TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanih zavrnilnih delih in sodba sodišča druge stopnje tudi glede odločitve o pritožbenih stroških, razveljavita ter se vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Razveljavita se tudi sklep sodišča druge stopnje I Cp 392/2023 z dne 26. 10. 2023 in sklep sodišča prve stopnje P 976/2022 z dne 10. 7. 2023.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja.

V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe.

V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranje je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetne nepremičnine, torej je bila v tem obdobju le ona dolžna zanje plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Dejstvo, da so bile tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrnjene nepremičnine v last in tudi v posest, tako ni pravno pomembno. Navedenega stroška nanje ni mogoče prevaliti na podlagi odštetja od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

Tožena stranka je zavarovanje sklenila zaradi varstva pred škodnimi dogodki tedaj njenih nepremičnin. Finačno breme je bilo neposredno oziroma tesno povezano s samo uporabo nepremičnin, ki so bile pred denacionalizacijo v družbeni lastnini, tedanje imetnike pravice razpolaganja, upravljanja in uporabe (družbene lastnine) pa lahko zavezovale tudi k sklepanju zavarovalnih pogodb zaradi njihovega varstva v primeru škodnih dogodkov. Tožnike ti stroški ne bi avtomatično oziroma nujno bremenili, saj bi bil njihov nastanek odvisen od njihove (pogodbene) volje skleniti zavarovalno pogodbo.Hipotetično domnevanje, da bi enaka obveznost in posledično stroškovno breme doletelo tudi tožnike, če bi bili lastniki v spornem obdobju, torej ni pravno relevantno.