TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka poleg obveznosti v I. točki izreka sodbe dolžna tožeči stranki plačati tudi znesek 2,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2020 dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zaradi toženkinega neplačila računa tožniku ni nastala podlaga za izdajo novega, predrugačenega računa. Z izdajo kasnejšega računa za isto opravljeno storitev se namreč čas, ko je bila toženki terjatev naložena v plačilo, ni spremenil. Tožnik ne more z izdajanjem vedno novih računov za isto opravljeno storitev, ki je bila stranki že zaračunana in naložena v plačilo, spreminjati trenutka „časa plačila“, to je časa, ko je bila toženki obveznost naložena v plačilo.

Sodišče prve stopnje je določilo 288. člena OZ uporabilo zmotno. Navedeno določilo se uporablja v primeru, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške. V obravnavanem primeru, ko tožnik vtožuje le znesek 2,04 EUR iz naslova neplačanih zakonskih zamudnih obresti kot samostojno glavnico (glavnico po računu 112/18 je toženka že plačala pred vložitvijo predloga za izvršbo), po presoji pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz 288. člena OZ. Podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti sta, kot pravilno izpostavlja pritožba, določili 299. člena OZ in 378. člena istega zakona.