Odločba o delni razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika

1137. Odločba o delni razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in na pobudo Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, obeh iz Ljubljane, ter v postopku za preizkus pobud Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, na seji dne 2. marca 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in na pobudo Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, obeh iz Ljubljane, ter v postopku za preizkus pobud Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, na seji dne 2. marca 2006

o d l o č i l o:

Člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) se razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

Pobuda Iztoka Daria Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se zavrne.

Postopek za preizkus pobude Franca Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se ustavi.

Okrajno sodišče v Ljubljani je vložilo zahtevo, ki jo je naslovilo kot zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zaradi neskladja z 2. členom Ustave, kolikor se pri njegovi uporabi po 1. 1. 2002 ne upošteva pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je bila določba uvrščena v odsek 1. oddelka III. poglavja Zakona, ki je urejal pravico do povračila škode. Glede na to meni, da je bilo povračilo škode tudi glavni namen citirane določbe; in sicer škode, ki nastane upniku zaradi padca vrednosti denarja, in škode, ki se kaže v dejstvu, da upnik ne uživa civilnih plodov, ki jih daje denar. Po mnenju predlagatelja pomeni vse, kar presega odškodninsko funkcijo obresti, kaznovalno funkcijo zamudnih obresti. Ta lastnost zakonskih zamudnih obresti naj bi bila v določeni meri utemeljena, saj dolžnika sili k pravočasni izpolnitvi obveznosti, ne sme pa biti nesorazmerna. Pravna varovala, ki naj bi bila sestavni del zakonskih zamudnih obresti kot klasičnega instituta civilnega prava, naj prav zaradi te njihove deloma penalne funkcije preprečijo, da bi ta pravna sankcija pretirano odstopala tako od temeljnih načel civilnega prava (načela enakovrednosti dajatev), kazenskega prava (načela sorazmernosti) kot tudi od splošnih pravnih načel (načela pravičnosti). Predlagatelj pojasnjuje, da je z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začelo veljati pravilo ne ultra alterum tantum (376. člen OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je to načelo po ZOR veljalo le za pogodbene obresti, vendar je bila določba 401. člena z novelo leta 1989 črtana, saj naj bi njegova uporaba v tedanjih razmerah visoke inflacije onemogočala normalen plačilni promet. Predlagatelj navaja, da je po prevladujoči razlagi sodne prakse glede prehodne določbe 1060. člena OZ treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, tek zakonskih zamudnih obresti presojati v skladu z določbami ZOR tudi po 1. 1. 2002. Po stališču predlagatelja je uporaba pravila o zakonskih zamudnih obrestih v razmerah normalne inflacije, ki ne upošteva klasičnega civilizacijskega varovala ne ultra alterum tantum, v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je uporaba 277. člena ZOR v nasprotju z Ustavo, če se po 1. 1. 2002 ne uporablja tako, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo (ali so dosegle) višino glavnice.

Pobudo za oceno ustavnosti ZOR ter prehodnih in končnih določb OZ je vložil tudi pobudnik Iztok Dario Šilc. Svoj pravni interes utemeljuje z izvršilnim postopkom, v katerem je na podlagi pravnomočnega izvršilnega postopka dolžan plačati glavnico in zamudne obresti. Poudarja, da bo o dejanski višini zamudnih obresti odločeno šele v izvršilnem postopku. S kasnejšo vlogo je pobudnik Ustavnemu sodišču sporočil, da je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (št. I P 820/04) vložil tožbo za vrnitev obresti, ki so presegle glavnico. V pobudi navaja, da je bila višina zamudnih obresti po ZOR odraz ekonomskega položaja v državi, v katerem je bila potreba po zaščiti vrednosti terjatev pred inflacijo še zlasti izrazita. Nadaljuje, da je tolar kmalu po osamosvojitvi, najkasneje pa po letu 1995, postal stabilna valuta, zato "vse do prenehanja ZOR ni sprejemljivo, da so se dopuščale in se dopuščajo take zamudne obresti, ki tečejo še naprej, kljub temu, da je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti že dosegla glavnico", in sicer brez upoštevanja osebnih okoliščin (sociale, materialne nezmožnosti) in javnih okoliščin oziroma dejstev (trdnega tolarja in minimalne inflacije). Glede ne navedeno pobudnik meni, da ZOR v tem delu posega v načela pravne države, v osebno varnost posameznika, v zasebno lastnino, še posebej v njeno socialno funkcijo (ker gre za bogatenje na račun plačilne nesposobnosti dolžnika) ter v načelo sorazmernosti. Zato mu očita neskladje z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave. Navaja, da OZ v 376. členu določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne določa pa, da velja navedena omejitev tudi za pravnomočne izvršilne naslove, izdane pred uveljavitvijo oziroma Zato iz enakih razlogov kot ZOR izpodbija tudi prehodne in končne določbe oziroma Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je ZOR v povezavi z OZ v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo, in naj zaradi pravne varnosti zavzame stališče, do katere višine naj se obračunavajo zamudne obresti v izvršilnih postopkih, ki tečejo na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih oziroma sklenjenih pred uveljavitvijo OZ, in za katere se uporablja izpodbijana določba ZOR.

Pobudo za oceno ustavnosti je vložil tudi Franc Šilc. V njej navaja enake razloge kot Iztok Dario Šilc.

Državni zbor na zahtevo in na pobudo Iztoka Daria Šilca ni odgovoril. Vlada v svojem mnenju pojasnjuje, da so obresti po svoji funkciji plačilo za uporabo tujega denarja. Zamudne obresti, do katerih praviloma pride zaradi neupravičene uporabe tujega denarja, imajo kaznovalno funkcijo, kadar so določene tako visoko, da za dolžnika na eni strani pomenijo kazen za zamudo, na drugi strani pa ga silijo k čimprejšnji izpolnitvi denarne obveznosti. Vlada izraža prepričanje, da je zakonodajalec z namenom, da višina zapadlih obresti za obveznosti, nastale pred uveljavitvijo OZ, ne bi rasla brez omejitve višine, razveljavljeno določbo 401. člena ZOR ponovno uvedel v oziroma Meni, da je veljavna določba 376. člena OZ vsebinsko identična z nekdanjo določbo 401. člena ZOR. Po mnenju Vlade je pravni problem v določbi 1060. člena OZ, kolikor za 376. člen OZ ne določa izjeme od splošnega pravila. Ker torej v OZ ni določena uporaba 376. člena OZ za obveznost plačila zamudnih obresti, nastale pred 1. 1. 2002, Vlada meni, da je presoja Ustavnega sodišča glede ugotovitve skladnosti določb OZ z Ustavo potrebna v tej smeri.

Ker je po podatkih Upravne enote Ljubljana drugi pobudnik Franc Šilc dne 19. 1. 2006 umrl, je Ustavno sodišče postopek za preizkus njegove pobude ustavilo (3. točka izreka).

Zahtevo in pobudo Iztoka Daria Šilca je Ustavno sodišče združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ker se pobuda nanaša tako na vprašanje teka zamudnih obresti pred uveljavitvijo OZ kot tudi na vprašanje teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, zahteva Okrajnega sodišča pa le na vprašanje teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, je Ustavno sodišče najprej preizkusilo pobudo v delu, ki se nanaša na tek obresti pred uveljavitvijo oziroma V nadaljevanju pa je presojalo izpodbijano ureditev teka obresti po uveljavitvi oziroma

Tek zamudnih obresti do uveljavitve OZ

ZOR je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL),(*1) postal del pravnega reda Republike Slovenije. člen 277 ZOR za zamudne obresti ni določal prepovedi ultra alterum tantum. Tega ni določala tudi nobena druga določba ZOR. To prepoved je uveljavil šele 376. člen oziroma