do 11. člena te uredbe upoštevati tudi okoljske cilje predelave in recikliranja odpadne embalaže iz 25. člena te uredbe.

(2)

Z namenom doseganja okoljskega cilja trajnega zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk je lahko letna raven njihove potrošnje na območju Republike Slovenije največ 40 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na prebivalca.

(3)

Ministrstvo izračuna letno potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk po metodologiji za poročanje na podlagi števila iz Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2018/896 z dne 19. junija 2018 o določitvi metodologije za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in spremembi Odločbe 2005/270/ES (UL L št. 160 z dne 25. 6. 2018, str. 6). Za izračun števila plastičnih nosilnih vrečk, danih na trg v RS v posameznem koledarskem letu, ministrstvo uporabi podatke o plastičnih nosilnih vrečkah, ki jih proizvajalci in pridobitelji teh vrečk sporočajo Finančni upravi Republike Slovenije v skladu s predpisom, ki ureja okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže.

(4)

Za uresničevanje ciljev te uredbe se v programu ravnanja z embalažo in odpadno embalažo iz tretjega odstavka prejšnjega člena določijo ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in zmanjševanje vpliva embalaže na okolje, vključno z ukrepi za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in za spodbujanje sistemov za ponovno uporabo embalaže na okolju varen način. Za izvajanje različnih spodbud in ukrepov, ki so jih za namene preprečevanja odpadne embalaže sprejela druga ministrstva, pa se lahko, po posvetovanju z gospodarskimi subjekti ter okoljskimi in potrošniškimi organizacijami, določijo tudi drugi ukrepi za preprečevanje odpadne embalaže, kot so na primer spodbude za zmanjševanje vpliva embalaže na okolje s pomočjo sistemov PRO.

(5)

Ministrstvo seznani gospodarske subjekte in končne uporabnike, zlasti potrošnike, z ukrepi iz prejšnjega odstavka ter zagotavlja, da je javnost seznanjena s cilji iz tega člena. V ta namen se program ravnanja z odpadki iz prejšnjega člena objavi na osrednjem spletnem mestu državne uprave gov.si.

(6)

Pod pogojem, da so doseženi okoljski cilji preprečevanja, recikliranja in predelave odpadne embalaže iz te uredbe, lahko Vlada Republike Slovenije sklene dogovor o ukrepih za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk z gospodarskimi združenji, ki zastopajo gospodarske subjekte, ki dajejo plastične nosilne vrečke na trg v RS, trgovce in distributerje. Takšen dogovor izpolnjuje zahteve iz 1. do 7. točke šestega odstavka prejšnjega člena. Vlada Republike Slovenije odstopi od dogovora iz prejšnjega stavka v primeru, da se ugotovi kršitev dogovora, ter ustrezne ukrepe določi s predpisom.

6. člen

(ukrepi za ponovno uporabo embalaže)

(1)

Za uresničevanje ciljev te uredbe se v programu ravnanja z embalažo in odpadno embalažo iz tretjega odstavka 4. člena te uredbe določijo ukrepi za spodbujanje povečanja deleža vračljive embalaže, dane na trg v RS, in ukrepi za spodbujanje sistemov za ponovno uporabo embalaže na način, varen za okolje, ne da bi bila pri tem ogrožena higiena živil ali varnost potrošnikov. Ti ukrepi vključujejo zlasti:

1.

uporabo sistemov kavcij,

2.

določitev kvalitativnih ali kvantitativnih ciljev,

3.

uporabo ekonomskih spodbud,

4.

določitev minimalnega odstotka vračljive embalaže, ki je vsako leto dana na trg v RS, za vsak tok embalaže.

(2)

O zbiranju in obdelavi podatkov o vračljivi embalaži, ki je dana na trg v RS in se uporablja kot vračljiva embalaža v sistemu za ponovno uporabo embalaže v skladu s pravili, ki jih zadevna gospodarska združenja prostovoljno sprejmejo za urejanje vračanja in prevzemanja vračljive embalaže, ter o sporočanju teh podatkov ministrstvu lahko Vlada Republike Slovenije za namen poročanja Evropski komisiji o vračljivi embalaži iz drugega odstavka 49. člena te uredbe sklene dogovor z gospodarskimi združenji, ki zastopajo gospodarske subjekte, ki dajejo na trg v RS blago, embalirano v vračljivo embalažo, ter trgovce in distributerje.

2. ZAHTEVE ZA EMBALAŽO

7. člen

(zahteve za embalažo)

Na trg v RS se lahko da samo embalaža, ki izpolnjuje vse zahteve iz 8. do 11. člena te uredbe.

8. člen

(bistvene zahteve za izdelavo in sestavo embalaže ter njeno primernost za ponovno uporabo in predelavo)

(1)

Proizvajalec embalaže ali pridobitelj embalaže mora zagotoviti, da proizvedena ali uvožena embalaža izpolnjuje vse bistvene zahteve za izdelavo in sestavo embalaže ter njeno primernost za ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, ki so določene v Prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.

(2)

Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti embalaže z vsemi bistvenimi zahtevami iz prejšnjega odstavka, je določen v Prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe. Seznam standardov zajema:

1.

standarde, ki prevzemajo harmonizirane standarde, katerih naslovi in sklici so v skladu z Odločbo Komisije z dne 28. junija 2001 o objavi sklicevanj na standarde EN 13428:2000, EN 13429:2000, EN 13430:2000, EN 13431:2000 in EN 13432:2000 v Uradnem listu Evropskih skupnosti v zvezi z Direktivo 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (2001/524/ES) (UL L št. 190 z dne 12. 7. 2001, str. 21) objavljeni v Sporočilu Komisije v okviru izvajanja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL C št. 44 z dne 19. 2. 2005, str. 23), in

2.

slovenske nacionalne standarde, ki vključujejo področja, za katera ni usklajenih standardov iz prejšnje točke.

(3)

Ministrstvo predloži Evropski komisiji besedila slovenskih nacionalnih standardov iz 2. točke prejšnjega odstavka, ki izpolnjujejo zahteve iz tega člena.

(4)

Če oseba iz prvega odstavka tega člena ali pristojni inšpektor meni, da standardi iz drugega odstavka tega člena ne izpolnjujejo v celoti bistvenih zahtev iz prvega odstavka tega člena, o tem nemudoma pisno obvesti ministrstvo, ki to obvestilo predloži kontaktni točki v okviru slovenskega nacionalnega organa za standarde v skladu s predpisom o postopkih notificiranja na področju standardov, tehničnih predpisov in ugotavljanja skladnosti.

9. člen

(zahteve za označevanje embalaže)

(1)

Za lažje zbiranje, ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, mora proizvajalec embalaže ali embaler na embalaži navesti vrste uporabljenih embalažnih materialov na podlagi Odločbe Komisije z dne 28. januarja 1997 o določitvi sistema prepoznavanja embalažnih materialov v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (97/129/ES) (UL L št. 50 z dne 20. 2. 1997, str. 28; v nadaljnjem besedilu: Odločba 97/129/ES).

(2)

Oznaka embalažnega materiala mora biti nameščena na sami embalaži ali etiketi, pritrjeni na embalažo, in mora biti jasno vidna ter dobro čitljiva. Oznaka mora biti trajna in obstojna tudi po odprtju embalaže.

(3)

Pridobitelj embalaže lahko uvaža samo embalažo, ki je označena v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(4)

Oznake embalažnih materialov iz prvega odstavka tega člena so namenjene zbiralcem, predelovalcem in odstranjevalcem odpadkov za prepoznavanje embalažnih materialov in za razvrščanje odpadne emblaže.

10. člen

(zahteve za mejne vrednosti težkih kovin)

(1)

Proizvajalec embalaže ali pridobitelj embalaže mora zagotoviti, da vsota koncentracij svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma (v nadaljnjem besedilu: vsota koncentracij težkih kovin) v proizvedeni ali uvoženi embalaži ali v sestavinah te embalaže ne presega mejne vrednosti 0,01 % (m/m).

(2)

V primeru kompozitne embalaže ne sme biti presežena mejna vrednost iz prejšnjega odstavka niti v posameznih materialih, iz katerih je sestavljen kompozit, niti v embalaži kot celoti.

(3)

Mejna vrednost iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za embalažo, ki je v celoti narejena iz vrst kristalnega stekla, navedenih v predpisu, ki ureja proizvode iz kristalnega stekla.

(4)

Proizvajalec embalaže mora za embalažo, ki jo uporabi sam za embaliranje blaga ali jo da na trg za embaliranje blaga, izvesti ugotavljanje vsote koncentracij težkih kovin v embalaži in sestavinah embalaže s preskusnimi metodami, katerih rezultati so enakovredni rezultatom preskusnih metod, določenih v standardu SIST EN 13427:2004.

(5)

Pridobitelj embalaže lahko uvozi embalažo, če je proizvajalec embalaže v državi izvora embalaže izvedel ugotavljanje vsote koncentracij težkih kovin v embalaži in sestavinah embalaže s preskusnimi metodami, katerih rezultati so enakovredni rezultatom preskusnih metod, določenih v referenčnem standardu EN 13427:2004.

(6)

V skladu z Odločbo Komisije z dne 19. februarja 2001 o določitvi pogojev za odstopanje pri stekleni embalaži glede mejnih koncentracij težkih kovin, določenih v Direktivi 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (2001/171/ES) (UL L št. 62 z dne 2. 3. 2001, str. 20), zadnjič spremenjeno z Odločbo Komisije z dne 8. maja 2006 o spremembi Odločbe 2001/171/ES za podaljšanje veljavnosti pogojev za odstopanje pri stekleni embalaži glede mejnih koncentracij težkih kovin, določenih v Direktivi 94/62/ES (2006/340/ES) (UL L št. 125 z dne 12. 5. 2006, str. 43), lahko vsota koncentracij težkih kovin v stekleni embalaži presega mejno vrednost iz prvega odstavka tega člena, če:

1.

se med proizvodnim procesom težke kovine niso namerno dodajale v stekleno embalažo,

2.

je presežena mejna vrednost izključno posledica dodajanja recikliranega materiala.

(7)

Če je v primeru iz prejšnjega odstavka v posameznem letu vsota koncentracij težkih kovin v stekleni embalaži, izmerjenih pri kateri koli od dvanajstih mesečnih kontrol za posamezno peč za proizvodnjo stekla, ki pomeni običajno in stalno proizvodnjo stekla, večja od 0,02 % (m/m), mora proizvajalec steklene embalaže najpozneje do 31. marca tekočega leta ministrstvu predložiti poročilo za preteklo leto, ki vsebuje naslednje podatke:

1.

izmerjene vrednosti koncentracij težkih kovin iz prvega odstavka tega člena,

2.

opis uporabljenih preskusnih metod,

3.

domnevni izvor visokih vsebnosti težkih kovin in

4.

podroben opis sprejetih ukrepov za zmanjšanje vsebnosti težkih kovin.

(8)

Če se embalaža iz šestega odstavka tega člena uvaža, mora poročilo iz prejšnjega odstavka ministrstvu predložiti pridobitelj embalaže.

(9)

Proizvajalec embalaže iz četrtega odstavka tega člena ali pridobitelj embalaže iz petega odstavka tega člena mora zagotoviti, da je dokumentacija o uporabljenih preskusnih metodah in rezultatih meritev ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju predložena na vpogled na njegovo zahtevo.

11. člen

(zahteve za mejne vrednosti težkih kovin v plastičnih zabojih in paletah)

(1)

Ne glede na prvi odstavek 10. člena te uredbe je v skladu z Odločbo Komisije z dne 24. marca 2009 o določitvi pogojev za odstopanje za plastične zaboje in plastične palete v zvezi s koncentracijami težkih kovin, določenimi v Direktivi 94/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta o embalaži in odpadni embalaži (2009/292/ES) (UL L št. 79 z dne 25. 3. 2009, str. 44) koncentracija težkih kovin v embalažnem materialu lahko večja od 0,01 % (m/m), če je embalaža plastični zaboj ali plastična paleta, ki je dana na trg v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže, in je mejna koncentracija presežena samo zaradi dodajanja recikliranega materiala.

(2)

Plastični zaboj ali plastična paleta iz prejšnjega odstavka mora biti izdelana v nadzorovanem postopku recikliranja odpadne embalaže, v katerem reciklirani material izhaja samo iz drugih plastičnih zabojev ali plastičnih palet in v katerem dodajanje zunanjega materiala za izdelavo zabojev ali plastičnih palet ne presega 20 % celotne mase materiala, potrebnega za izdelavo plastičnih zabojev ali plastičnih palet.

(3)

Težke kovine se med proizvodnjo plastičnih zabojev ali plastičnih palet, ki se uporabljajo v nadzorovanem postopku recikliranja odpadne embalaže, ne smejo dodajati namerno kot element, razen če gre za naključno prisotnost kateregakoli od teh elementov.

(4)

Embaler mora za sodelovanje v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže iz prvega odstavka tega člena pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja.

(5)

Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega odstavka na podlagi vloge embalerja, ki ji morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju predpisanih pogojev in načrt nadzorovanja kroženja vračljive embalaže, iz katerega so razvidni podatki o:

1.

upravljavcu sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže ter njegovi dejavnosti,

2.

vrsti embalaže in opisu blaga, zaradi katerega je vzpostavljen sistem zaprtega kroženja vračljive embalaže,

3.

načinu evidentiranja vračljive embalaže in finančnih ali drugih vzpodbudah končnih uporabnikov, da po uporabi blaga vračljivo embalažo vračajo v sistem zaprtega kroženja vračljive embalaže,

4.

načinu izločanja vrnjenih kosov vračljive embalaže, ki niso več ponovno uporabni, iz sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže skupaj s predvidenimi postopki predelave za te odpadke v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke,

5.

načinu trajnega in vidnega označevanja plastičnih zabojev ali palet,

6.

načinu dokazovanja zahtev iz drugega odstavka tega člena in nadzoru nad zaprtim kroženjem vračljive embalaže, vključno z načinom ugotavljanja odstotka vrnjene vračljive embalaže, pri čemer odstotek ob upoštevanju trajnosti plastičnih zabojev ali palet ne sme biti nižji od 90 odstotkov,

7.

načinu ugotavljanja koncentracije težkih kovin v embalažnem materialu,

8.

načinu in pogostosti poročanja o rezultatih ugotavljanja iz prejšnje točke,

9.

največji dopustni koncentraciji težkih kovin v embalažnem materialu,

10.

največji količini dodanega zunanjega materiala,

11.

predvideni letni količini reciklirane odpadne embalaže in

12.

načinu nadaljnje predelave ali odstranjevanja odpadne embalaže, ki je ni mogoče več ponovno uporabiti v postopku recikliranja.

(6)

Embaler iz četrtega odstavka tega člena mora za embalažo, ki je dana na trg v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže:

1.

zagotavljati nadzor nad distribucijo embalaže in nad ponovno uporabo vračljive embalaže v skladu z načrtom iz prejšnjega odstavka,

2.

pripraviti izjavo o skladnosti delovanja sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže z zahtevami načrta iz prejšnjega odstavka in omogočiti, da je dostopna javnosti,

3.

za vsako leto izdelati poročilo o izvajanju načrta iz prejšnjega odstavka, iz katerega je razvidno, kako se je načrt izvajal, in ga predložiti ministrstvu najpozneje šest mesecev po preteku posameznega leta,

4.

dokumentacijo sistema zaprtega kroženja vračljive embalaže hraniti še najmanj štiri leta po oddaji poročila iz prejšnje točke in

5.

imenovati odgovorno osebo za predložitev dokumentacije iz prejšnje točke pristojnemu inšpektorju, če ta to zahteva.

(7)

Če se blago, embalirano v plastične zaboje ali plastične palete, ki se uporabljajo v sistemu zaprtega kroženja vračljive embalaže, uvaža, se obveznosti iz tega člena prenesejo na pridobitelja embaliranega blaga.

12. člen

(izjava o skladnosti embalaže)

(1)

Proizvajalec embalaže in pridobitelj embalaže dokazujeta izpolnjevanje zahtev iz 8. do 11. člena te uredbe za proizvedeno oziroma uvoženo embalažo z izjavo o skladnosti embalaže.

(2)

Proizvajalec embalaže iz prejšnjega odstavka dokazuje verodostojnost izjave o skladnosti embalaže z dokumentacijo o izpolnjevanju zahtev iz 8. do 11. člena te uredbe.

(3)

Pridobitelj embalaže iz prvega odstavka tega člena dokazuje verodostojnost izjave o skladnosti embalaže z dokumentacijo o izpolnjevanju zahtev iz 8. do 11. člena te uredbe, ki jo pridobi od proizvajalca embalaže v državi izvora embalaže.

(4)

Proizvajalec embalaže in pridobitelj embalaže iz prvega odstavka tega člena morata zagotoviti, da je izjava o skladnosti embalaže dostopna embalerju in da je pristojnemu inšpektorju ali ministrstvu na njegovo zahtevo dostopna dokumentacija o izpolnjevanju zahtev iz 8. do 11. člena te uredbe, na podlagi katere dokazujeta verodostojnost izjave o skladnosti embalaže.

13. člen

(sledljivost izjave o skladnosti embalaže)

(1)

Embaler lahko uporablja embalažo za embaliranje blaga, če je zanjo pridobil izjavo o skladnosti embalaže iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(2)

Embaler mora kopijo izjave o skladnosti embalaže predložiti pristojnemu inšpektorju na njegovo zahtevo.

3. DAJANJE EMBALAŽE NA TRG V RS

14. člen

(evidenca proizvajalcev)

(1)

Ministrstvo vzpostavi, vodi in vzdržuje evidenco proizvajalcev.

(2)

V evidenci proizvajalcev se vodijo podatki o:

1.

firmi in sedežu ter matični in davčni številki proizvajalca,

2.

firmi in sedežu ter matični in davčni številki pooblaščenega zastopnika, če je proizvajalec tuje podjetje,

3.

vrsti dejavnosti, ki jo proizvajalec opravlja v zvezi z embalažo (embaler, pridobitelj embaliranega blaga, proizvajalec ali pridobitelj servisne embalaže, tuje podjetje),

4.

načinu izpolnjevanja obveznosti PRO iz tretjega odstavka 29. člena te uredbe (samostojno ali skupaj z drugimi proizvajalci) in

5.

masi embalaže, dane na trg v RS, v kg (kot celo število brez decimalnih mest), ločeno po embalažnih materialih iz prvega odstavka prejšnjega člena in ločeno za servisno embalažo, kompozitno embalažo in embalažo, sestavljeno iz več kot enega materiala.

(3)

Proizvajalec sporoči ministrstvu podatke iz 1., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka v pisni ali elektronski obliki v 30 dneh od začetka opravljanja dejavnosti iz 3. točke prejšnjega odstavka. Za proizvajalca, ki je tuje podjetje, te podatke in podatke iz 2. točke prejšnjega odstavka sporoči njegov pooblaščeni zastopnik. Vzorec obrazca za sporočanje teh podatkov je dostopen na spletni strani ministrstva.

(4)

Proizvajalec mora ministrstvu v 30 dneh sporočiti tudi vsako spremembo dejavnosti iz 3. točke drugega odstavka tega člena ali prenehanje opravljanja te dejavnosti, na podlagi česar ministrstvo spremeni podatke v evidenci proizvajalcev ali izbriše proizvajalca iz te evidence. Za proizvajalca, ki je tuje podjetje, te podatke sporoči njegov pooblaščeni zastopnik.

(5)

Podatki iz 5. točke drugega odstavka tega člena se sporočajo v skladu s 16. členom te uredbe.

15. člen

(evidenca o dajanju embalaže na trg v RS)

(1)

Proizvajalec mora za vsako koledarsko leto posebej voditi evidenco o embalaži, dani na trg v RS. Evidenca vsebuje podatke o masi embalaže, dane na trg v RS, ločeno po teh embalažnih materialih:

1.

papir in karton,

2.

plastika

3.

les,

4.

železo in jeklo,

5.

aluminij,

6.

steklo in

7.

drugo (ločeno po vrsti embalažnega materiala, npr. keramika, tekstil ali material biološkega izvora).

(2)

Proizvajalec v evidenci iz prejšnjega odstavka ločeno vodi podatke o kompozitni embalaži in drugi embalaži, sestavljeni iz več kot enega materiala, po posameznih materialih iz prejšnje točke, pri čemer ne upošteva materiala, ki predstavlja manj kot 5 % skupne mase embalažne enote. Maso tega materiala prišteje k masi prevladujočega materiala.

(3)

Proizvajalec v evidenci iz prvega odstavka tega člena ločeno vodi podatke o servisni embalaži.

(4)

Za proizvajalca, ki je tuje podjetje, evidenco iz prvega odstavka tega člena vodi njegov pooblaščeni zastopnik.

16. člen

(obveznost poročanja o dajanju embalaže na trg v RS)

(1)

Proizvajalec mora na podlagi evidence iz prejšnjega člena ministrstvu štirikrat letno v elektronski obliki sporočiti podatke o embalaži, dani na trg v RS, in sicer za:

1.

oktober, november in december preteklega leta do 30. januarja tekočega leta,

2.

januar, februar in marec tekočega leta do 30. aprila tekočega leta,

3.

april, maj in junij tekočega leta do 30. julija tekočega leta in

4.

julij, avgust in september tekočega leta do 30. oktobra tekočega leta.

(2)

Proizvajalec mora ministrstvu sporočiti naslednje podatke:

1.

obdobje (trimesečje in leto), za katero se poroča,

2.

firmo in sedež ter matično in davčno številko proizvajalca,

3.

maso embalaže, dane na trg v RS, v kg (kot celo število brez decimalnih mest), ločeno po embalažnih materialih iz prvega odstavka prejšnjega člena in ločeno za servisno embalažo, kompozitno embalažo in embalažo, sestavljeno iz več kot enega materiala,

4.

način izpolnjevanja obveznosti PRO iz tretjega odstavka 29. člena te uredbe (samostojno ali skupaj z drugimi proizvajalci) in

5.

firmo in sedež ter matično in davčno številko družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki jo je pooblastil za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO, če te obveznosti izpolnjuje skupaj z drugimi proizvajalci.

(3)

Proizvajalec pripravi podatke iz prejšnjega odstavka na podlagi evidence o dajanju embalaže na trg v RS iz prejšnjega člena.

(4)

Če daje proizvajalec na trg v RS blago, embalirano v vračljivi embalaži, sporoči ministrstvu samo podatke o tisti vračljivi embalaži, ki jo je v preteklem trimesečju prvič dal na trg v RS.

(5)

Za proizvajalca, ki je tuje podjetje, podatke iz prejšnjega odstavka sporoči njegov pooblaščeni zastopnik.

(6)

Za proizvajalca, ki svoje obveznosti PRO iz 29. člena te uredbe izpolnjuje skupaj z drugimi proizvajalci, podatke iz drugega odstavka tega člena sporoči družba za ravnanje z odpadno embalažo, ki jo je pooblastil za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO. Družba v ta namen v rokih iz prvega odstavka tega člena sporoči podatke, ki ji jih sporočajo proizvajalci za namen plačila stroškov ravnanja z odpadno embalažo v skladu s četrtim odstavkom 31. člena te uredbe.

(7)

Vzorec obrazca za sporočanje podatkov iz drugega odstavka tega člena je dostopen na spletni strani ministrstva.

(8)

Podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni. Ne glede na to pa ima dostop do teh podatkov:

1.

proizvajalec – do podatkov, ki se nanašajo nanj,

2.

pooblaščeni zastopnik – do podatkov, ki se nanašajo na tuje podjetje, za katerega sporoča podatke v skladu s petim odstavkom tega člena,

3.

družba za ravnanje z odpadno embalažo – do podatkov, ki se nanašajo na proizvajalce, za katere poroča v skladu s šestim odstavkom tega člena,

4.

ministrstvo in pristojni inšpektor.

17. člen

(prepoved brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk)

(1)

Za namen doseganja okoljskega cilja iz drugega odstavka 5. člena te uredbe so na prodajnih mestih blaga prepovedane brezplačne plastične nosilne vrečke.

(2)

Distributer mora zagotoviti, da plastične nosilne vrečke na prodajnem mestu blaga potrošnikom niso na voljo brezplačno.

(3)

Distributer mora prodajno mesto ali mesto ponudbe plastičnih nosilnih vrečk opremiti s cenami vrečk v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov.

(4)

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko distributer omogoči potrošniku, da na prodajnem mestu brezplačno zamenja rabljeno plastično nosilno vrečko, ki jo je kupil pri tem distributerju, za enako novo plastično nosilno vrečko. O tem mora potrošnike obveščati s pisnim obvestilom na prodajnem mestu.

(5)

Za prevzete rabljene plastične nosilne vrečke iz prejšnjega odstavka mora distributer, ne glede na njihovo letno količino, izpolnjevati zahteve iz 28. člena te uredbe.

(6)

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena so lahko potrošnikom brezplačno na voljo zelo lahke plastične nosilne vrečke za polnjenje nepredpakiranih živil, kot so zlasti sadje, zelenjava, ribe, meso in mesni izdelki, mlečni izdelki, sveže pripravljeni sendviči in druga sveže pripravljena nepredpakirana živila. Distributer mora potrošnike o tem obveščati s pisnim obvestilom na vsakem mestu ponudbe nepredpakiranih živil, na katerem so potrošnikom na voljo tudi take zelo lahke plastične nosilne vrečke.

4. ZBIRANJE ODPADNE EMBALAŽE

4.1. Obveznosti končnega uporabnika

18. člen

(ravnanje s komunalno odpadno embalažo)

(1)

Končni uporabnik mora komunalno odpadno embalažo prepuščati izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko končni uporabnik, ki ni potrošnik, komunalno odpadno embalažo oddaja družbi za ravnanje z odpadno embalažo na način iz drugega odstavka 44. člena te uredbe.

19. člen

(ravnanje z nekomunalno odpadno embalažo)

(1)

Končni uporabnik ne sme nekomunalne odpadne embalaže prepuščati izvajalcu javne službe kot mešani komunalni odpadek ali kot ločeno frakcijo komunalnih odpadkov.

(2)

Končni uporabnik mora nekomunalno odpadno embalažo oddajati družbi za ravnanje z odpadno embalažo na način iz drugega odstavka 44. člena te uredbe.

(3)

Prejšnji odstavek se ne uporablja za tisto nekomunalno odpadno embalažo, za katero proizvajalec v skladu z 32. do 38. členom te uredbe samostojno izpolnjuje obveznosti PRO iz 29. člena te uredbe.

(4)

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko končni uporabnik prepušča nekomunalno odpadno embalažo iz trgovine, poslovnih in storitvenih dejavnosti ter javnega sektorja izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov.

(5)

V primeru iz prejšnjega odstavka mora končni uporabnik, ki je izvajalec gostinske ali turistične dejavnosti z zmogljivostjo 5 000 ali več nočitev na leto, sam zagotoviti posebne zabojnike, v katerih prepušča odpadno embalažo izvajalcu javne službe ločeno od drugih odpadkov in ločeno od ločenih frakcij komunalnih odpadkov drugih izvirnih povzročiteljev komunalnih odpadkov.

(6)

Končni uporabnik mora nekomunalno odpadno embalažo, dokler je ne odda ali prepusti v skladu s tem členom ali 20. členom te uredbe, hraniti ločeno, tako da se ne meša z drugimi odpadki in jo je mogoče zbrati in predelati ali odstraniti v skladu s to uredbo in s predpisi, ki urejajo odpadke.

20. člen

(ravnanje z odpadno embalažo, ki je nevarni odpadek)

(1)

Odpadna embalaža se razvršča med odpadno embalažo, ki je nevarni odpadek, če ima embalažni material lastnosti nevarnih odpadkov, če odpadna embalaža vsebuje ostanke nevarnega blaga ali je z njim onesnažena.

(2)

Šteje se, da odpadna embalaža ne vsebuje ostankov nevarnega blaga oziroma ni onesnažena z njim, če:

1.

je notranjost odpadne embalaže viskoznega nevarnega blaga postrgana z lopatico ali s čopičem tako, da preostala količina tega blaga ni več uporabljiva,

2.

je odpadna embalaža tekočega nevarnega blaga izpraznjena tako, da iz nje ne kaplja,

3.

je odpadna embalaža trdnega nevarnega blaga izpraznjena tako, da se iz nje ne morejo več iztresti ostanki tega blaga, ali

4.

iz odpadne embalaže s potisnim plinom ne izhaja več potisni plin ali se v tej embalaži ne pretakajo ostanki nevarnega blaga.

(3)

Če je embalaža nevarnega blaga opremljena z navodili proizvajalca tega blaga o okolju varni izpraznitvi embalaže, se ne glede na prejšnji odstavek šteje, da ta odpadna embalaža ne vsebuje ostankov nevarnega blaga oziroma ni onesnažena z njim, če je izpraznjena v skladu s temi navodili.

(4)

Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki je nevarni odpadek:

1.

oddajati zbiralcu nevarnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odpadke, če gre za nekomunalno odpadno embalažo,

2.

prepuščati izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov, če gre za komunalno odpadno embalažo.

(5)

Prejšnji odstavek se ne uporablja, če je prepuščanje ali oddajanje odpadne embalaže, ki vsebuje ostanke nevarnega blaga ali je z njim onesnažena, urejeno s posebnim predpisom.

4.2. Obveznosti izvajalca javne službe

21. člen

(oddaja odpadne embalaže)