Odločba o ugotovitvi, da je bila prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu v neskladju z Ustavo, da je prva alineja drugega odstavka Zakona o mednarodni zaščiti v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

4780. Odločba o ugotovitvi, da je bila prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu v neskladju z Ustavo, da je prva alineja drugega odstavka Zakona o mednarodni zaščiti v neskladju z Ustavo in o zavrtnitvi ustavne pritožbe

Številka: U-I-95/08-14, Up-1462/06-39

Datum: 15. 10. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vedata Mehmetija in Ljendite Avduli, oba Republika Srbija, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter Ekzone Mehmeti in Ramize Mehmeti, ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov Vedata Mehmetija in Ljendite Avduli zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 15. oktobra 2008

Prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/01, 98/03, 134/03 – ur. p. b., 17/06 in 51/06 – ur. p. b.) je bila v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 45.b člena tega zakona ni bil v neskladju z Ustavo.

Prva alineja drugega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07) je v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 83. člena tega zakona ni v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku desetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave neskladja iz 2. točke tega izreka pristojni organ ne sme zavrniti namestitve prosilca na zasebnem naslovu zgolj zato, ker lahko zagotovi njegovo namestitev v azilnem domu ali v njegovi izpostavi.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1022/2006 z dne 28. 6. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1192/2006 z dne 24. 5. 2006 se zavrne.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je postopek za priznanje azila ustavilo na podlagi pete alineje prvega odstavka 42. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil), ker je na podlagi uradne evidence ugotovilo, da so pritožniki samovoljno zapustili azilni dom in se vanj v roku treh dni od samovoljne zapustitve niso vrnili. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da so pritožniki s tem, ko so se neposredno po vložitvi prošnje za azil naselili na zasebnem naslovu, ravnali v nasprotju z drugim odstavkom 45.b člena ZAzil, ki za to zahteva predhodno odobritev MNZ. Pritožniki so sklep MNZ o ustavitvi postopka izpodbijali s tožbo pred Upravnim sodiščem, ki je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v ponovni postopek. Upravno sodišče je ugotovilo, da ne gre za samovoljno zapustitev azilnega doma v smislu 42. člena ZAzil, če prosilec za azil poda ponovno prošnjo za azil neposredno v azilnem domu, pred tem pa je nastanjen na zasebnem naslovu, in ob ponovni prošnji za azil izrazi tudi prošnjo, da mu pristojni organ dovoli nadaljnjo nastanitev na zasebnem naslovu. V konkretnem primeru je MNZ ocenilo, da je podana domneva o umiku prošnje za azil zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, saj so to storili brez potrebne odobritve. Ker pa MNZ pritožnikom ni dalo možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za določbo, tj. o tem, ali so bili pritožniki pred izdajo odločbe MNZ nastanjeni v azilnem domu ali ne, je Upravno sodišče ugotovilo, da je MNZ storilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 – v nadaljevanju ZUS). Poleg tega je Upravno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo MNZ zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 60. člena ZUS). Glede na razloge sodišča o razveljavitvi sklepa o ustavitvi azilnega postopka se sodišču ni bilo treba opredeliti o tožbenem argumentu glede neustavnosti 45.b člena ZAzil. Zoper sodbo Upravnega sodišča je MNZ vložilo pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Presodilo je, da je razselitev na zasebni naslov izjema, ki mora biti odobrena pod pogoji iz drugega odstavka 45.b člena ZAzil. Ker pritožniki niso dobili odobritve za razselitev, je MNZ po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz pete alineje prvega odstavka 42. člena ZAzil za ustavitev postopka. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo določb ZAzil, torej materialnega prava, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke drugega odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ocenilo je tudi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da sklep o ustavitvi postopka temelji na zakonu.

Pritožniki zatrjujejo kršitev procesnih ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožbeno sodišče naj z izpodbijano sodbo ne bi odločilo o argumentih, s čimer naj bi kršilo procesne ustavne pravice tožnikov iz 22. in 23. člena Ustave. Še dodatno pa jih naj bi kršilo s tem, ker je zavrnilo tožbene argumente, ki jih je prvostopno sodišče sprejelo in zato tožbi ugodilo, ne da bi ob svoji drugačni pravni presoji zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožnikov bi moralo pritožbeno sodišče ob svoji drugačni pravni presoji storiti prav to. Ker tega ni storilo, ampak je pritožbeno sodišče samo odločilo po vsebini na podlagi drugačne pravne presoje, naj bi pritožnikom kršilo ustavno pravico do pritožbe. Od vseh kršitev procesnih ustavnih pravic je po mnenju pritožnikov najhujša popolno ignoriranje izrecne tožbene zahteve, po kateri bi moralo pritožbeno sodišče, če je presodilo, da je bil s to tožbo izpodbijani akt sprejet v skladu z ZAzil, zlasti z njegovim 42. členom (v povezavi z novim členom 45.b), postopek prekiniti in zahtevati oceno ustavnosti spornih zakonskih določb pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa Vrhovno sodišče kljub temu, da je svojo odločitev oprlo na 45.b člen ZAzil, ki je po mnenju pritožnikov protiustaven, tega ni storilo. Poleg navedenih procesnih kršitev pritožniki zatrjujejo tudi kršitev ustavne pravice do svobodne izbire prebivališča (32. člen Ustave). Že v tožbi naj bi navajali, da je zadnja novela ZAzil z novim 45.b členom prosilcem za azil to ustavno pravico omejila »popolnoma« protiustavno, saj naj bi jo odvzemala le tistim prosilcem, ki jim ni mogoče zagotoviti namestitve v azilnem domu (»torej iz nekakšnih ekonomsko-logičnih razlogov in ne zaradi varovanja javnega reda, kar bi bilo edino dopustno, seveda tudi to le, če taka omejitev ne bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti«). Zaradi omejitve te ustavne pravice odločitev, ki bi bila izrečena v skladu s to zakonsko določbo, po mnenju pritožnikov ne bi smela biti potrjena v postopku sodnega varstva. Tudi če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da 45.b člen ZAzil, kljub vsem v tožbi navedenim argumentom, ni v nasprotju z ustavno pravico do svobodne izbire prebivališča (pri čemer bi moralo dokazati, da je omejitev te ustavne pravice z obvezno nastanitvijo v azilnem domu ustavno dopustna in da vzdrži tudi preizkus skladnosti z načelom sorazmernosti), bi bilo pritožnikom še vedno dopustno očitati le kršitev zakonske določbe o »obvezni« nastanitvi v azilnem domu. Za takšno kršitev naj bi bila zakonsko dopustna sankcija kvečjemu nepriznanje denarne pomoči, nikakor pa ne ustavitev postopka po 42. členu ZAzil.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1462/06 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo. MNZ je v odgovoru pojasnilo, da je v skladu s 45.b členom ZAzil nesporno, da je pristojni organ tisti, ki lahko odobri prosilcu za azil nastanitev na zasebnem naslovu. Pooblaščenec pritožnikov naj bi ponovni prošnji za azil priložil sporočilo o razselitvi. Iz navedenega sklepajo, da pritožniki niso zaprosili za razselitev, temveč le obvestili pristojni organ o naslovu, na katerem nameravajo prebivati. Dejstvo, da naj bi bilo bivanje prosilca za azil izven azilnega doma povezano tudi z dodelitvijo finančne pomoči, naj bi še dodatno kazalo na to, da mora o razselitvi odločiti MNZ. Ključnega pomena v tej zadevi je dejstvo, da so se prosilci za azil na zasebni naslov razselili, ne da bi za to zaprosili pristojni organ in ne da bi počakali na odločitev pristojnega organa v zvezi s tem. Ker naj tega ne bi storili, naj bi bila odločitev MNZ, da s sklepom ustavi postopek, zakonita.

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

V postopku obravnave ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 45.b člena ZAzil. Pojavilo se je namreč vprašanje ustavnosti drugega odstavka 45.b člena ZAzil, ki za nastanitev na zasebnem naslovu zahteva odobritev pristojnega organa in določa pogoje, pod katerimi ta lahko odobri razselitev. Z uveljavitvijo Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) je nehal veljati ZAzil, vendar določbo, ki ima podobno vsebino kot drugi odstavek 45.b člena ZAzil, vsebuje drugi odstavek 83. člena ZMZ, zato je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS začelo tudi postopek za presojo ustavnosti navedene določbe. Ustavno sodišče je navedlo, da bo določbi presojalo zlasti z vidika skladnosti s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave.