Sklep o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje...

5657. Sklep o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice

Na podlagi pete alineje 4. točke 129. člena in 405. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja Svet Banke Slovenije

S K L E P
o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Vsebina sklepa)

(1)

Ta sklep predpisuje podrobnejša pravila v zvezi z izračunom kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov (v nadaljevanju: pristop IRB) v bankah in hranilnicah (v nadaljevanju: bankah), in sicer:

(a)

pogoje in obseg uporabe pristopa IRB ter način njegove uvedbe;

(b)

skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB za vse kategorije izpostavljenosti;

(c)

dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB po posameznih kategorijah izpostavljenosti;

(d)

izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev;

(e)

izračun zneskov pričakovanih izgub.

(2)

Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.

1.a člen

(Prenos direktiv EU)

S tem sklepom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo 2011/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembah direktiv 98/78/ES, 2002/87/ES, 2006/48/ES in 2009/138/ES glede dopolnilnega nadzora finančnih subjektov v finančnem konglomeratu (UL L št. 326 z dne 8. decembra 2011, str. 113).

2. člen

(Opredelitve pojmov)

(1)

Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06: v nadaljevanju ZBan-1), kot na primer:

(a)

kreditna institucija v tretjem odstavku 13. člena;

(b)

finančna institucija v prvem odstavku 15. člena;

(c)

nadzorni organ v prvem, drugem in tretjem odstavku 19. člena;

(d)

centralne banke v 21. členu;

(e)

nadrejena banka v prvem odstavku 26. člena;

(f)

EU nadrejena banka v tretjem odstavku 26. člena;

(g)

EU nadrejen finančni holding v četrtem odstavku 26. člena;

(h)

tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v 110. členu;

(i)

kreditno tveganje nasprotne stranke (v nadaljevanju: CCR) v petem odstavku 111. člena;

(j)

izpostavljenost v prvem odstavku 113. člena;

(k)

verjetnost neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena;

(l)

neplačilo v drugem odstavku 115. člena;

(m)

izguba v tretjem odstavku 115. člena;

(n)

izguba ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena;

(o)

konverzijski količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena;

(p)

pričakovana izguba (v nadaljevanju: EL) v šestem odstavku 115. člena.

(2)

Ne glede na točko (k) prvega odstavka tega člena se za namen tega sklepa dolžnik, ki je v položaju neplačila, obravnava kot neplačnik, izpostavljenost pa kot neplačana.

(3)

Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

"stopnja neplačila" je razmerje med številom neplačnikov in številom vseh dolžnikov v določeni populaciji dolžnikov;

(2)

"stopnja izgube" je razmerje med vsoto izgub ter vsoto vseh vrednosti izpostavljenosti v določeni populaciji izpostavljenosti;

(3)

"dejanski LGD" je za nazaj ugotovljeni LGD na izpostavljenosti, ki je bila opredeljena kot neplačana;

(4)

"dejanski CF" je za nazaj ugotovljeni CF na izpostavljenosti, ki je bila opredeljena kot neplačana;

(5)

"poslovna enota" je ločena organizacijska enota ali samostojna pravna oseba, ločena poslovna linija, ločena homogena skupina izpostavljenosti znotraj banke ali bančne skupine ali druga vrsta subjektov;

(6)

"minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB" so opredeljene v naslednjih poglavjih: Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB (od 18. do 40. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij ter do podjetij (od 42. do 49. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za posebne kreditne aranžmaje (od 59. do 60. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve do podjetij (od 65. do 72. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno (od 91. do 99. člena tega sklepa), Dodatne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, specifične za odkupljene denarne terjatve iz naslova bančništva na drobno (od 108. do 117. člena tega sklepa), Minimalne zahteve pri izračunu tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti po pristopu notranjih modelov (od 139. do 141. člena tega sklepa);

(7)

"bonitetni sistem" obsega vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in določitev ocen parametrov tveganja;

(8)

"bonitetni razred dolžnikov" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnikov v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD;

(9)

"bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD za te izpostavljenosti;

(10)

"skupina povezanih pravnih oseb" je skupina oseb, ki so povezane na način, določen v 56. členu veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr.); v nadaljevanju: ZGD-1).

(11)

"enote centralne ravni države" so institucionalne enote, ki jih nadzorni organ zadevne države opredeli kot enote centralne ravni države. V Republiki Sloveniji so to institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Neposredni uporabniki državnega proračuna (S.13111) ter Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ljubljana;

(12)

"osebe javnega sektorja" so osebe, ki jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, opredeli kot osebe javnega sektorja, oziroma, če jih nadzorni organ države, na območju katere so ustanovljene, ne opredeli, so to:

-

upravni organi, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in ki so odgovorni enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države oziroma institucionalnim enotam, ki imajo enake pristojnosti kot enote regionalne ali lokalne ravni države;

-

podjetja, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti, vključno z osebami javnega prava, ki so pod javnim nadzorom.

V Republiki Sloveniji so to pravne osebe ali institucionalne enote, ki so na podlagi Uredbe o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Uradni list RS, št. 13/06) uvrščene v podsektor Javne nefinančne družbe (S.11001), podsektor Javne druge denarne finančne institucije (S.12201), podsektor Javni drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.12301), podsektor Javni izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.12401), podsektor Javne zavarovalniške družbe in pokojninski skladi (S.12501), podsektor Državni skladi (S.13112), podsektor Druge enote centralne države (S.13113), podsektor Skladi lokalne države (S.13132), podsektor Druge enote lokalne države (S.13133) ali podsektor Skladi socialne varnosti (S.13140) in ki izpolnjujejo pogoje iz ene izmed naslednjih dveh alinej:

-

so pravne osebe javnega prava oziroma njihove institucionalne enote, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali občinskih proračunov, ki jih Ministrstvo za finance določi v skladu s Pravilnikom o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03), ali ki so odgovorne enotam centralne ravni Republike Slovenije;

-

so pravne osebe, ki opravljajo nepridobitno dejavnost in katerih ustanovitelji so enote centralne ravni države, ki tudi izrecno jamčijo za njihove obveznosti;

(13)

"multilateralna razvojna banka" je družba, katere družbenice oziroma članice so vsaj tri suverene države in katere osnovna dejavnost je zagotavljanje sredstev za financiranje gospodarskega razvoja vseh držav članic ali pa samo izbrane skupine držav članic. Ne glede na prejšnji stavek se med multilateralne razvojne banke uvrstijo Medameriška investicijska korporacija (Inter-American Investment Corporation), Črnomorska trgovinska in razvojna banka (Black Sea Trade and Development Bank) in Centralnoameriška banka za gospodarsko integracijo (Central American Bank for Economic Integration);

(14)

"krite obveznice" so obveznice, ki so jih izdale banke na podlagi Zakona o hipotekarni in komunalni obveznici (Uradni list RS, št. 17/06) ali kreditne institucije na podlagi ustreznega predpisa druge države članice in katerih kritno premoženje je v oblikah izpostavljenosti, opredeljenih v Prilogi I Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o standardiziranem pristopu).

(15)

"primerna zunanja bonitetna institucija (v nadaljevanju: primerna ECAI)" je ECAI, ki jo Banka Slovenije na podlagi Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih institucij (Uradni list RS, št. 135/06) uvrsti na seznam primernih zunanjih bonitetnih institucij za posamezno kategorijo izpostavljenosti;

(16)

"imenovana zunanja bonitetna institucija (v nadaljevanju: imenovana ECAI)" je primerna ECAI, ki jo banka izbere za določanje uteži tveganja pri posamezni kategoriji izpostavljenosti;

(17)

"profil tveganosti banke" je dokumentiran in kategoriziran zbir kvantitativnih in/ali kvalitativnih ocen merljivih in nemerljivih tveganj, ki jih banka prevzema v okviru svojega poslovanja;

(18)

"uprava" je uprava v dvotirnem sistemu upravljanja banke oziroma so izvršni direktorji upravnega odbora v enotirnem sistemu upravljanja banke;

(19)

"investicijska podjetja" so investicijska podjetja iz prvega odstavka 14. člena ZBan-1, za katera se uporablja Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS;

(20)

"institucije" so kreditne institucije in investicijska podjetja"

2. POGOJI IN OBSEG UPORABE PRISTOPA IRB TER NAČIN NJEGOVE UVEDBE

2.1. Dovoljenja

2.1.1. Dovoljenje za uporabo pristopa IRB

3. člen

(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)

(1)

Banka mora za uporabo pristopa IRB pridobiti dovoljenje Banke Slovenije. Banka Slovenija izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB, če banka izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

ima zanesljive sisteme za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja, ki se izvajajo celovito;

(b)

izpolnjuje vse minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na zadevne kategorije izpostavljenosti, razen minimalnih zahtev za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa;

(c)

dokaže, da na dan vložitve zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB, za zadevne kategorije izpostavljenosti že najmanj tri leta uporablja bonitetne sisteme, ki so vseskozi okvirno skladni z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB iz točke (b) tega odstavka.

(2)

Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge I v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:

(a)

o splošnih informacijah,

(b)

o doseganju okvirne skladnosti bonitetnih sistemov z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB za obdobje najmanj treh let pred vložitvijo zahteve (do 1. januarja 2010 pa za obdobje najmanj enega leta pred vložitvijo zahteve),

(c)

o načrtu uvedbe pristopa IRB in stalnih izvzetjih,

(d)

o izpolnjevanju zadevnih minimalnih zahtev,

(e)

o samooceni, ki potrjuje skladnost banke z zadevnimi minimalnimi zahtevami pristopa IRB.

(3)

Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja zahtev tega sklepa ni pomemben.

(4)

Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi načrt postopne uvedbe pristopa IRB. V primeru pomembnih sprememb tega načrta mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.

(5)

Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi, za katere kategorije izpostavljenosti oziroma izpostavljenosti lahko banka uporablja standardizirani pristop. Če se banka odloči za spremembo stalnih izvzetij ali če ne izpolnjuje več pogojev za stalna izvzetja iz pristopa IRB iz 10. in 11. člena tega sklepa, mora nemudoma vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja.

(6)

Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB izrecno določi izbor pristopa oziroma kombinacije pristopov za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Če se banka odloči za spremembo pristopa ali spremembo kombinacije pristopov za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, mora nemudoma vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja.

(7)

Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja, so navedena v Prilogi I tega sklepa.

(8)

Če zahteva za izdajo dovoljenja za uporabo pristopa IRB vsebuje celovit načrt postopne uvedbe pristopa IRB, se za zagotovitev izpolnjevanja minimalnih zahtev pristopa IRB med izvajanjem načrta postopne uvedbe upoštevajo ustrezne določbe Smernic o uvedbi, potrditvi primernosti (validaciji) in ocenjevanju naprednih pristopov za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje in pristopov za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje na podlagi notranjih bonitetnih sistemov, izdanih s strani Odbora evropskih bančnih nadzornikov.

(9)

Določila prvega do osmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati pristop IRB v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo pristopa IRB.

(10)

Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding, na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1. Pri tem v dovoljenju določi ali in v kolikšnem obsegu lahko ta EU nadrejena banka z njenimi podrejenimi institucijami ali ta banka z drugimi institucijami, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu, skupaj izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 3. člena tega sklepa.

(11)

Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo pristopa IRB podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu ali EU mešanemu finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

4. člen

(Odvzem dovoljenja)

(1)

Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo pristopa IRB:

(a)

če ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz točk (a) in (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa;

(b)

če huje krši pogoje iz točk (a) in (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa.

(2)

Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo pristopa IRB tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo pristopa IRB v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevajo tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.

(3)

Banka Slovenije lahko v odločbi o odvzemu dovoljenja določi prehodno obdobje, v katerem banka še sme uporabljati pristop IRB.

(4)

Z odvzemom dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB preneha tudi morebiti izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.

2.1.2. Dovoljenje za uporabo lastnih ocen

5. člen

(Pogoji in dokumentacija za izdajo dovoljenja)

(1)

Banka Slovenije lahko banki ob izdaji dovoljenja za uporabo pristopa IRB ali pozneje dovoli, da za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa uporablja lastne ocene LGD ali lastne ocene LGD in CF (v nadaljevanju: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen). Banka Slovenije to dovoljenje izda, če banka izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

ima zanesljive sisteme za upravljanje in bonitetno ocenjevanje, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa, in se celovito izvajajo;

(b)

poleg minimalnih zahtev za uporabo pristopa IRB iz točke (b) prvega odstavka 3. člena tega sklepa izpolnjuje tudi minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB, ki se nanašajo na lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena;

(c)

dokaže, da na dan vložitve zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen za zadevne kategorije izpostavljenosti že najmanj tri leta ocenjuje in uporablja lastne ocene LGD (in CF) na način, ki je vseskozi okvirno skladen z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB iz prejšnje točke tega odstavka.

(2)

Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena banka dokazuje s predložitvijo naslednje dokumentacije iz Priloge II v okviru zahteve za izdajo dovoljenja:

(a)

o splošnih informacijah,

(b)

o doseganju okvirne skladnosti bonitetnih sistemov z minimalnimi zahtevami za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za obdobje najmanj treh let, pred vložitvijo zahteve (do 1. januarja 2009 pa za obdobje najmanj dveh let pred vložitvijo zahteve),

(c)

o načrtu uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) in stalnih izvzetjih,

(d)

o izpolnjevanju zadevnih minimalnih zahtev,

(e)

o samooceni, ki potrjuje skladnost banke z minimalnimi zahtevami pristopa IRB.

(3)

Banka mora pogoje iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati neprekinjeno, vseskozi od dne izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen. Če banka preneha izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena, mora Banki Slovenije predložiti časovni načrt doseganja ponovne skladnosti z zahtevami tega sklepa ali dokazati, da učinek neizpolnjevanja zahtev tega sklepa ni pomemben.

(4)

Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo lastnih ocen izrecno navede, za katere parametre tveganja LGD (in CF) in za katere kategorije izpostavljenosti iz (a) in/ali (b) in/ali (c) točke 17. člena tega sklepa lahko banka uporablja lastne ocene. Če namerava banka razširiti uporabo lastnih ocen, mora pri Banki Slovenije vložiti ustrezno zahtevo za spremembo dovoljenja za uporabo lastnih ocen.

(5)

Banka Slovenije v izreku odločbe o izdaji dovoljenja za uporabo lastnih ocen izrecno določi načrt postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa. V primeru pomembnih sprememb načrta postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF) za navedene kategorije izpostavljenosti mora banka vložiti zahtevo za spremembo zadevnega dovoljenja.

(6)

Natančnejša navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen oziroma za sestavo zahteve za spremembo tega dovoljenja, so navedena v Prilogi II tega sklepa.

(7)

Če zahteva za izdajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD (in CF) vsebuje celovit načrt postopne uvedbe lastnih ocen LGD (in CF), se za zagotovitev izpolnjevanja minimalnih zahtev glede lastnih ocen LGD (in CF) med izvajanjem načrta postopne uvedbe upoštevajo ustrezne določbe Smernic o uvedbi, potrditvi primernosti (validaciji) in ocenjevanju naprednih pristopov za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje in pristopov za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje na podlagi notranjih bonitetnih sistemov, izdanih s strani Odbora evropskih bančnih nadzornikov.

(8)

Določila prvega do sedmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, kadar nameravajo uporabljati lastne ocene LGD (in CF) v bančni skupini EU nadrejena banka in njene podrejene institucije ali banka in druge institucije, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu in na podlagi 291. člena ZBan-1 skupaj vložijo zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen.

(9)

Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo lastnih ocen EU nadrejeni banki ali banki, ki jo obvladuje EU nadrejen finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding na podlagi odločitve iz tretjega in četrtega odstavka 291. člena ZBan-1. Pri tem v dovoljenju določi ali in v kolikšnem obsegu lahko ta EU nadrejena banka z njenimi podrejenimi institucijami ali ta banka z drugimi institucijami, ki so podrejene EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu, skupaj izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena tega sklepa.

(10)

Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo lastnih ocen podrejeni banki s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja skupaj z EU nadrejeno banko ali banko, ki je podrejena EU finančnemu holdingu ali EU mešanemu finančnemu holdingu, na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.

6. člen

(Odvzem dovoljenja)

(1)

Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo lastnih ocen:

(a)

če ravna v nasprotju z odredbo ali odredbo z dodatnimi ukrepi, s katero ji je bila naložena odprava kršitev pri izpolnjevanju pogojev iz točke (a) in (b) prvega odstavka 5. člena tega sklepa;

(b)

če huje krši pogoje iz točke (a) in (b) prvega odstavka 5. člena tega sklepa.

(2)

Banka Slovenije banki odvzame dovoljenje za uporabo lastnih ocen tudi na podlagi odločitve o odvzemu dovoljenja za uporabo lastnih ocen v bančni skupini, pri čemer se smiselno upoštevata tretji, četrti in šesti odstavek 291. člena ZBan-1.

(3)

Banka, ki ji je Banka Slovenije odvzela dovoljenje za uporabo lastnih ocen, mora z dnem izdaje odločbe o odvzemu tega dovoljenja za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa začeti uporabljati ocene LGD (in CF), predpisane v petem odstavku 13. člena tega sklepa.

2.1.3. Dovoljenje za prehod s pristopa IRB na standardizirani pristop oziroma na predpisane vrednosti LGD (in CF)

7. člen

(Dovoljenje za prehod na standardizirani pristop)

(1)

Banka, ki uporablja pristop IRB, lahko namesto tega pristopa uporabi standardizirani pristop, vendar samo ob pridobitvi dovoljenja Banke Slovenije. Z izdajo tega dovoljenja prenehata dovoljenje Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB ter morebiti izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.

(2)

Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za spremembo pristopa.

(3)

Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi III tega sklepa.

8. člen

(Dovoljenje za prehod na uporabo predpisanih ocen CF (in LGD))

(1)

Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa, lahko preide na uporabo ocen CF in (LGD), predpisanih v petem odstavku 13. člena tega sklepa, samo ob pridobitvi dovoljenja Banke Slovenije. Z izdajo tega dovoljenja preneha izdano dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen.

(2)

Banka Slovenije dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda, če banka izkaže utemeljen razlog za prehod z uporabe lastnih ocen LGD (in CF) na uporabo ocen CF (in LGD), predpisanih v petem odstavku 13. člena tega sklepa, za zadevne kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.

(3)

Navodila za sestavo zahteve za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena so navedena v Prilogi IV tega sklepa.

2.2. Postopna uvedba pristopa IRB

9. člen

(Splošno)

(1)

Ob upoštevanju 10. člena tega sklepa mora banka uvesti pristop IRB za vse izpostavljenosti.

(2)

Ne glede na prvi odstavek tega člena se uvajanje pristopa IRB lahko izvaja postopno. Postopno uvajanje pristopa IRB se izvede ob upoštevanju pravil iz naslednjih odstavkov tega člena, ki preprečujejo selektivno uvajanje pristopa IRB z namenom doseganja zmanjšane kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.

(3)

Pristop IRB se lahko postopno uvede:

(a)

po različnih kategorijah izpostavljenosti iz 17. člena tega sklepa znotraj iste poslovne enote,

(b)

po različnih poslovnih enotah v isti bančni skupini,

(c)

po parametrih tveganja LGD in CF pri prehodu iz predpisanih ocen LGD in CF na uporabo lastnih ocen LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.

(4)

V primeru kategorije izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno iz 17. člena tega sklepa se pristop IRB lahko postopno uvede po vrstah izpostavljenosti, ki ustrezajo različnim korelacijam v prvem, četrtem in petem odstavku 102. člena tega sklepa.

(5)

Banka mora na dan izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB ta pristop uporabljati za najmanj 50% tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti glede na celotne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti brez upoštevanja izpostavljenosti iz prvega odstavka 10. člena tega sklepa.

(6)

Za preostale tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti mora banka uvesti pristop IRB najpozneje v petih letih od izdaje dovoljenja Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, razen, če dokaže utemeljenost razlogov za daljše obdobje uvedbe. To obdobje velja posebej za prehod iz standardiziranega pristopa na pristop IRB in posebej za prehod na lastne ocene LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) 17. člena tega sklepa.

(7)

Banka, ki uporablja pristop IRB za katerokoli kategorijo izpostavljenosti, mora nujno uporabljati hkrati pristop IRB za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razen tistih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki so izvzete v skladu z 10. členom tega sklepa.

2.3. Stalna izvzetja iz pristopa IRB

10. člen

(Splošno)

(1)

Banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo pristopa IRB, lahko uporabi standardizirani pristop za:

(a)

kategorijo izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, če je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za banko pretirano obremenitev;

(b)

kategorijo izpostavljenosti do institucij, če je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za banko pretirano obremenitev;

(c)

nepomembne poslovne enote, kakor tudi nepomembne kategorije izpostavljenosti, kot so opredeljene v 11. členu tega sklepa;

(d)

izpostavljenosti do enot centralne ravni, regionalne ali lokalne ravni ter do oseb javnega sektorja držav članic pod pogojem, da:

-

ni razlik v tveganju med izpostavljenostmi do enot centralne ravni držav članic in izpostavljenostmi do enot regionalne ali lokalne ravni ter oseb javnega sektorja držav članic zaradi obstoja posebnih javnih mehanizmov in

-

se izpostavljenostim do enot centralne ravni držav članic v standardiziranem pristopu dodeli utež tveganja 0%;

(e)

izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena družba, njena podrejena družba, podrejena družba njene nadrejene družbe ali družba, s katero je povezana kot je opredeljeno v 29. členu ZBan-1, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding ali mešani finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje ali družba za pomožne storitve, za katero se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja;

(f)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov iz Republike Slovenije, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%, vključno z neposrednimi proračunskimi uporabniki, za katere se lahko uporablja utež tveganja 0%;

(g)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov v Republiki Sloveniji, ki so nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki banki zagotavljajo precejšnje subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente. Uporaba standardiziranega pristopa za take izpostavljenosti je dovoljena, če so te izpostavljenosti enake ali manjše od 10% kapitala banke;

(h)

izpostavljenosti do institucij iz naslova obveznih rezerv pri centralnih bankah držav članic, ki izpolnjujejo pogoje, določene v 20. členu sklepa o standardiziranem pristopu;

(i)

izpostavljenosti, zavarovane z neposrednimi in posrednimi osebnimi jamstvi enot centralne ravni držav, kot so opredeljena v 39. členu Sklepa o kreditnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o kreditnih zavarovanjih).

(2)

Banka lahko standardizirani pristop uporabi tudi za izpostavljenosti iz točk (f) in (g) prvega odstavka tega člena iz drugih držav članic, če tako obravnavo dopuščajo pristojni nadzorni organi iz zadevnih držav članic.

(3)

Banka lahko standardizirani pristop uporabi tudi za izpostavljenosti iz točke (d) prvega odstavka tega člena iz drugih držav članic, če tako obravnavno dopuščajo pristojni nadzorni organi iz zadevnih držav članic.

11. člen

(Nepomembne kategorije izpostavljenosti in nepomembne poslovne enote)

(1)

Za namene točke (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa se šteje, da je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov banke nepomembna, če je njena skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastalih na podlagi zakonsko določenih programov iz točke (g) prvega odstavka 10. člena tega sklepa, v povprečju v preteklem letu manjša ali enaka 10% kapitala banke. Če je število navedenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10, znaša navedeni prag 5% kapitala banke.

(2)

Ob upoštevanju prejšnjega odstavka se za namene točke (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa šteje, da so poslovne enote in/ali kategorije izpostavljenosti nepomembne, če je njihova kapitalska zahteva manjša ali enaka 15% kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev.

Števec zajema vsoto kapitalske zahteve za vsako posamezno poslovno enoto in/ali kategorijo izpostavljenosti, ki jo banka namerava izvzeti po točki (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa. Kapitalska zahteva v števcu se izračuna v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu.

Imenovalec zajema vsoto kapitalske zahteve za vse izpostavljenosti in/ali kategorije izpostavljenosti, za katere se uporablja pristop IRB, in za izpostavljenosti, izvzete pod točko (c) prvega odstavka 10. člena tega sklepa. Kapitalska zahteva v imenovalcu se izračuna po pristopu, ki ga banka uporablja za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje v času izdelave izračuna. Pristop iz prejšnjega stavka zajema standardizirani pristop, pristop IRB oziroma pristop v skladu s 405. členom ZBan-1.

(3)

Banka ali bančna skupina, ki uporablja pristop IRB, je odgovorna za spremljanje merila nepomembnosti. Če je prag 15% določen v prejšnjem odstavku tega člena, presežen, mora banka nemudoma obvestiti Banko Slovenije in ji predložiti načrt ukrepov za doseganje ponovne skladnosti ali vložiti zahtevo za spremembo dovoljenja za uporabo pristopa IRB. Če je banka predložila načrt ponovne skladnosti in ji ga ni uspelo realizirati v roku šestih mesecev, Banka Slovenije izda odločbo o spremembi dovoljena za uporabo pristopa IRB v kateri ukine stalno izvzetje iz pristopa IRB za zadevno kategorijo izpostavljenost ali poslovno enoto ter določi rok v katerem mora banka za to kategorijo izpostavljenosti ali poslovno enoto začeti uporabljati pristop IRB.

3. SKUPNE ZAHTEVE ZA IZRAČUN KAPITALSKE ZAHTEVE, TVEGANJEM PRILAGOJENIH ZNESKOV IZPOSTAVLJENOSTI IN ZNESKOV PRIČAKOVANIH IZGUB

3.1. Izračun kapitalske zahteve

12. člen

(Splošno)

Kapitalska zahteva za kreditno tveganje in za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, izračunana po pristopu IRB, je seštevek vseh kapitalskih zahtev po posameznih kategorijah izpostavljenosti, kakor je to določeno v okviru poglavij tega sklepa, ki obravnavajo posamezne kategorije izpostavljenosti v 50., 61., 73., 81., 100., 123., 131., 146. in 150. členu tega sklepa.

3.2. Skupne zahteve za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti

13. člen

(Splošno)

(1)

Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) ali (g) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunavajo, razen če niso izvzete iz kapitala, v skladu z 51., 52., 62. členom, prvim in drugim odstavkom 64. člena, 74., 75., 101., 102., 132. in 151. členom tega sklepa.

Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja odkupljenih denarnih terjatev v okviru kategorij izpostavljenosti iz točk (c) in (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z 82., 83., 124. in 125. členom tega sklepa.

(2)

Izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za kreditno tveganje in za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev temelji na ustreznih parametrih tveganja, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo verjetnost neplačila (PD), izgubo ob neplačilu (LGD), zapadlost (M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata posebej ali skupaj v skladu s 53., 54., 76., 77., 84., 85., 103., 104., 126., 127., 135. in 136. členom tega sklepa.

(3)

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka zagotoviti svoje ocene PD v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.

(4)

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (d) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka zagotoviti svoje ocene LGD in CF v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.

(5)

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, mora banka uporabljati vrednosti LGD, navedene v prvem in tretjem odstavku 54., prvem odstavku 77., prvem odstavku 85. in v 156. členu tega sklepa in CF iz točk (a) do (c) osmega odstavka 14. člena in drugega odstavka 79. člena tega sklepa.

(6)

Ne glede na peti odstavek tega člena za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, lahko banka uporablja svoje ocene LGD (in CF) v skladu z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB.

(7)

Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri, verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD) in vrednost zapadlosti (M) določijo, kakor je navedeno v 53. do 55., 76. do 78., 84. do 86., 103., 104., 126., 127., 135. do 137. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti pa se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa.

14. člen

(Določitev vrednosti izpostavljenosti)

(1)

Če ni navedeno drugače, je vrednost izpostavljenosti iz postavk sredstev enaka vrednosti izpostavljenosti brez oslabitev (bruto vrednost). To pravilo velja tudi za sredstva, odkupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska. Razlika med vrednostjo izpostavljenosti iz naslova odkupljenih sredstev in knjigovodsko vrednostjo te izpostavljenosti, evidentirano v bilanci banke, je označena kot diskont, če je vrednost izpostavljenosti višja, in kot premija, če je nižja.

(2)

Če banka uporablja okvirne pogodbe o pobotu v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega odkupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, mora vrednost izpostavljenosti izračunati v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih.

(3)

Za bilančni pobot kreditov in depozitov mora banka za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljati metode iz sklepa o kreditnih zavarovanjih.

(4)

Vrednost izpostavljenosti iz naslova zakupa je diskontirana najmanjša vsota plačil po zakupu. Najmanjša vsota plačil po zakupu je enaka plačilom, ki jih banka zahteva ali jih lahko zahteva od zakupnika med trajanjem pogodbe o zakupu, in plačilu iz naslova katere koli nakupne opcije iz zakupa, ki se bo z veliko verjetnostjo izvršila. Katera koli preostala vrednost iz naslova zakupa, zavarovana z osebnim jamstvom, ki izpolnjuje pogoje iz 29. in 30. člena sklepa o kreditnih zavarovanjih glede primernosti dajalcev zavarovanja kakor tudi minimalne zahteve za priznanje osebnih jamstev, kakor je določeno v 35. do 39. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih, je tudi vključena v najmanjšo vsoto plačil po zakupu.

(5)

V primeru katere koli postavke iz poglavja 7 Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06; v nadaljevanju: sklep o tržnih tveganjih) se vrednost izpostavljenosti določi z metodo iz oddelka 5.3 sklepa o tržnih tveganjih.

(6)

Če je izpostavljenost iz naslova vrednostnih papirjev ali blaga, prodanih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, je vrednost izpostavljenosti enaka knjigovodski vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, evidentirani v bilanci banke, v skladu s 135. členom ZBan-1. Če se uporablja razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v 68. do 88. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki se uporablja za take vrednostne papirje ali blago. Vrednost izpostavljenosti iz naslova vrednostnih papirjev ali blaga, prodanih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega odkupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, je lahko določena v skladu s 47. in 52. do 59. členom sklepa o kreditnih zavarovanjih ali oddelka 5.3. sklepa o tržnih tveganjih.

(7)

Ne glede na šesti odstavek tega člena se vrednost izpostavljenosti za neporavnane izpostavljenosti za kreditno tveganje do centralne nasprotne stranke določi v skladu s šestim odstavkom 47. člena sklepa o tržnih tveganjih, ob pogoju, da so izpostavljenosti CCR (kreditno tveganje nasprotne stranke) centralne nasprotne stranke z vsemi udeleženci v svojih dogovorih vsakodnevno v celoti zavarovane.

(8)

Vrednost izpostavljenosti iz zunajbilančnih postavk navedenih v točkah (a) do (c) tega odstavka se izračuna kot odobren, vendar neizkoriščen znesek izpostavljenosti, pomnožen s CF, in sicer:

(a)

za nezavezujoče kreditne linije, ki jih lahko banka kadar koli brez predhodnega obvestila brezpogojno prekliče ali za katere je določen samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne kvalitete dolžnika, se uporablja CF 0%. Banka mora za uporabo CF 0% aktivno spremljati finančno stanje dolžnika, njen sistem notranjih kontrol pa ji mora omogočati, da takoj odkrije poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika. Neizkoriščene kreditne linije iz naslova bančništva na drobno se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če jih banka v skladu z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo ter pogodbenimi določili lahko prekliče v celotnem obsegu;

(b)

za kratkoročne akreditive za plačilo blaga, ki je na poti, se uporablja CF 20% za banko, ki jih izda, in za tisto, ki jih potrdi;

(c)

za druge kreditne linije, prevzete obveznosti iz naslova odkupa neprodanih kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (angl. Note Issuance Facilities – NIFs) in obnavljajoče se prevzete obveznosti iz naslova kreditiranja poslovanja na trgu kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (angl. Revolving Underwriting Facilities – RUFs) se uporablja CF 75%.

(9)

Če se prevzeta finančna obveznost nanaša na povečanje druge prevzete finančne obveznosti, se uporablja nižji od dveh CF, povezanih s posamezno prevzeto finančno obveznostjo.

(10)

Za vse zunajbilančne postavke, razen navedenih v prvem do osmem odstavku tega člena, drugem odstavku 79. in drugem odstavku 87. členu tega sklepa, je vrednost izpostavljenosti določena z naslednjimi odstotki od njenih vrednosti: 100%, če je postavka visokega tveganja, 50%, če je postavka srednjega tveganja, 20%, če je postavka nizkega tveganja in 0%, če je postavka zelo nizkega tveganja. Za te namene se zunajbilančne postavke razvrstijo v ustrezne kategorije tveganja, kakor je določeno v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu.

(11)

Ne glede na osmi odstavek tega člena lahko banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za uporabo lastnih ocen, za zunajbilančne postavke iz točk (a) do (c) osmega odstavka tega člena, drugega odstavka 79. člena in drugega odstavka 87. člena tega sklepa uporablja lastne ocene CF. V tem primeru obsegajo "druge kreditne linije" iz točke (c) osmega odstavka tega člena vse zunajbilančne postavke navedene v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu, razen zunajbilančnih postavk z visokim tveganjem in zunajbilančnih postavk, ki niso vključene v točke (a) do (c) osmega odstavka tega člena, drugega odstavka 79. člena in drugega odstavka 87. člena tega sklepa.

3.3. Skupne zahteve za izračun in obravnavo zneskov pričakovanih izgub

15. člen

(Splošno)

(1)

Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti, ki spadajo v eno izmed kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, se izračunajo v skladu z metodami iz tretjega odstavka tega člena, 57., 63., 88., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa.

(2)

Izračun zneskov pričakovanih izgub v skladu s tretjim odstavkom tega člena, 57., 63., 88., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti v skladu s 13. členom, 16. členom, prvim odstavkom 62. člena, 83., 125., prvim odstavkom 132. člena in 147. člena tega sklepa. Če banka uporablja lastne ocene LGD mora biti za neplačane izpostavljenosti ocena EL najboljša ocena EL za neplačane izpostavljenosti glede na deveti odstavek 33. člena tega sklepa.

(3)

Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri PD in LGD določijo, kakor je navedeno v 53. do 54., 76. do 77., 84. do 87., 103., 104., 126., 127., 135. do 136. členu tega sklepa, vrednost izpostavljenosti pa se določi, kakor je navedeno v 14., 79., 87., 121., 128., 142. in 152. členu tega sklepa.

(4)

Zneski pričakovanih izgub, izračunani v skladu s 57., 63., 88., 106. in 129. členom tega sklepa, se odštejejo od vsote oslabitev in rezervacij za te izpostavljenosti, pri čemer so oslabitve in rezervacije oblikovane skladno z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Diskonti na izpostavljenosti iz postavk sredstev, ki so bile odkupljene v stanju neplačila, se v skladu s prvim odstavkom 14. člena tega sklepa obravnavajo enako kakor oslabitve. Zneski pričakovanih izgub za pozicije v listinjenju ter oslabitve in rezervacije za te izpostavljenosti niso vključene v ta izračun.

3.4. Skupne zahteve za izračun tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za izpostavljenosti do odprtih kolektivnih naložbenih podjemov

16. člen

(Splošno)

(1)

Tveganjem prilagojeni zneski izpostavljenosti do odprtih kolektivnih naložbenih podjemov (v nadaljevanju: investicijskih skladov) se izračunajo v skladu z metodami iz četrtega do enajstega odstavka tega člena.

(2)

Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti do investicijskih skladov se izračunajo v skladu z metodami iz 57., 63., 88., 106., 129. in 143. do 145. člena tega sklepa.

(3)

Za namen tega sklepa izpostavljenost do investicijskega sklada zajema osnovne izpostavljenosti investicijskega sklada.

(4)

Banka mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti za izpostavljenosti do investicijskih skladov v skladu z minimalnimi zahtevami tega sklepa in ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:

(a)

investicijski sklad izpolnjuje merila iz prvega odstavka 33. člena sklepa o standardiziranem pristopu in

(b)

banka pozna vse ali dele izpostavljenosti investicijskega sklada.

Za del izpostavljenosti investicijskega sklada, ki ga banka ne pozna ali ga ne more poznati, kar velja še zlasti za primere, kjer bi bilo za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube v skladu z minimalnimi zahtevami tega sklepa za banko pretirano obremenjujoče poznati vse izpostavljenosti investicijskega sklada, banka izračuna povprečne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu z devetim odstavkom tega člena.

(5)

Če banka izpolnjuje pogoje iz točk (a) in (b) četrtega odstavka tega člena glede izpostavljenosti do investicijskega sklada, vendar ne izpolnjuje minimalnih zahtev tega sklepa glede izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za vse ali za dele izpostavljenosti investicijskega sklada, mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu z naslednjimi pristopi:

(a)

za izpostavljenosti investicijskega sklada, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz točke (e) prvega odstavka 17. člena tega sklepa, pristop enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa;

(b)

za vse druge izpostavljenosti investicijskega sklada, standardizirani pristop, ob upoštevanju naslednjega:

-

za neocenjene izpostavljenosti s pripadajočo utežjo tveganja ali izpostavljenosti s stopnjo kreditne kvalitete, ki jim je dodeljena najvišja utež tveganja za posamezno kategorijo izpostavljenosti, se utež tveganja pomnoži s faktorjem 2, pri čemer tako pomnožena utež tveganja ne sme biti višja od 1250%;

-

za vse ostale izpostavljenosti se utež tveganja pomnoži s faktorjem 1,1, pri čemer tako pomnožena utež tveganja ne sme biti nižja od 5%.

Če banka za namene iz točke (a) tega odstavka ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, mora obravnavati zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. Ne glede na 157. člen tega sklepa, se lahko za izpostavljenosti iz točke a) tega odstavka, skupaj z neposrednimi izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, ob upoštevanju nepomembnosti iz prvega odstavka 11. člena tega sklepa, uporablja standardizirani pristop.

(6)

Če banka ne izpolnjuje pogojev iz točk (a) ali (b) četrtega odstavka tega člena glede izpostavljenosti do investicijskega sklada, mora izračunati tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu s pristopom enostavnih uteži tveganja iz 133. člena tega sklepa ter ob upoštevanju sedmega in osmega odstavka tega člena.

(7)

Če banka, glede na šesti odstavek tega člena, ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova naložb v kapital nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, mora izpostavljenosti investicijskega sklada obravnavati kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

(8)

Glede na šesti odstavek tega člena mora banka izpostavljenosti investicijskega sklada, ki niso izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razporediti v podkategorije (naložbe v kapital nejavnih družb, lastniški instrumenti, s katerimi se trguje na borzi in drugi lastniški instrumenti) iz prvega odstavka 133. člena tega sklepa, vse druge izpostavljenosti pa dodeliti podkategoriji drugih lastniških instrumentov.

(9)

Namesto pristopa iz šestega do osmega odstavka tega člena lahko banka izračuna povprečne tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu s pristopoma iz točk (a) in (b) petega odstavka tega člena. Ob upoštevanju pristopov iz prejšnjega stavka lahko izračun in poročilo povprečnih tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti za banko opravi zunanji izvajalec, pri čemer mora banka zagotoviti pravilnost njegovega izračuna in poročila.

4. KATEGORIJE IZPOSTAVLJENOSTI IN SKUPNE MINIMALNE ZAHTEVE ZA UPORABO PRISTOPA IRB

4.1. Kategorije izpostavljenosti

17. člen

(Splošno)

(1)

Za namen izračuna tveganjem prilagojenih zneskov izpostavljenosti mora banka vsako svojo izpostavljenost, za katero v skladu s pododdelkom 4.5.3 ZBan-1 ne izračuna kapitalske zahteve za tržna tveganja, razvrstiti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b)

do institucij;

(c)

do podjetij;

(d)

iz naslova bančništva na drobno;

(e)

iz naslova lastniških instrumentov;

(f)

pozicije v listinjenju;

(g)

druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.

(2)

Metodologija, ki jo uporablja banka za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije izpostavljenosti, mora zagotoviti pravilno in dosledno oblikovanje kategorij izpostavljenosti.

4.2. Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB

18. člen

(Splošno)

Skupne minimalne zahteve za uporabo pristopa IRB morajo biti izpolnjene pri vseh kategorijah izpostavljenosti. Nanašajo se na bonitetne sisteme, količinsko opredelitev parametrov tveganja, potrditev primernosti (validacijo) bonitetnih sistemov in na korporacijsko upravljanje.

4.2.1. Skupne minimalne zahteve za bonitetne sisteme

19. člen

(Splošno)

(1)

Bonitetni sistem banke mora obsegati vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in določitev ocen parametrov tveganja.

(2)

Če banka uporablja več bonitetnih sistemov, mora biti načelo razvrščanja dolžnika ali izpostavljenosti v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.

(3)

Banka mora redno pregledovati merila in procese razvrščanja, da ugotovi, ali so bonitetni sistemi še naprej primerni za trenutno strukturo izpostavljenosti in zunanje pogoje.

(4)

Če banka uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednji obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.

(5)

Neposredne ocene parametrov tveganja so ocene, ki jih banka pridobi neposredno iz modela ali metode, za vsakega dolžnika in/ali izpostavljenost posebej. V tem primeru se lahko ta ocena obravnava kot bonitetni razred na zvezni bonitetni lestvici.

20. člen

(Opredelitev bonitetnih razredov ali skupin)

Banka mora pri opredelitvi bonitetnega razreda ali skupine upoštevati kvalitativna in kvantitativna merila. Bonitetni razredi z nejasnimi merili ali samo kvantitativnimi merili so neustrezni.

21. člen

(Razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine)

(1)

Banka mora vzpostaviti posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema, pri čemer:

(a)

morajo biti opredelitve in merila bonitetnih razredov ali skupin dovolj natančna, da omogočajo osebju, pristojnemu za dodeljevanje bonitetnih ocen, dosledno razvrščanje dolžnikov ali izpostavljenosti s podobnimi tveganji v iste bonitetne razrede ali skupine. Razvrščanje mora biti dosledno v različnih panogah, oddelkih in geografskih lokacijah;

(b)

mora dokumentacija o postopku razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine omogočati tretjim osebam razumevanje razvrščanja izpostavljenosti, ponovitev razvrščanja in vrednotenje primernosti razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine;

(c)

morajo biti merila skladna z notranjimi kreditnimi standardi banke in z njenimi politikami za ravnanje s problematičnimi dolžniki in izpostavljenostmi.

(2)

Banka mora pri razvrščanju dolžnikov in izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine upoštevati vse ustrezne informacije. Informacije morajo biti ažurne in omogočati banki predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj informacij kot ima banka, bolj konzervativne morajo biti njene razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in izpostavljenosti. Če so zunanje bonitetne ocene glavno merilo banke pri razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, mora banka upoštevati še druge ustrezne informacije.

(3)

Banka mora pri razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirati okoliščine, v katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi procesa razvrščanja, in osebje, odgovorno za odobritev teh razveljavitev. Banka mora dokumentirati te razveljavitve in osebe, ki so jih opravile. Banka mora analizirati gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve so bile razveljavljene.

22. člen

(Uporaba modelov)

(1)

Če banka uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali skupine izpostavljenosti, mora:

(a)

dokazati, da ima model dobro napovedno moč in da kapitalska zahteva zaradi njegove uporabe ni izkrivljena. Vhodne spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za napovedovanja. Model je v čim večji meri nepristranski;

(b)

vzpostaviti proces za vrednotenje vhodnih podatkov v model, ki vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov;

(c)

dokazati, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela reprezentativni za populacijo dejanskih dolžnikov ali izpostavljenosti banke;

(d)

vzpostaviti redni ciklus preverjanja veljavnosti modela, ki vključuje spremljanje delovanja in stabilnosti modela, pregled specifikacij modela in testiranje pridobljenih rezultatov modela glede na dejanske izide;

(e)

dopolnjevati statistični model s človeško presojo in človeškim nadzorom in tako pregledovati razvrstitve na podlagi modela ter zagotavljati pravilno uporabo modelov. Cilj postopkov preverjanja je ugotavljanje in omejevanje napak, povezanih s šibkostmi modela. Človeška presoja mora upoštevati vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava. Banka mora dokumentirati, kako naj bodo človeška presoja in rezultati modela medsebojno povezani.

(2)

Banka, ki uporablja zunanji model ali dele zunanjega modela za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, mora poleg zahtev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati še naslednje zahteve:

(a)

uporabniki morajo biti ustrezno izobraženi za uporabo modela,

(b)

na razpolago morajo biti notranji inštruktorji,

(c)

pripravljen mora biti načrt za zagotovitev potrditve primernosti zunanjega modela,

(d)

zagotovljen mora biti nadaljnji razvoj modela v prihodnosti, če je potrebno,

(e)

zagotovljena mora biti možnost ocene delovanja modela in po potrebi prilagoditve tudi, kadar zunanji prodajalec preneha dajati podporo ali v podobnih primerih.

(3)

Zunanji model je model ali deli modela, ki jih uporablja banka in ki jih je razvila neodvisna zunanja tretja stranka, ki uporablja določene vhodne podatke za razvrščanje izpostavljenosti v določene bonitetne razrede ali skupine ali za ocenjevanje določenih parametrov tveganja.

23. člen

(Dokumentacija bonitetnih sistemov)

(1)

Banka mora dokumentirati podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih sistemov. Dokumentacija dokazuje skladnost z minimalnimi zahtevami za uporabo pristopa IRB in obravnava vprašanja, kot so razločevanje kategorij izpostavljenosti in/ali poslovnih enot, bonitetna merila, odgovornost oseb, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost preverjanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnimi procesi.

(2)

Banka mora dokumentirati razloge za izbor kvalitativnih in kvantitativnih meril za razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine in analizo, ki ta izbor utemeljuje. Banka mora dokumentirati vse večje spremembe v bonitetnih sistemih. Dokumentirana mora biti tudi organizacija razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine, vključno s sistemom notranjih kontrol na tem področju.

(3)

Banka mora dokumentirati lastne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo za notranje namene, in dokazati skladnost z opredelitvami iz tega sklepa.

(4)

Če banka uporablja statistične modele v bonitetnih sistemih, mora dokumentirati njihove metodologije. Dokumentacija obsega:

(a)

natančen opis teorije, predpostavk in/ali matematične in empirične osnove za dodelitev ocen bonitetnim razredom, posameznim dolžnikom, izpostavljenostim ali skupinam in vir(-e) podatkov, ki se uporablja(-jo) za ocenjevanje modela;

(b)

opis statističnega procesa (vključno s testom delovanja statističnega modela izven vzorca in izven časa, na/v katerem je bil generiran razvojni vzorec) za potrditev primernosti modela;

(c)

opis okoliščin, v katerih ta model ne deluje učinkovito.

(5)

Uporaba zunanjega modela, ki vsebuje patentirano tehnologijo, ni opravičilo za izvzetje od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge zahteve za sistem razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine.

24. člen

(Zbiranje in shranjevanje podatkov)

Banka mora zbirati in shranjevati tiste podatke o bonitetnih sistemih, ki jih je dolžna javno razkriti. Banka, ki uporablja lastne ocene LGD (in CF) za kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) 17. člena tega sklepa mora zbirati in shranjevati tudi podatke iz 25. in 26. člena tega sklepa.

25. člen

(Zbiranje in shranjevanje podatkov za namen izračuna dejanskega LGD)

(1)

Za namene izračuna izgube, ki je osnova izračuna dejanskega LGD, mora banka zbirati in shranjevati vsaj naslednje podatke o izgubi pri neplačanih izpostavljenostih:

(a)

vrednost izpostavljenosti ob nastanku neplačila,

(b)

poplačila, vključno s prihodki iz naslova prodaje neplačanih izpostavljenosti,

(c)

stroške razreševanja izpostavljenosti, vključujoč pomembne neposredne in posredne stroške povezane s procesom razreševanja,

(d)

datume in zneske različnih prejetih denarnih tokov (časovna spremljava procesa poplačila),

(e)

diskontne stopnje, uporabljene pri diskontiranju denarnih tokov na trenutek nastanka neplačila.

(2)

Za namene točke (c) prvega odstavka tega člena mora banka:

(a)

evidentirati stroške razreševalnega procesa (stroški delovanja enote za izterjavo problematičnih kreditov),

(b)

evidentirati stroške zunanjih storitev,

(c)

evidentirati ustrezen odstotek ostalih stalnih stroškov,

(d)

evidentirati pomembne stroške, ki jih je upoštevala pri izračunu izgube, in evidentirati nepomembne stroške, ki jih pri izračunu izgube ni upoštevala,

(e)

dokazati, da je proces porazdelitve stroškov primeren.

(3)

Za namene točke (e) prvega odstavka tega člena mora banka upoštevati:

(a)

diskontno stopnjo, ki ni nižja od netvegane obrestne mere,

(b)

če pri diskontiranju denarnih tokov na trenutek nastanka neplačila uporablja diskontno stopnjo, ki je enaka obrestni meri iz točke (a) tega odstavka, mora morebitna preostala tveganja vključiti v izračunu izgube drugje,

(c)

proces, v katerem določi ustrezno diskontno stopnjo, mora biti enak za vse istovrstne izpostavljenosti,

(d)

uporabo primerne diskontne stopnje.

26. člen

(Zbiranje in shranjevanje podatkov za namen izračuna dejanskega CF)

Za namene izračuna dejanskega CF mora banka zbirati in shranjevati vsaj naslednje podatke o neplačanih izpostavljenostih:

(a)

neizkoriščen znesek prevzete finančne obveznosti ob neplačilu,

(b)

neizkoriščen znesek prevzete finančne obveznosti v relevantni časovni točki pred nastankom neplačila, ki ustreza izbrani metodi za ocenjevanje CF,

(c)

dejavnike, ki omogočajo smiselno združevanje neplačanih izpostavljenosti.

27. člen

(Testi izjemnih situacij)

(1)

Banka mora vzpostaviti zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij. Ti testi izjemnih situacij se uporabljajo pri presoji ustreznosti njene kapitalske zahteve za kreditno tveganje. Testiranje izjemnih situacij vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na izpostavljenosti banke, in presojo zmožnosti banke, da vzdrži take spremembe.

(2)

Banka mora redno opravljati teste izjemnih situacij za kreditno tveganje, s katerimi presoja učinke nekaterih posebnih okoliščin na svojo skupno kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje. Uporabljen test, ki ga izbere banka, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljen test mora biti smiseln in zmerno konzervativen, obravnavati pa mora vsaj učinek scenarijev blage recesije. Banka mora presoditi prehod med svojimi bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava test izjemnih situacij. Struktura izpostavljenosti, zajeta v testih izjemnih situacij, mora vsebovati veliko večino celotne izpostavljenosti banke.

(3)

Banka, ki izračunava tveganjem prilagojene zneske izpostavljenosti v skladu z drugim odstavkom 51. člena in petim odstavkom 52. člena tega sklepa, mora kot del svojega testa izjemnih situacij upoštevati tudi učinek poslabšanja kreditne kvalitete dajalcev zavarovanj, še posebno pa učinek poslabšanja kreditne kvalitete tistih dajalcev zavarovanj, ki ne izpolnjujejo meril primernosti, določenih v 31. členu sklepa o kreditnih zavarovanjih.

4.2.2. Skupne minimalne zahteve za količinsko opredelitev parametrov tveganja

4.2.2.1. Opredelitev neplačila

28. člen

(Splošno)

(1)

Šteje se, da neplačilo posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi en ali oba od naslednjih dogodkov:

(a)

banka meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje kreditne obveznosti do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe v celoti, ne da bi bilo za poplačilo treba uporabiti ukrepe, kakor je unovčenje zavarovanja (če obstaja);

(b)

dolžnik več kakor 90 dni zamuja s plačilom katere koli pomembne kreditne obveznosti do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe.

(2)

Dnevi zamude začnejo teči, ko dolžnik svojih obveznosti ne poravna v pogodbeno dogovorjenih rokih oziroma prekorači odobrene okvirne kredite in je zadevni znesek v zamudi pomemben.

(3)

Dnevi zamude za kreditne kartice začnejo teči od dne, ko bi obveznosti morale biti poravnane s strani dolžnika.

29. člen

(Majhna verjetnost plačila)

(1)

Dogodki, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila iz točke (a) prvega odstavka 28. člena tega sklepa, so:

(a)

banka obravnava izpostavljenost kot nedonosno;

(b)

banka izvede oslabitve, ki so posledica zaznave občutnega poslabšanja kreditne kvalitete dolžnika in/ali izpostavljenosti;

(c)

banka proda izpostavljenost in ob tem utrpi pomembno ekonomsko izgubo;

(d)

banka odobri prestrukturiranje problematične izpostavljenosti, kadar je verjetno, da se bodo učinki pomembne opustitve ali odloga plačila glavnice, obresti ali (če je primerno) opravnin pokazali v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika. To v primeru izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ocenjenih na podlagi pristopa PD/LGD, vključuje tudi prestrukturiranje samega problematičnega lastniškega instrumenta;

(e)

banka vloži predlog za stečajni postopek zoper dolžnika ali podoben predlog v zvezi z dolžnikovo kreditno obveznostjo do banke, njene nadrejene družbe ali katere koli njej podrejene družbe;

(f)

dolžnik ali tretja oseba uvede stečajni ali podoben insolvenčni postopek nad dolžnikom, ki lahko vodi k zmanjšanju ali odložitvi plačila obveznosti banki, njeni nadrejeni družbi ali katere koli njej podrejeni družbi.

(2)

Banka mora sprejeti in dokumentirati ustrezne politike, ki opredeljujejo dogodke iz prvega odstavka tega člena, predvsem pa:

(a)

"nedonosnost" iz točke (a) prvega odstavka tega člena,

(b)

"občutno poslabšanje kreditne kvalitete dolžnika in/ali izpostavljenosti" iz točke (b) prvega odstavka tega člena,

(c)

"pomembno ekonomsko izgubo" iz točke (c) prvega odstavka tega člena,

(d)

"pomembno opustitev" iz točke (d) prvega odstavka tega člena.

(3)

Banka mora pri opredelitvi neplačila po točki (a) prvega odstavka 28. člena tega sklepa upoštevati najmanj dogodke, ki so opredeljeni v prvem odstavku tega člena.

(4)

Banka lahko poleg dogodkov iz prvega odstavka tega člena opredeli še dodatne dogodke, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila. Banka mora dokazati, da so dodatni dogodki relevantni in da odražajo njeno kreditno prakso. Banka mora dokumentirati te dodatne dogodke in razloge za njihovo vključitev v opredelitev neplačila.

(5)

Opredelitev neplačila, ki jo uporablja banka za ocene parametrov tveganja, mora biti enaka ne glede na parameter tveganja, ki se ocenjuje (PD, LGD, CF ali EL).

30. člen

(Pomembna kreditna obveznost v zamudi)

Za namene opredelitve neplačila iz točke (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa je pomembna kreditna obveznost, opredeljena v prvem odstavku 46. člena ter drugem in tretjem odstavku 95. člena tega sklepa.

31. člen

(Ostale zahteve)

(1)

Banka, ki uporablja zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo neplačila, mora izvesti ustrezne prilagoditve, da bi dosegla približno enakovrednost z opredelitvijo neplačila.

(2)

Če banka meni, da pri določeni izpostavljenosti ali dolžniku ne obstajajo več okoliščine iz točk (a) in (b) prvega odstavka 28. člena tega sklepa, to izpostavljenost ali dolžnika preneha obravnavati kot neplačano. Če naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo.

(3)

Banka mora opraviti analizo dolžnikov in/ali izpostavljenosti, pri katerih je nastopil dogodek neplačila iz 28. in 29. člena tega sklepa. Analiza vsebuje izračun razmerja med dolžniki in/ali izpostavljenostmi, ki jih je banka v skladu z drugim odstavkom tega člena prenehala obravnavati kot neplačnike oziroma neplačane izpostavljenosti, ter dolžniki in/ali izpostavljenostmi, ki so bili kadar koli obravnavani kot neplačniki oziroma neplačane izpostavljenosti.

(4)

Banka mora imeti jasne in dokumentirane politike za določitev dolžnikov in/ali izpostavljenosti, ki jih v skladu z drugim odstavkom tega člena preneha obravnavati kot neplačnike oziroma neplačane izpostavljenosti.

4.2.2.2. Ocenjevanje parametrov tveganja

32. člen

(Splošno)

(1)

Pri izdelavi lastnih ocen mora banka za parametre tveganja PD, LGD, CF in EL upoštevati vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene morajo biti izdelane na podlagi preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne smejo temeljiti izključno na presoji. Ocene morajo biti utemeljene in intuitivne ter temeljiti na vseh pomembnih dejavnikih, ki vplivajo na parametre tveganja. Manj podatkov kot ima banka, bolj konzervativna mora biti v svojih ocenah.

(2)

Banka mora biti sposobna razčleniti svoje izgube po stopnji neplačila, dejanskem LGD, dejanskem CF ali po stopnji izgube, če se uporabljajo ocene EL. Banka mora biti sposobna opredeliti vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na posamezne parametre tveganja, navedene v prejšnjem stavku. Banka mora dokazati, da so njene ocene reprezentativne za dolgoročne izkušnje.

(3)

Pri izdelavi ocen parametrov tveganja mora banka upoštevati vse spremembe kreditne prakse ali procesa izterjevanja v obdobjih opazovanja podatkov, ki so zahtevana za izdelavo ocen parametrov tveganja. Banka mora pri izdelavi ocen upoštevati posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih informacij, ko so te na razpolago. Banka mora pregledati svoje ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar pa vsaj enkrat letno.

(4)

Populacija izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, kreditna praksa, ki se je uporabljala ob nastanku podatkov, in druge pomembne značilnosti morajo biti primerljive s tistimi, ki jih imajo izpostavljenosti in kreditna praksa banke v času izdelave ocen parametrov tveganja. Banka mora tudi dokazati, da so ekonomske in tržne razmere, v katerih so nastali podatki, pomembne za sedanje in bodoče razmere. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga pokrivajo podatki, ki se uporabljajo za količinsko opredelitev parametrov tveganja, morajo zadostovati, da banki zagotovijo zaupanje v natančnost in trdnost njenih ocen.

(5)

Banka mora biti pri izdelavi ocen parametrov tveganja konzervativna sorazmerno s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če so metodologije in podatki manj zadovoljivi in je pričakovani obseg napak večji, mora biti tudi konzervativnost večja.

(6)

Če banka za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja ocene parametrov tveganja, ki so različne od ocen, ki jih uporablja za notranje namene, mora to dokumentirati in utemeljiti.

(7)

Če lahko banka podatke, ki so bili zbrani pred datumom začetka izvajanja tega sklepa, ustrezno prilagodi tako, da se doseže splošna enakovrednost z opredelitvami neplačila ali izgube iz tega sklepa, lahko v tem sklepu zahtevane standarde za podatke uporablja z določeno prožnostjo.

(8)

Če banka uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, mora dokazati, da:

(a)

so bonitetni sistemi in merila razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine drugih bank podobni njenim lastnim,

(b)

so skupni podatki, zbrani od več bank, reprezentativni za strukturo izpostavljenosti, za katero se uporabljajo skupni podatki,

(c)

dosledno in dalj časa uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, pri izdelavi ocen parametrov tveganja.

(9)

Čeprav banka uporablja skupne podatke, zbrane od več bank, je odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov. Banka mora znati dokazati, da ima dovolj lastnega znanja o svojih bonitetnih sistemih, vključno z učinkovito zmožnostjo nadzora in revizije.

33. člen

(Zahteve za lastne ocene LGD)

Sklep o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice

Časovnica