Nalaganje dokumenta...
Uredba za izvajanje carinskega zakona
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 107-5305/2002, stran 12537 DATUM OBJAVE: 11.12.2002
VELJAVNOST: od 1.1.2003 do 30.4.2004 / UPORABA: od 1.1.2003 do 30.4.2004
RS 107-5305/2002
Verzija
4 / 4
Čistopis se uporablja od 1.5.2004 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 15.2.2026: NEAKTUALEN.
5305. Uredba za izvajanje carinskega zakona
Na podlagi 7., 14., 27., 33., 35., 38., 46., 58., 59., 63., 66., 72., 83., 85., 99., 100.a, 101., 113., 115., 120., 120.a, 121., 124., 132., 140., 140.c, 141., 146., 148., 151., 153., 154., 155., 157., 157.a, 157.d, 157.e, 157.h, 158 in 167. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01, 62/01 in 59/02) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
za izvajanje carinskega zakona
za izvajanje carinskega zakona
I. DEL: SPLOŠNE IZVEDBENE DOLOČBE
1. POGLAVJE: SPLOŠNO
1. člen
(pomen posameznih izrazov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1.
zvezek ATA: mednarodni carinski dokument za začasni uvoz, določen v okviru ATA konvencije oziroma Istanbulske konvencije;
2.
navedbe, potrebne za identifikacijo blaga: navedbe, ki se uporabljajo za identifikacijo blaga v komercialnem smislu in omogočajo carinskim organom tarifno uvrstitev blaga in količine blaga;
3.
blago nekomercialnega značaja: blago, ki se predloži v določeni carinski postopek priložnostno in katerega narava in količina kaže na to, da je namenjeno za zasebno, osebno ali družinsko uporabo prejemnikov oziroma oseb, ki ga prevažajo, oziroma jasno kaže na to, da gre za darila;
4.
ukrepi trgovinske politike: netarifni ukrepi, določeni v okviru trgovinske politike države, ki se uporabljajo za uvoz in izvoz blaga, npr. nadzorni in zaščitni ukrepi, količinske omejitve ali limiti ter uvozne ali izvozne prepovedi;
5.
ukrepi kmetijske politike: netarifni in tarifni ukrepi, ki so del kmetijske politike države in urejajo uvoz oziroma izvoz kmetijskih proizvodov in živil;
6.
kombinirana nomenklatura: nomenklatura, določena s podzakonskim aktom Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na podlagi zakona, ki ureja področje carinske tarife;
7.
harmonizirani sistem: harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga;
8.
Istanbulska konvencija: konvencija, ki ureja začasni uvoz.
2. člen
(razveljavitev odločbe o sprejemu zavarovanja)
Odločba carinskega organa v zvezi z zavarovanjem carinskega dolga, ki je ugodna za garanta, s katero je carinski organ sprejel obveznost garanta, da bo plačal zahtevan znesek carinskega dolga na prvi poziv se prekliče, če ta obveznost ni izvršena.
3. člen
(opredelitev računalniške izmenjave podatkov)
(1)
Generalni carinski urad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Generalni carinski urad) lahko dovoli, da se za formalnosti določene s carinskimi predpisi, uporablja sistem računalniške izmenjave podatkov.
(2)
Za namene tega člena, imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1.
pojem "računalniški sistem izmenjave podatkov" pomeni:
a.
izmenjavo standardiziranih sporočil s carinskimi organi;
b.
vnos informacij, nujnih za izvedbo zadevnih formalnosti v carinski informacijski sistem;
2.
pojem "standardizirana sporočila" pomeni vnaprej določeno strukturo sprejeto za elektronsko izmenjavo podatkov.
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko izda, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1.
spoštovana so načela carinskih predpisov,
2.
zagotovljeni so ukrepi za preverjanje vira podatkov in zavarovanje podatkov pred nevarnostjo nepooblaščenega dostopa do njih, izgube, spremembe ali uničenja.
4. člen
(elektronski podpis)
Če carinski organ dovoli, da se formalnosti izvršijo s pomočjo računalniškega sistema izmenjave podatkov, lahko določi tudi pravila za nadomestitev lastnoročnega podpisa z elektronskim.
2. POGLAVJE: ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
1. PODPOGLAVJE: POMEN POSAMEZNIH IZRAZOV
5. člen
(pomen posameznih izrazov)
Za namene tega poglavja imajo naslednji pojmi naslednji pomen:
1.
zavezujoča informacija: informacija o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo ali informacija o poreklu blaga, ki je ob izpolnjenih pogojih iz 6. in 8. člena te uredbe zavezujoča za carinske organe;
2.
vložnik zahtevka:
(a) v primeru uvrščanja v kombinirano nomenklaturo: oseba, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo;
(b) v primeru porekla blaga: oseba, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga in ima opravičljiv razlog za vložitev zahtevka;
3.
imetnik informacije: oseba, kateri je bila zavezujoča informacija izdana.
2. PODPOGLAVJE: POSTOPEK ZA PRIDOBITEV ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
6. člen
(zahtevek)
(1)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije se vloži pri Generalnem carinskem uradu.
(2)
Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo se sme nanašati samo na eno vrsto blaga. Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga se sme nanašati samo na eno vrsto blaga in samo na določene okoliščine, ki spremenijo poreklo blaga.
(3)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo mora vsebovati:
1.
osebno ime, stalno prebivališče oziroma naziv in sedež imetnika informacije ter njegovo matično številko iz sodnega registra in davčno številko;
2.
osebno ime, stalno prebivališče oziroma firmo in sedež vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;
3.
predlagano osem (devet) mestno tarifno oznako kombinirane nomenklature, v katero naj bi se uvrstilo blago z utemeljitvijo uvrstitve;
4.
natančen opis blaga, ki omogoča njegovo identifikacijo in uvrstitev v kombinirano nomenklaturo;
5.
če je uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo odvisna od nje, sestavo blaga in metode preiskav, uporabljenih za določitev sestave blaga;
6.
vzorce, fotografije, načrte, kataloge ali druge dokumente, ki so na razpolago in lahko pomagajo Generalnemu carinskemu uradu pri pravilni uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, je treba priložiti zahtevku;
7.
soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Generalni carinski urad tako zahteval;
8.
vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;
9.
izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o uvrstitvi enakega ali podobnega blaga v kombinirano nomenklaturo oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali ve, če je bila zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo za enako ali podobno blago v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;
10.
privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Generalnega carinskega urada.
(4)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga mora vsebovati:
1.
naziv in sedež oziroma stalno prebivališče imetnika informacije ter njegovo matično številko iz sodnega registra in davčno števiko;
2.
osebno ime, stalno prebivališče oziroma firmo in sedež oziroma vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;
3.
ustrezno pravno podlago;
4.
natančen opis blaga in štirimestno tarifno številko kombinirane nomenklature, v katero se uvršča;
5.
sestavo blaga in metode preiskav, ki so bile uporabljene za določitev sestave blaga ter, po potrebi ceno blaga franko tovarna;
6.
okoliščine, ki omogočajo določitev porekla, podatke o uporabljenih materialih in njihovem poreklu, tarifni številki, posamezne vrednosti in opis dejstev (pravila o spremembi tarifne številke, dodane vrednosti, opis operacij in postopkov ali kakšno posebno pravilo) na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so pogoji za pridobitev porekla izpolnjeni; predvsem mora biti navedeno natančno pravilo za pridobitev porekla, ki je bilo uporabljeno in predvideno poreklo blaga;
7.
vzorce, fotografije, načrte, kataloge in druge razpoložljive dokumente o sestavi blaga in vdelanih materialov, ki lahko pomagajo pri opisu proizvodnega postopka oziroma predelave materialov;
8.
soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Generalni carinski urad tako zahteval;
9.
vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;
10.
izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o poreklu enakega ali podobnega blaga oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali je bila zavezujoča informacija o poreklu blaga za enako ali podobno blago oziroma materiale kot so navedeni v 4. ali 6. točki tega odstavka v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;
11.
privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Generalnega carinskega urada.
(5)
Če Generalni carinski urad ob prejemu zahtevka meni, da ne vsebuje vseh podatkov, ki so potrebni za pravilno mnenje, lahko zahteva od vložnika zahtevka, da predloži dodatne podatke. Roki iz 8. člena te uredbe začnejo teči v trenutku, ko Generalni carinski urad razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami za sprejem odločitve. Generalni carinski urad obvesti vložnika zahtevka, da je prejel popoln zahtevek in kdaj začne teči rok iz 8. člena te uredbe.
7. člen
(dodatna preverjanja)
(1)
Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče informacije, potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, pošlje Generalni carinski urad vzorce blaga ustrezni strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.
(2)
Generalni carinski urad pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno privolitev vložnika zahtevka, da bo nosil stroške preiskave.
(3)
Če vložnik zahtevka ne predloži Generalnemu carinskemu uradu pisne privolitve iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila Generalnega carinskega urada, se postopek za izdajo zavezujoče informacije ustavi.
8. člen
(rok za izdajo potrdila)
(1)
Zavezujočo informacijo Generalni carinski urad izda kakor hitro je mogoče.
(2)
Če zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo ni bilo mogoče izdati v roku treh mesecev od dneva prejema popolnega zahtevka, Generalni carinski urad obvesti vložnika zahtevka o razlogih za zamudo in določi rok v katerem pričakuje, da jo bo lahko izdal.
(3)
Zavezujočo informacijo o poreklu blaga Generalni carinski urad izda v 150 dneh od dneva prejema popolnega zahtevka.
(4)
Zavezujoča informacija se izda na obrazcu, ki je v prilogi 1 oziroma v prilogi 2, ki sta sestavni del te uredbe.
(5)
Zavezujoča informacija mora vsebovati navedbo, kateri podatki se bodo šteli za zaupne.
3. PODPOGLAVJE: PRAVNI UČINEK ZAVEZUJOČIH INFORMACIJ
9. člen
(uporaba in zavezujoči značaj zavezujočih informacij)
(1)
Razen v primerih iz 4.a in 47. člena Carinskega zakona lahko zavezujočo informacijo uporabi samo imetnik zavezujoče informacije.
(2)
Carinski organi lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, da carinske organe obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo za blago, ki je predmet postopka pred carinskimi organi.
(3)
Organi, pristojni za preverjanje sprejemljivosti zavezujoče informacije o poreklu blaga lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije, da jih ob izvrševanju formalnosti obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o poreklu za blago v zvezi s katerim izvršuje te formalnosti.
(4)
Imetnik zavezujoče informacije se lahko sklicuje na izdano zavezujočo informacijo, samo če:
1.
v zadevah z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo: dokaže carinskim organom, da zadevno blago v vseh pogledih ustreza tistemu, navedenemu v predloženi zavezujoči informaciji;
2.
v zadevah z zavezujočo informacijo o poreklu blaga: dokaže organom iz tretjega odstavka tega člena, da zadevno blago in okoliščine, na podlagi katerih se določa njegovo poreklo v vseh elementih ustreza blagu in okoliščinam, ki so opisane v informaciji.
4. PODPOGLAVJE: DOLOČBE, KI SE UPORABIJO V PRIMERU PRENEHANJA VELJAVNOSTI ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
10. člen
(merodajen trenutek za uveljavitev sprememb pri izdaji zavezujočih informacij)
(1)
Če je sprejet kateri izmed ukrepov ali predpisov, ki so navedeni v šestem odstavku 7. člena carinskega zakona, Generalni carinski urad sprejme potrebne ukrepe, ki zagotavljajo, da bodo zavezujoče informacije od takrat naprej izdane v skladu s sprejetim ukrepom ali predpisom.
(2)
V primeru zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo se za namene iz prejšnjega odstavka upošteva kot merodajni trenutek:
1.
v primeru spremembe predpisov iz alinee (i) točke (a) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe kombinirane nomenklature oziroma določajo ali vplivajo na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo – dan začetka uporabe sprememb;
2.
v primeru spremembe pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi iz alinee (ii) točke (a) šestega odstavka 7. člena Carinskega zakona – naslednji dan po njihovi uradni objavi.
(3)
V primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga se za namene prvega odstavka tega člena upošteva kot merodajni trenutek:
1.
v primeru sprememb predpisov iz alinee (i) točke (b) šestega odstavka 7. člena Carinskega zakona, ki zadevajo določanje porekla blaga in v primeru sprememb pravil iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona – dan začetka njihove uporabe;
2.
v primeru ukrepov iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe pojasnjevalnih opomb po sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o pravilih o poreklu blaga in pravilih o poreklu blaga, sprejetih v okviru mednarodnih pogodb – naslednji dan po njihovi uveljavitvi.
11. člen
(uporaba zavezujoče informacije v skladu s sedmim odstavkom 7. člena Carinskega zakona)
Če imetnik zavezujoče informacije, ki v skladu s sedmim odstavkom 7. člena carinskega zakona ni več veljavna, želi uveljaviti možnost uporabe takšne informacije šest mesecev po njeni razveljavitvi, mora carinskemu organu predložiti vse potrebne dokumente iz katerih je razvidno, da je že pred razveljavitvijo informacije sklenil zavezujoče kupoprodajne pogodbe za zadevno blago.
3. POGLAVJE: POREKLO BLAGA
1. PODPOGLAVJE: NEPREFERENCIALNO POREKLO BLAGA
12. člen
(osnovni kriteriji)
Nepreferencialno poreklo blaga se ugotavlja na podlagi osnovnih kriterijev iz 12. do 14. člena carinskega zakona in posebnih kriterijev, ki jih določa to podpoglavje.
1. oddelek: predelave oziroma obdelave, ki spremenijo poreklo
13. člen
(posebni kriteriji za tekstil in tekstilne izdelke ter za nekatere druge izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki)
(1)
Ta oddelek določa za tekstil in tekstilne izdelke, ki se uvrščajo v XI. oddelek kombinirane nomenklature in za nekatere druge izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki vrste obdelav ali predelav, ki, v skladu s kriteriji iz 14. člena Carinskega zakona, tem izdelkom dodelijo poreklo države, v kateri je bila obdelava ali predelava opravljena.
(2)
Pojem "država" lahko pomeni drugo državo, skupnost držav ali Republiko Slovenijo.
14. člen
(podrobnejši kriteriji za tekstil in tekstilne izdelke)
(1)
Če se v skladu s 14. členom Carinskega zakona ugotavlja poreklo tekstila in tekstilnih izdelkov, ki se uvrščajo v XI. oddelek kombinirane nomenklature, se šteje, da so tekstil oziroma tekstilni izdelki po poreklu iz tiste države, kjer je bil izvršen celotni postopek predelave.
(2)
Kot "celotni postopek predelave" iz prejšnjega odstavka se šteje obdelava oziroma predelava, zaradi katere se pridobljeni proizvod razvršča v drugo tarifno številko kombinirane nomenklature kot je tarifna številka kombinirane nomenklature vseh materialov brez porekla, ki so bili uporabljeni v postopku predelave.
(3)
Pri ugotavljanju porekla izdelkov iz priloge 4, ki je sestavni del uredbe, kot "celotni postopek predelave" šteje samo postopek, ki je naveden v tretjem stolpcu te priloge, brez vpliva na to, ali pri predelavi teh izdelkov pride do spremembe tarifne številke kombinirane nomenklature v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne.
(4)
Način uporabe pravil iz priloge 4 k tej uredbi je določen v uvodnih opombah iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe.
(5)
V skladu s tem členom blago v naslednjih primerih ne pridobi porekla, čeprav je zaradi predelave prišlo do spremembe tarifne številke kombinirane nomenklature (minimalne oziroma nezadostne obdelave):
1.
postopki, ki so potrebni za ohranitev blaga v nespremenjenem stanju med prevozom in skladiščenjem (prezračevanje, razprostiranje, sušenje, odstranjevanje pokvarjenih delov ipd.)
2.
enostavno odstranjevanje prahu, presejavanje ali izločevanje, sortiranje, klasificiranje (vključno s sestavljanjem v set), pranje, razrezovanje;
3.
– zamenjava embalaže ter razdeljevanje in združevanje tovorkov;
-
preprosto pakiranje blaga v vrečke, škatle, zaboje; pritrjevanje na kartone ali plošče ipd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;
4.
pritrjevanje oznak, nalepk ali drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke ali njihovo embalažo;
5.
preprosto sestavljanje delov proizvoda v popoln proizvod;
6.
kombinacija dveh ali več postopkov iz 1. do 5. točke tega odstavka.
15. člen
(podrobnejši kriteriji za izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki iz XI. oddelka kombinirane nomenklature)
(1)
V primeru pridobljenih izdelkov, ki so navedeni v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe, se obdelava ali predelava navedena v tretjem stolpcu te priloge šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s 14. členom Carinskega zakona.
(2)
Način uporabe pravil iz priloge 5 k tej uredbi je določen v Uvodnih opombah iz priloge 3 k tej uredbi.
16. člen
(skupne določbe za vse izdelke)
Kjer seznama v prilogah 4 in 5 k tej uredbi določata, da proizvod pridobi poreklo, če vrednost uporabljenih materialov brez porekla ne presega določenega odstotka cene franko tovarna pridobljenega proizvoda, imajo pri izračunu tega odstotka spodnji pojmi naslednji pomen:
1.
"vrednost" pomeni carinsko vrednost v času uvoza uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi, kjer se opravi predelava;
2.
"cena franko tovarna" pomeni ceno franko tovarna pridobljenega proizvoda zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega izdelka;
3.
"vrednost, pridobljena na osnovi postopkov sestavljanja" pomeni povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, vključno z zaključnimi postopki in postopki preverjanja, ter vgradnje vseh delov po poreklu iz države, kjer se navedeni postopki opravljajo vključno z dobičkom in splošnimi stroški, ki nastanejo v tej državi zaradi teh postopkov.
2. oddelek: posebna pravila za nadomestne dele, dodatke in orodje
17. člen
(dodatki, nadomestni deli in orodje)
(1)
Dodatki, nadomestni deli in orodje, dobavljeni skupaj z opremo, strojem, aparatom ali vozilom, ki so del njegove standardne opreme, se štejejo, da imajo enako poreklo kot ta oprema, stroj, aparat ali vozilo.
(2)
Za bistvene nadomestne dele, namenjene opremi, stroju, aparatu ali vozilu, ki se predhodno sprostijo v prost promet ali izvozijo, se šteje, da imajo enako poreklo kot ta oprema, stroj, aparat ali vozilo samo, če so izpolnjeni pogoji iz 18. člena te uredbe.
18. člen
(pogoji za bistvene nadomestne dele)
(1)
Domneva iz drugega odstavka prejšnjega člena te uredbe se lahko upošteva le, če:
1.
je to nujno zaradi uvoza v namembno državo ali
2.
vključitev bistvenega nadomestnega dela v opremo, stroje, aparate ali vozilo v proizvodni proces ne bi preprečila, da bi ta oprema, stroj, aparat ali vozilo dobilo slovensko poreklo ali poreklo države, kjer se opravlja proizvodni proces.
(2)
Za opremo, stroje, aparate ali vozila iz prejšnjega člena te uredbe se šteje blago, ki se razvršča v XVI., XVII. in XVIII. oddelek kombinirane nomenklature.
(3)
Za bistvene nadomestne dele iz prvega odstavka tega člena se štejejo deli:
1.
brez katerih pravilno delovanje blaga iz prejšnjega odstavka, ki je bilo predhodno sproščeno v prost promet ali predhodno izvoženo ne bi bilo mogoče,
2.
ki so značilni za blago iz prejšnjega odstavka in
3.
so namenjeni za normalno vzdrževanje blaga iz prejšnjega odstavka in za nadomestitev enakih nadomestnih delov, ki so poškodovani ali neuporabni.
19. člen
(dokazovanje porekla v primeru iz 17. člena te uredbe)
(1)
Oseba, ki zahteva izdajo potrdila o poreklu blaga za nadomestne dele v skladu s 17. členom te uredbe, svoji zahtevi priloži:
1.
izjavo, da so nadomestni deli, na katere naj se potrdilo nanaša, namenjeni za normalno vzdrževanje opreme, stroja, aparata ali vozila,
2.
natančne podatke o opremi, stroju, aparatu ali vozilu, kateremu je nadomestni del namenjen in
3.
podatke o potrdilu o poreklu blaga, ki je bilo izdano za opremo, stroj, aparat ali vozilo za vzdrževanje katerega je namenjen nadomestni del, za katerega se zahteva novo potrdilo o poreklu blaga.
(2)
Podatki iz prejšnjega odstavka morajo biti vsebovani tudi v potrdilu o poreklu blaga za uvožene bistvene nadomestne dele.
(3)
V zvezi s preverjanjem pogojev iz 17. in 18. člena te uredbe lahko pristojni organi zahtevajo tudi, da vložnik zahtevka predloži dodatne dokaze za svoje navedbe, kot npr. račune ali izvode računov, ki se nanašajo na opremo, stroje, aparate ali vozila, pogodbe ali druge dokumente, ki kažejo na to, da je dobava določenega nadomestnega dela opravljena v sklopu normalnega vzdrževanja.
3. oddelek: izvedbeni predpisi glede potrdil o poreklu blaga
20. člen
(dokazovanje porekla blaga in obvezna vsebina potrdila o poreklu blaga)
(1)
Če se ob uvozu zahteva dokazovanje porekla blaga, se le-to dokazuje s predložitvijo ustreznega potrdila o poreklu blaga.
(2)
Potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga mora:
1.
biti izdano s strani zanesljive organizacije ali organa, ki ga je država izdajateljica potrdila in za to ustrezno pooblastila,
2.
vsebovati vse podatke, potrebne za identifikacijo blaga, na katerega se nanaša, predvsem pa:
-
število tovorkov, njihovo naravo in označbe oziroma številke, ki so na tovorkih,
-
tip blaga,
-
bruto in neto težo blaga, če to ni mogoče, pa podatke o številu ali volumnu blaga, posebej kadar je to glede na naravo blaga primerneje,
-
ime oziroma firmo in sedež dobavitelja blaga ter
3.
nedvomno dokazovati, da je blago, na katerega se nanaša po poreklu iz določene države.
(3)
Carinski organ lahko sprejme potrdilo iz prejšnjega odstavka, izdano v drugi državi samo, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
(4)
Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino, določi vrste blaga, pri uvozu katerih je treba predložiti potrdilo o poreklu blaga v skladu s tem členom.
21. člen
(postopek za izdajo potrdila o slovenskem poreklu blaga – nepreferencialno poreklo)
(1)
Potrdilo o poreklu blaga se izda na podlagi pisnega zahtevka, ki ustreza vzorcu iz priloge 6, ki je sestavni del te uredbe.
(2)
Vložnik zahtevka je odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov v zahtevku za izdajo potrdila o poreklu blaga in mora na zahtevo pristojnega organa le-temu priskrbeti še dodatne podatke in dokumente, ki dokazujejo njegove navedbe v zahtevku.
22. člen
(pristojnost in pogoji za izdajo potrdila o nepreferencialnem slovenskem poreklu blaga ter dodatno preverjanje podatkov)
(1)
Potrdila iz prvega odstavka prejšnjega člena te uredbe, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije na obrazcu, ki ustreza vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi. Potrdila o poreklu morajo biti sestavljena v slovenščini in angleščini ali francoščini.
(2)
Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o slovenskem poreklu blaga samo, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša ustreza kriterijem za pridobitev slovenskega porekla.
23. člen
(poenostavitve pri izdaji potrdil o poreklu blaga in izdaja več izvodov istega potrdila o poreklu blaga)
(1)
Glede na okoliščine posameznega primera, če vložnik zahtevka v določenem časovnem obdobju redno izvaža istovrstno blago, lahko Gospodarska zbornica Slovenije odloči, da bo izdala potrdilo o poreklu blaga, ne da bi vložnik moral vsakokrat predložiti posebni pisni zahtevek, vendar pa mora pri tem zagotoviti spoštovanje predpisanih kriterijev in pogojev.
(2)
Potrdilo o poreklu blaga se izda v enem izvodu. Na zahtevo vložnika zahtevka in če je to potrebno zaradi trgovanja z zadevnim blagom, se lahko izda več izvodov istega potrdila o poreklu blaga. Na vseh nadaljnjih izvodih mora biti oznaka, da gre za izvod. Dodatni izvodi morajo biti izdelani na obrazcih, ki ustrezajo vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi.
24. člen
(način izpolnjevanja in številčenja potrdil o poreklu blaga)
(1)
Zahtevek in potrdilo o poreklu blaga iz prejšnjega člena te uredbe morata biti izpolnjena s pisalnim strojem (računalnikom) ali v rokopisu, z velikimi tiskanimi črkami, vendar enotno.
(2)
Potrdilo o poreklu blaga mora vsebovati serijsko številko, po kateri ga je mogoče identificirati. Potrdilo in zahtevek morata vsebovati isto serijsko številko. Gospodarska zbornica Slovenije lahko številči potrdila o poreklu blaga v skladu z vrstnim redom njihove izdaje.
25. člen
(naknadno izdana potrdila o poreklu blaga)
(1)
Potrdilo o poreklu blaga se izjemoma lahko izda tudi po opravljenem izvozu izdelkov, na katere se nanaša, če ni bilo izdano ob izvozu zaradi nenamernih napak ali opustitev ali posebnih okoliščin.
(2)
V zahtevku za naknadno izdajo potrdila o poreklu blaga mora izvoznik navesti kraj in datum izvoza izdelkov, na katere se nanaša potrdilo o poreklu blaga, in navesti razloge za svojo zahtevo.
(3)
Gospodarska zbornica Slovenije lahko izda potrdilo o poreklu blaga naknadno samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu.
(4)
Potrdila o poreklu blaga, ki so izdana naknadno, morajo v rubriki "Opombe" vsebovati eno od naslednjih navedb:
"ISSUED RETROSPECTIVELY",
"IZDANO NAKNADNO",
"DELIVRE A POSTERIORI".
26. člen
(izdaja dvojnika potrdila o poreklu blaga)
(1)
V primeru tatvine, izgube ali uničenja potrdila o poreklu blaga lahko izvoznik zaprosi Gospodarsko zbornico Slovenije za izdajo dvojnika na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih ima.
Polje "Opombe" dvojnika potrdila o poreklu blaga mora vsebovati eno od naslednjih navedb "DUPLICATE", "DVOJNIK" ali "DUPLICATA".
(2)
Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o poreklu blaga, začne veljati s tem datumom.
27. člen
(izdaja potrdila o poreklu blaga na podlagi predhodno izdanega potrdila)
Če je blago, za katero je izdano potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, pod carinskim nadzorom in je to potrebno zaradi pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj ali izven carinskega območja, je mogoče na zahtevo upravičenca zamenjati prvotno dokazilo o poreklu z enim ali več potrdili o poreklu blaga. To potrdilo o poreklu blaga izda carinski organ, pristojen za carinski nadzor nad zadevnim blagom.
28. člen
(hramba zahtevkov)
Gospodarska zbornica Slovenije mora hraniti originale zahtevkov za izdajo potrdil in drugo dokumentacijo, na podlagi katerih je izdala potrdila o poreklu blaga tri leta od poteka leta v katerem je bilo potrdilo izdano.
2. PODPOGLAVJE: PREFERENCIALNO POREKLO BLAGA
1. oddelek: splošno
29. člen
(pomen posameznih izrazov)
Za namene tega podpoglavja:
a)
"izdelava" pomeni katero koli vrsto obdelave ali predelave, vključno s sestavljanjem ali posebnimi postopki;
b)
"material" pomeni vsako sestavino, surovino, sestavni del ali del itd., ki se uporablja pri izdelavi proizvoda;
c)
"proizvod" pomeni proizvod, ki se izdeluje, čeprav je namenjen kasnejši uporabi pri drugem postopku izdelave;
d)
"blago" pomeni materiale in proizvode;
e)
"carinska vrednost" pomeni vrednost, določeno v skladu s 15. do 27. členom Carinskega zakona in 4. poglavjem te uredbe ter v skladu s Sporazumom iz leta 1994 o izvajanju VII. člena Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini;
f)
"cena franko tovarna" v prilogi 8a, ki je sestavni del te uredbe, pomeni ceno, ki se plača za proizvod franko tovarna proizvajalcu podjetju, v katerem se opravi zadnja obdelava ali predelava, če cena vključuje vrednost vseh uporabljenih materialov, zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega izdelka;
g)
"vrednost materialov" v prilogi 8a k tej uredbi, pomeni carinsko vrednost ob uvozu uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi izdelave v smislu prvega odstavka 35. člena te uredbe. Kadar je treba določiti vrednost uporabljenih materialov s poreklom, se določbe te točke smiselno uporabljajouporabljajo;
h)
"poglavja" in "tarifne oznake" pomenijo poglavja in tarifne oznake (štirištevilčne oznake), uporabljene v nomenklaturi, ki sestavlja "Harmonizirani sistem poimenovanja in šifrskih oznak blaga", ki se v tej uredbi navaja kot "Harmonizirani sistem" ali "HS";
i)
"uvrščen" se nanaša na uvrstitev izdelka ali materiala v določeno tarifno oznako;
j)
"pošiljka" pomeni izdelke, ki jih izvoznik pošilja enemu prejemniku, bodisi hkrati ali so zajeti v eni sami prevozni listini, s katero dobavlja izvoznik te izdelke prejemniku, ali če ni take listine, izdelke, ki so zajeti na enem računu.
30. člen
(kriteriji za ugotavljanje preferencialnega porekla blaga)
Kadar je ugotavljanje porekla blaga potrebno zaradi ugotavljanja upravičenosti preferencialnega carinskega obravnavanja posameznega blaga, se le-to ugotavlja v skladu z določbami tega podpoglavja oziroma mednarodnimi pogodbami, ki določajo takšno obravnavanje.
31. člen
(dokazovanje preferencialnega porekla blaga)
(1)
Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazil o poreklu blaga, katerih uporaba je določena z nacionalnimi predpisi oziroma v 2. oddelku tega podpoglavja ali mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo.
(2)
Če je z mednarodno pogodbo, ki določa preferencialno carinsko obravnavo določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti kakšne poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga, izda na podlagi pisnega zahtevka dovoljenje za izvajanje teh poenostavitev Generalni carinski urad.
(3)
Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Generalni carinski urad upošteva predvsem:
1.
jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
2.
zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.
32. člen
(dokazila o slovenskem poreklu blaga – preferencialno poreklo)
(1)
FORM A obrazec, ki dokazuje slovensko poreklo blaga za uveljavljanje preferencialnega obravnavanja blaga na podlagi preferencialnih shem, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije, če so izpolnjeni predpisani pogoji.
(2)
Druga dokazila o slovenskem poreklu blaga, ki se uporabljajo za uveljavljanje preferencialnega carinskega obravnavanja (npr. potrdilo o prometu blaga EUR.1), izdajajo carinski organi, če ni z mednarodnimi sporazumi, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje določena pristojnost drugega organa.
33. člen
(izjava dobavitelja)
(1)
Dobavitelj blaga v notranjem prometu (v nadaljevanju: domači dobavitelj) lahko na zahtevo kupca izda dokazilo o poreklu blaga – izjavo dobavitelja, če bo za blago, ki ga dobavlja ob izvozu zahtevana izdaja potrdila o preferencialnem poreklu blaga brez vpliva na to ali bo blago izvoženo v nespremenjenem stanju ali bo predelano, dodelano ali vdelano v drugo blago.
(2)
Izjava dobavitelja se lahko izda za vsak posel posebej (kratkoročna izjava) ali za obdobje, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev (dolgoročna izjava).
(3)
Izjava dobavitelja iz prvega odstavka tega člena mora ustrezati vsebini vzorca iz priloge 7, ki je sestavni del te uredbe.
34. člen
(rok za hrambo zahtevkov)
Zahtevke za izdajo potrdil o preferencialnem poreklu blaga in dokumentacijo morajo pristojni organi hraniti najmanj tri leta od poteka leta, v katerem je bilo potrdilo izdano.
2. oddelek: splošna shema preferencialov
1. pododdelek: opredelitev pojma "izdelki s poreklom"
35. člen
(določitev porekla)
(1)
Pri izvajanju predpisov, ki določajo ukrepe preferencialne carinske obravnave, ki jih Republika Slovenija enostransko sprejema v korist določenih držav, skupin držav ali območij (v nadaljevanju: države uporabnice) se ti proizvodi štejejo za proizvode s poreklom iz držav uporabnic:
1.
proizvodi, v celoti pridobljeni v tej državi v skladu s 36. členom te uredbe;
2.
proizvodi, pridobljeni v tej državi z izdelavo, pri kateri so bili uporabljeni drugi materiali, kot so tisti iz točke 1. tega odstavka, če so taki materiali zadosti obdelani ali predelani v skladu s 37. členom te uredbe.
(2)
Za namene uporabe določb tega oddelka, se proizvodi s poreklom iz Republike Slovenije, v skladu s tretjim odstavkom tega člena, ki so bili izvoženi v državo uporabnico in tam obdelani ali predelani bolj kot to določa 38. člen te uredbe, štejejo za izdelke s poreklom v tej državi uporabnici.
(3)
Določbe prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo z namenom določitve porekla blaga, pridobljenega v Republiki Sloveniji.
36. člen
(v celoti pridobljeni izdelki)
(1)
Šteje se, da so v celoti pridobljeni v državi uporabnici:
1.
mineralni proizvodi, pridobljeni iz njene zemlje ali morskega dna;
2.
tam pridelani rastlinski proizvodi;
3.
žive živali, tam skotene ali izvaljene in vzrejene;
4.
proizvodi, pridobljeni iz živih, tam vzrejenih živali;
5.
proizvodi, tam pridobljeni z lovom ali ribolovom;
6.
proizvodi morskega ribolova in drugi proizvodi iz morja, pridobljeni z njenimi plovili zunaj teritorialnih voda države uporabnice;
7.
proizvodi, izdelani na njenih predelovalnih ladjah izključno iz izdelkov, omenjenih v točki 6. tega odstavka;
8.
tam zbrani rabljeni predmeti, primerni le za reciklažo surovin;
9.
odpadki in ostanki pri postopkih izdelave, ki tam potekajo;
10.
proizvodi, pridobljeni iz morskega dna ali podzemlja zunaj njenih teritorialnih voda, če ima izključno pravico do obdelave morskega dna ali podzemlja;
11.
blago, tam izdelano izključno iz izdelkov, opredeljenih v točkah 1. do 10. tega odstavka.
(2)
Izraza "njena plovila" in "njene predelovalne ladje" v točkah 6. in 7. prejšnjega odstavka tega člena se uporabljata samo za plovila in predelovalne ladje:
a)
ki so registrirani ali se vodijo v državi uporabnici;
b)
ki plujejo pod zastavo države uporabnice;
c)
ki so najmanj 50 odstotkov v lasti državljanov države uporabnice ali družbe s sedežem v tej državi in v kateri so direktor ali direktorji, predsednik upravnega odbora ali nadzornega sveta ter večina članov takih odborov državljani države uporabnice in, še dodatno, če v osebnih ali kapitalskih družbah vsaj polovica kapitala pripada tej državi ali javnim organom ali državljanom omenjene države;
d)
katerih kapitan in častniki so državljani države uporabnice in
e)
katerih najmanj 75 odstotkov članov posadke so državljani države uporabnice.
(3)
Izraz "država uporabnica" se nanaša tudi na teritorialne vode te države.
(4)
Plovila, ki plujejo na odprtem morju, vključno s predelovalnimi ladjami, na katerih se ulov rib obdela ali predela, se šteje za del ozemlja države uporabnice ali Republike Slovenije, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena.
37. člen
(zadosti obdelani ali predelani izdelki)
(1)
Za namene uporabe 35. člena te uredbe se šteje, da so proizvodi, ki niso v celoti pridobljeni v državi uporabnici, zadosti obdelani ali predelani, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v seznamu v prilogi 8a k tej uredbi.
(2)
Pogoji, navedeni v prilogi 8a k tej uredbi, navajajo za vse proizvode, na katere se nanaša ta oddelek, postopke obdelave ali predelave, ki morajo biti opravljeni na materialih brez porekla, uporabljenih pri izdelavi teh proizvodov in se nanašajo samo na take materiale.
(3)
Če se proizvod, ki je pridobil poreklo z izpolnitvijo pogojev iz seznama v prilogi 8a k tej uredbi, uporablja pri izdelavi drugega proizvoda, se pogoji, ki se uporabljajo za proizvod, v katerega je ta vključen, ne uporabljajo zanj in se ne upoštevajo materiali brez porekla, ki bi lahko bili uporabljeni pri njegovi izdelavi.
38. člen
(nezadostni postopki obdelave ali predelave)
(1)
Brez vpliva na določbe drugega odstavka tega člena se ti postopki štejejo za nezadostno obdelavo ali predelavo, da bi proizvod pridobil status izdelka s poreklom, brez vpliva na to, ali je zadoščeno zahtevam iz 37. člena te uredbe:
a)
postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju med prevozom in skladiščenjem;
b)
razstavljanje in sestavljanje pošiljk;
c)
pranje, čiščenje, odstranjevanje prahu, oksidov, olja, barve ali drugih snovi za prekrivanje;
d)
likanje tekstila;
e)
preprosti postopki barvanja in loščenja;
f)
luščenje, beljenje delno ali v celoti, loščenje ter glaziranje žit in riža;
g)
postopki barvanja sladkorja ali oblikovanje sladkornih kock;
h)
lupljenje, razkoščičevanje in luščenje sadja, oreščkov in zelenjave;
i)
ostrenje, preprosto brušenje ali preprosto rezanje;
j)
sejanje, prebiranje, razvrščanje, usklajevanje (vključno s sestavljanjem garnitur izdelkov);
k)
preprosto pakiranje v steklenice, konzerve, čutare, vrečke, škatle, zaboje, pritrjevanje na kartone ali plošče itd. in vsi drugi preprosti postopki pakiranja;
l)
pritrjevanje oznak, nalepk, logotipov in drugih podobnih znakov za razlikovanje na izdelke in njihovo embalažo;
m)
preprosto mešanje izdelkov, brez vpliva na to, ali so različnih vrst ali ne;
n)
enostavno sestavljanje delov proizvodov v popoln proizvod ali razstavljanje proizvodov na dele;
o)
kombinacija dveh ali več postopkov, opisanih v točkah (a) do (n) tega odstavka;
p)
zakol živali.
(2)
Pri ugotavljanju, ali se predelava ali obdelava, opravljena na posameznem proizvodu, šteje za nezadostno v skladu s prejšnjim odstavkom, se skupno upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem proizvodu bodisi v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji.
39. člen
(enota kvalifikacije)
(1)
Enota kvalifikacije za uporabo določb tega oddelka, je določen proizvod, ki se šteje za osnovno enoto, kadar se določa uvrstitev blaga pri uporabi nomenklature harmoniziranega sistema.
Iz tega sledi:
a)
kadar se proizvod, ki ga sestavlja skupina predmetov ali je sestavljen iz proizvodov, uvršča po pogojih harmoniziranega sistema v eno tarifno številko, potem celota pomeni enoto kvalifikacije,
b)
kadar je pošiljka, sestavljena iz določenega števila enakih proizvodov, ki se uvrščajo v enako tarifno številko harmoniziranega sistema, je treba pri uporabi določb tega oddelka vsak proizvod obravnavati posebej.
(2)
Če je, v skladu s petim temeljnim pravilom harmoniziranega sistema, embalaža vključena v proizvod zaradi uvrščanja, mora biti vključena tudi pri določanju porekla.
40. člen
(dovoljeno odstopanje)
(1)
Brez vpliva na določbe 37. člena te uredbe, se materiali brez porekla lahko uporabijo pri izdelavi zadevnega proizvoda, če njihova skupna vrednost ne presega 10 odstotkov cene izdelka franko tovarna. Če pravilo v seznamu v prilogi 8a k tej uredbi navaja enega ali več odstotkov za največjo vrednost materialov brez porekla, ki se lahko uporabijo, potem taki odstotki ne smejo biti preseženi na podlagi uporabe tega odstavka.
(2)
Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo za proizvode, ki se uvrščajo v 50. do 63. poglavje harmoniziranega sistema.
41. člen
(dodatki, nadomestni deli in orodje)
Dodatki, nadomestni deli in orodje, poslani skupaj z delom opreme, stroja, naprave ali vozila, ki so del običajne opreme in so vključeni v njeno ceno ali pa niso posebej zaračunani, se štejejo za del te opreme, stroja, naprave ali vozila.
42. člen
(garniture)
Garniture se, v skladu s tretjim temeljnim pravilom harmoniziranega sistema, štejejo za garniture s poreklom iz države uporabnice, kadar imajo poreklo vsi njihovi sestavni deli. Kljub temu pa takrat, kadar je garnitura sestavljena iz proizvodov s poreklom in brez njega, šteje, da ima garnitura kot celota poreklo države uporabnice, če vrednost proizvodov brez porekla ne presega 15 odstotkov cene garniture franko tovarna.
43. člen
(nevtralni elementi)
Da bi določili, ali ima proizvod poreklo iz države uporabnice, ni treba ugotavljati porekla za navedeno, kar bi lahko bilo uporabljeno pri njegovi izdelavi:
a)
energija in gorivo;
b)
naprave in oprema;
c)
stroji in orodje;
d)
blago, ki ni vključeno ali ni namenjeno za vključitev v končno sestavo proizvoda.
44. člen
(zahteva za neuporabo)
(1)
Neuporaba določb tega oddelka se lahko dovoli v korist najmanj razvitih držav uporabnic preferencialne tarifne obravnave, kadar je to opravičeno s stanjem razvoja obstoječe industrije ali nastajanja novih industrijskih panog. Najmanj razvite države uporabnice so navedene v predpisu o določitvi preferencialnih carinskih stopenj za uvoz določenega blaga po poreklu iz gospodarsko najmanj razvitih držav v razvoju. Pristojni organi Republike Slovenije, ki urejajo izvajanje ukrepov preferencialne tarifne obravnave, ki jih Republika Slovenija enostransko sprejema v korist določenih držav, skupin držav ali območij, odločajo o zahtevi prizadete države uporabnice za neuporabo, ki jo ta država, skupaj z obrazložitvijo, predloži pristojnim organom Republike Slovenije.
(2)
Pri pregledu zahteve je zlasti treba upoštevati:
a)
primere, kadar bi uporaba veljavnih določb o poreklu blaga občutno vplivala na zmožnosti obstoječe industrije v prizadeti državi uporabnici, da še nadalje izvozi svoje izdelke v Republiko Slovenijo, ter še posebej, če bi to pomenilo zapiranje podjetij;
b)
posebne primere, pri katerih je možno jasno dokazati, da je zaradi uporabe določb o poreklu blaga ogrožena pomembna investicija v določeni industrijski panogi v državi uporabnici in pri katerih bi neuporaba teh določb spodbudila izvajanje investicijskih programov, kateri bi omogočili postopno izpolnjevanje pravil o poreklu blaga;
c)
gospodarske in socialne vidike, ki bi zlasti lahko vplivali na zaposlovanje v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji.
(3)
Zaradi olajšanja pregleda zahtevka za neuporabo in v njegovo dodatno podporo država uporabnica, ki je vložila zahtevek, izdela obrazložitev zahtevka, upoštevaje naslednje elemente:
-
opis gotovega proizvoda,
-
narava in količina materiala s poreklom iz tretjih držav,
-
postopki izdelave,
-
dodana vrednost,
-
število zaposlenih v danem podjetju,
-
predvideni obseg izvoza v Republiko Slovenijo,
-
drugi možni viri nabave surovin,
-
razlogi za zahtevano časovno obdobje zahtevka,
-
druge pripombe.
(4)
Če se uveljavlja neuporaba tega oddelka, carinski organi preverjajo, če je v polju 4 potrdila o poreklu blaga Form A ali v izjavi na računu v skladu s 53. členom te uredbe, navedena opomba v enem od jezikov, določenih v prilogi 9, ki je sestavni del te uredbe. Opomba se v slovenskem jeziku glasi: "Neuporaba – Odredba Uradni list RS, št...."
45. člen
(načelo teritorialnosti)
(1)
Pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom iz 35. člena te uredbe morajo biti v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici izpolnjeni neprekinjeno.
(2)
Če se izdelki s poreklom, izvoženi iz Republike Slovenije ali države uporabnice v drugo državo, vrnejo, se morajo šteti za izdelke brez porekla, razen če se carinskim organom ali za to pristojnim organom države uporabnice, lahko zadovoljivo dokaže:
a)
da so izdelki, ki se vračajo, isti izdelki, kot so bili izvoženi, in
b)
da na njih, medtem ko so bili v tisti državi ali med izvozom, niso bili opravljeni nikakršni postopki, razen tistih, ki so potrebni, da se ohranijo v dobrem stanju.
46. člen
(neposredni prevoz)
(1)
Proizvodi s poreklom iz države uporabnice v skladu s prvim odstavkom 35. člena te uredbe se v Republiko Slovenijo prevažajo neposredno iz države uporabnice. Proizvodi s poreklom iz Republike Slovenije v skladu z drugim in tretjim odstavkom 35. člena te uredbe se prevažajo v državo uporabnico neposredno. Za neposredni prevoz v skladu s tem členom se šteje prevoz:
a)
proizvodov, katerih prevoz ne gre čez ozemlja katere koli druge države,
b)
proizvodov, ki sestavljajo eno samo nedeljeno pošiljko, ki se prevažajo čez druga ozemlja, kot je ozemlje države uporabnice, če do tega pride, s pretovarjanjem ali začasnim skladiščenjem na teh ozemljih pod pogojem, da je blago v državi tranzita ali skladiščenja ostalo pod nadzorom carinskih organov in da na njem niso bili opravljena druga dejanja razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja, ali kakršna koli dejanja za ohranitev blaga v dobrem stanju;
c)
proizvodov, ki se prevažajo po cevovodih brez prekinitev čez ozemlja, ki niso ozemlja izvozne države uporabnice ali Republike Slovenije.
(2)
Kot dokazilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v točki (b) prejšnjega odstavka, je treba predložiti carinskim organom:
a)
eno samo prevozno listino, izdano v državi uporabnici izvoznici, ki pokriva prevoz iz države izvoznice čez državo tranzita; ali
b)
potrdilo, ki ga izdajo carinski organi države tranzita, ki:
-
vsebuje natančen opis proizvodov,
-
navaja datume raztovarjanja in ponovnega natovarjanja proizvodov in če je to primerno, imena ladij ali drugih uporabljenih prevoznih sredstev, in
-
potrjuje pogoje, pod katerimi so bili proizvodi zadržani v državi tranzita, ali
c)
če teh ni, druge dokumente, ki preverljivo dokazujejo okoliščine prevoza.
47. člen
(razstave)
(1)
Za proizvode s poreklom, ki se pošiljajo iz države uporabnice na razstavo v drugo državo, ki ni navedena v predpisu iz prvega odstavka 35. člena te uredbe in so po razstavi prodani z namenom uvoza v Republiko Slovenijo, veljajo pri uvozu ugodnosti iz 35. člena te uredbe, če proizvodi izpolnjujejo zahteve tega oddelka, po katerih jih je možno spoznati za proizvode s poreklom iz države uporabnice ter da se carinskim organom lahko zadovoljivo dokaže, da:
a)
je izvoznik te proizvode poslal iz države uporabnice neposredno v državo, v kateri je razstava in jih tam razstavljal;
b)
je ta izvoznik proizvode prodal ali jih kako drugače dal na razpolago osebi v Republiki Sloveniji;
c)
so bili proizvodi med razstavo ali takoj zatem poslani v Republiko Slovenijo v enakem stanju, kot so bili poslani na razstavo in
d)
proizvodi od tedaj, ko so bili poslani na razstavo, niso bili uporabljeni za noben drug namen kot za predstavitev na razstavi.
(2)
Potrdilo o poreklu Form A mora biti predloženo carinskim organom na običajen način. V njem morata biti navedena ime in naslov razstave. Po potrebi se lahko zahteva dodatna pisna dokazila o pogojih, pod katerimi so bili razstavljeni.
(3)
Prvi odstavek tega člena se uporablja za vse trgovinske, industrijske, kmetijske ali obrtne razstave, sejme ali podobne javne prireditve ali prikaze, ki niso organizirani za zasebne namene v trgovinah ali poslovnih prostorih zaradi prodaje tujih proizvodov in med katerimi proizvodi ostanejo pod carinskim nadzorom.
2. pododdelek: potrdilo o poreklu
48. člen
(splošne zahteve)
(1)
Za proizvode s poreklom iz države uporabnice pri uvozu v Republiko Slovenijo veljajo carinske ugodnosti iz 35. člena te uredbe ob predložitvi:
a)
potrdila o poreklu Form A, katerega vzorec je v prilogi 9 k tej uredbi ali
b)
v primerih, določenih v prvem odstavku 53 člena te uredbe, izjave, katere besedilo je v prilogi 10, ki je sestavni del te uredbe, ki jo da izvoznik na računu, obvestilu o odpremi ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje te proizvode, da jih je mogoče prepoznati (v nadaljevanju "izjava na računu").
(2)
Slovensko poreklo blaga iz drugega odstavka 35. člena te uredbe se dokazuje z:
a)
izdajo potrdila o prometu EUR.1, katerega vzorec je v prilogi 11, ki je sestavni del te uredbe, ali
b)
izdelavo izjave na računu iz 53. člena te uredbe.
(3)
Izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik vnese v polje 2 potrdila o prometu blaga EUR.1 navedbo države uporabnice in "Republika Slovenija", v enem od jezikov, določenim v prilogi 11 k tej uredbi.
(4)
Za potrdila o prometu blaga EUR.1 se smiselno uporabijo določbe tega oddelka, ki veljajo za izdajo, uporabo in naknadno preverjanje potrdil o poreklu blaga Form A, in, z izjemo določb glede izdaje, za izjave na računu.
(5)
Za zahtevo carinskih organov mora biti izvoznik, ki zahteva izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1 iz drugega odstavka tega člena pripravljen kadar koli predložiti vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status proizvodov s poreklom kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega oddelka.
a) potrdilo o poreklu Form A
49. člen
(postopek izdaje potrdila o poreklu Form A)
(1)
Proizvodi s poreklom v skladu s tem oddelkom so ob uvozu v Republiko Slovenijo upravičeni do uporabe preferencialnih carinskih stopenj v skladu s 35. členom te uredbe pod pogoji, določenimi v 45. in 46. členu te uredbe, ob predložitvi potrdila o poreklu blaga Form A, ki so ga izdali carinski organi ali druge organizacije ali organi, ki jih je država uporabnica potrdila in za to ustrezno pooblastila (v nadaljevanju "pristojni državni organi") ter ob pogoju, da:
-
je država uporabnica pristojnim organom Republike Slovenije sporočila podatke iz 62. člena te uredbe in
-
država uporabnica sodeluje s carinskimi organi na tak način, da dovoli carinskim organom preverjanje verodostojnosti dokumenta ali natančnosti informacij glede pravega porekla zadevnih izdelkov.
(2)
Potrdilo o poreklu Form A se lahko izda samo, kadar se uporabi kot dokumentirano dokazilo, ki se zahteva za namene preferencialne carinske obravnave iz 35. člena te uredbe.
(3)
Potrdilo o poreklu Form A se izda na podlagi pisne zahteve izvoznika ali njegovega pooblaščenega zastopnika in se izpolni v eni od jezikovnih različic, navedenih v prilogi 9 k tej uredbi.
(4)
Izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik predloži, skupaj z zahtevo, vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo, da izdelki, ki jih namerava izvoziti, izpolnjujejo pogoje za izdajo potrdila o poreklu Form A.
(5)
Carinski organi ugotavljajo in preverjajo, ali so potrdila o poreklu blaga Form A, izdana s strani za to pooblaščenih organov države uporabnice, kadar se izvoženi izdelki lahko štejejo za proizvode s poreklom iz te države, v skladu s prvim pododdelkom tega oddelka ter izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka. Potrdilo je dano izvozniku na razpolago takoj, ko je dejanski izvoz opravljen ali zagotovljen.
(6)
Carinski organi pri ugotavljanju pravilnosti izdaje dokazil sodelujejo s pooblaščenimi organi države uporabnice, ki v državi uporabnici imajo pravico zahtevati katero koli dokazilo in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovih poslovnih knjig ali kakršen koli drug pregled, ki se jim zdi potreben zaradi preverjanja izpolnitve pogojev, določenih v petem odstavku tega člena.
(7)
Carinski organi sodelujejo pri ugotavljanju pravilnosti izpolnjevanja obrazcev s pooblaščenimi organi države uporabnice, ki so v tej državi uporabnici odgovorni za zagotovitev, da so zahteve in potrdila o poreklu blaga pravilno izpolnjeni.
(8)
Carinski organi preverjajo izpolnitev polja 2 na potrdilu o poreklu blaga Form A, katerega izpolnitev je neobvezna. Izpolnitev polja 12 je obvezna in je v prostor, predviden za navedbo države uvoza, treba v enem od jezikov, navedenih v prilogi 9 k tej uredbi, navesti opombo, ki se v slovenščini glasi: "Republika Slovenija".
(9)
Carinski organi preverjajo navedbo datuma izdaje potrdila o poreklu blaga Form A, ki mora biti naveden v polju 11 potrdila ter podpis v tem polju, ki je namenjeno navedbi pristojnega organa države uporabnice, pooblaščenega za izdajo potrdila, ki mora biti ročno vnesen.
50. člen
(obveznosti države uporabnice)
Potrdilo o poreklu blaga Form A predstavlja pisno dokazilo za uporabo predpisov, omenjenih v prvem odstavku 35. člena te uredbe. Carinski organi sodelujejo s pristojnimi organizacijami ali organi države uporabnice, ki so za to odgovorni, pri zagotavljanju, da se opravljajo vsi ukrepi, ki so potrebni za preverjanje porekla izdelkov in pregled drugih navedb v potrdilu.
51. člen
(naknadna izdaja dokazila)
(1)
Brez vpliva na peti odstavek 49. člena te uredbe carinski organi sprejmejo tudi potrdila o poreklu blaga Form A, ki so jih pristojni državni organi države uporabnice izjemoma izdali tudi po opravljenem izvozu proizvodov, na katere se nanaša:
a)
če ni bilo izdano ob izvozu zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin, ali
b)
če so carinski organi ugotovili, da so pristojni državni organi države uporabnice zadovoljivo dokazali, da je bilo potrdilo o poreklu blaga Form A izdano, vendar ob uvozu iz tehničnih razlogov ni bilo sprejeto.
(2)
Carinski organi ugotavljajo, ali pristojni državni organi države uporabnice v primeru naknadne izdaje potrdila o poreklu blaga Form A taka potrdila izdajajo samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu. Za izvajanje prvega odstavka tega člena mora izvoznik v zahtevi navesti kraj in datum izvoza proizvodov, na katere se nanaša potrdilo o poreklu blaga Form A in navesti razloge za svojo zahtevo.
(3)
Potrdila o poreklu blaga Form A, ki so izdana naknadno, morajo v rubriki "Opombe" imeti enega od teh zaznamkov:
"IZDANO NAKNADNO", "ISSUED RETROSPECTIVELY", "DÉLIVRÉ APOSTERIORI".
52. člen
(izdaja dvojnika dokazila)
(1)
Če je potrdilo o poreklu blaga Form A ukradeno, izgubljeno ali uničeno, lahko izvoznik pristojne državne organe države uporabnice, ki so ga izdali, zaprosi za dvojnik, sestavljen na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih imajo. Tako izdani dvojnik potrdila o poreklu blaga Form A mora v rubriki "Opombe" imeti enega od teh zaznamkov:
"DVOJNIK", "DUPLICATE ", "DUPLICATA".
(2)
Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o poreklu blaga Form A, začne veljati s tem datumom.
b) izjava na računu
53. člen
(pogoji za izjavo na računu)
(1)
Izjavo na računu, omenjeno v točki (b) prvega odstavka 48. člena te uredbe lahko da:
a)
pooblaščeni izvoznik v skladu s 54. členom te uredbe, ali
b)
kateri koli izvoznik iz države uporabnice ali iz Republike Slovenije za vsako pošiljko, ki jo sestavlja en ali več paketov, ki vsebujejo proizvode s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 1,370.000 tolarjev, če se uporablja prvi odstavek 49. člena te uredbe.
(2)
Izjavo na računu je možno dati, če se proizvodi, na katere se nanaša, lahko štejejo za proizvode s poreklom iz Republike Slovenije ali iz države uporabnice in ki izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka.
(3)
Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora biti kadar koli pripravljen, da na zahtevo carinskih organov ali pristojnih državnih organov države uporabnice izvoznice, predloži vse primerne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnega blaga kot tudi izpolnitev drugih zahtev tega oddelka.
(4)
Izjavo, katere besedilo je v prilogi 10 k tej uredbi, mora izvoznik natipkati ali odtisniti na račun, obvestilo o odpremi ali drug trgovinski dokument v eni od jezikovnih različic, ki so omenjene v tej prilogi. Če je pisana z roko, mora biti napisana s črnilom in s tiskanimi črkami.
(5)
Izjave na računu morajo imeti izvirni lastnoročni podpis izvoznika. Vendar se od pooblaščenega izvoznika v skladu s 54. členom te uredbe ne zahteva, da podpisuje take izjave, če se carinskim organom pisno zaveže, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo na računu, po kateri ga je mogoče prepoznati, kot da jo je lastnoročno podpisal.
(6)
V primerih iz točke b) prvega odstavka tega člena veljajo za uporabo izjave na računu naslednji posebni pogoji:
a)
ena izjava na računu se izdela za vsako posamično pošiljko;
b)
če je bilo za proizvode, ki so zajeti v pošiljki, že opravljeno naknadno preverjanje v državi izvoznici v zvezi z določitvijo statusa blaga s poreklom, lahko izvoznik to dejstvo navede kot opombo na dokumentu, na katerem daje izjavo na računu.
(7)
Točka a) prejšnjega odstavka ne izključuje obveznosti izvoznika, da izpolni katere koli druge formalnosti, ki jih zahtevajo carinski ali poštni predpisi.
54. člen
(pooblaščeni izvoznik)
(1)
Carinski organi Republike Slovenije lahko pooblastijo katerega koli izvoznika (v nadaljevanju "pooblaščeni izvoznik"), ki pogosto pošilja proizvode s poreklom iz Republike Slovenije, v skladu z drugim odstavkom 35. člena te uredbe, da daje izjave na računu ne glede na vrednost proizvodov, na katere se nanaša. Izvoznik, ki zaprosi za pridobitev takega pooblastila, mora preložiti zadovoljiva dokazila carinskim organom o statusu porekla teh proizvodov in izpolnjevanju drugih zahtev tega oddelka v zvezi z izdelavo izjave na računu.
(2)
Carinski organi lahko odobrijo status pooblaščenega izvoznika po pogojih, ki so po njihovem mnenju primerni.
(3)
Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki mora biti na izjavi na računu.
(4)
Carinski organi spremljajo in nadzorujejo, kako pooblaščeni izvoznik uporablja pooblastilo.
(5)
Carinski organi lahko kadar koli umaknejo pooblastilo. To morajo storiti, kadar pooblaščeni izvoznik ne predloži dokazil, navedenih v prvem odstavku tega člena, ne izpolnjuje pogojev, navedenih v drugem odstavku tega člena, ali drugače nepravilno uporablja pooblastilo.
55. člen
(predložitev)
(1)
Potrdila o poreklu (potrdila o poreklu blaga Form A ali izjave na računu) veljajo 10 mesecev od datuma izdaje v državi uporabnici izvoznici in jih je ob uvozu v Republiko Slovenijo treba predložiti carinskim organom v tem roku, v skladu z veljavnimi predpisi ter ob upoštevanju 49. člena te uredbe.
(2)
Dokazila o poreklu, ki so carinskim organom predložena po izteku roka za predložitev, določenega v prvem odstavku tega člena, se lahko sprejmejo zaradi uporabe preferencialne carinske obravnave v skladu s 35. členom te uredbe, če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo možno predložiti do postavljenega končnega datuma. V drugih primerih predložitve z zamudo lahko carinski organi sprejmejo dokazila o poreklu, če so jim bili proizvodi predloženi pred tem končnim datumom. Ob predložitvi dokazil o poreklu iz prvega odstavka tega člena, se proizvodi, zajeti z dokazilom, štejejo za proizvode s poreklom iz države uporabnice, ki je navedena v tem dokazilu.
(3)
Carinski organi lahko zahtevajo prevod dokazila o poreklu ter lahko zahtevajo tudi, da uvozno deklaracijo spremlja izjava, s katero uvoznik potrjuje, da proizvodi izpolnjujejo potrebne pogoje, določene v tem oddelku.
56. člen
(uvoz po delih)
(1)
Kadar se na zahtevo uvoznika in po pogojih, ki jih določijo carinski organi, razstavljeni ali nesestavljeni proizvodi v smislu odstavka a) drugega Temeljnega pravila za uporabo harmoniziranega sistema, ki sodijo v XVI. in XVII. oddelek ali v tarifni številki 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema, uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.
(2)
Na zahtevo uvoznika in glede na pogoje, ki jih določijo carinski organi, je mogoče carinskim organom predložiti eno samo potrdilo o poreklu ob uvozu prve pošiljke, kadar gre za blago:
a)
ki se uvaža v okviru pogostih in rednih trgovskih tokov pomembne komercialne vrednosti;
b)
ki je predmet enakih prodajnih pogodb, katerih pogodbenice imajo sedež v državi uporabnici izvoznici ali v Republiki Sloveniji;
c)
ki je uvrščeno v enako tarifno oznako Kombinirane nomenklature carinske tarife (8-mestno);
d)
ki ga dobavlja vedno isti izvoznik in je namenjeno vedno istemu uvozniku ter se uvozne formalnosti opravijo vedno pri istem carinskem organu.
(3)
Postopek iz drugega odstavka tega člena se uporabi za količine in obdobja, ki jih določijo carinski organi. Obdobje v nobenem primeru ne more biti daljše od treh mesecev.
57. člen
(izjeme pri dokazilu o poreklu)
(1)
Proizvodi, ki jih posamezniki kot majhne pakete pošiljajo drugim posameznikom ali so del osebne prtljage potnikov, se priznavajo za proizvode s poreklom, za katere veljajo ugodnosti preferencialne tarifne obravnave v skladu s 35. členom te uredbe, ne da bi bilo treba predložiti potrdilo o poreklu Form A ali izjavo na računu, če se ti proizvodi ne uvažajo v komercialne namene in je bila dana izjava, da ustrezajo zahtevam tega oddelka, in ni dvoma o resničnosti take izjave.
(2)
Občasni uvoz, pri katerem gre le za proizvode za osebno uporabo prejemnikov ali potnikov ali njihovih družin, se ne štejejo za uvoze v komercialne namene, če je iz narave in količine proizvodov razvidno, da niso namenjeni za trgovanje. Skupna vrednost proizvodov, omenjenih v tem odstavku, ne sme presegati 115.000 tolarjev pri majhnih paketih, ali 257.000 tolarjev pri izdelkih, ki so del osebne prtljage potnikov.
58. člen
(dokazilni dokumenti)
Dokumenti iz četrtega odstavka 49. člena in tretjega odstavka 53. člena te uredbe, ki se uporabljajo z namenom dokazovanja, da se proizvodi, zajeti s potrdilom o poreklu Form A, potrdilom o prometu blaga EUR.1 ali z izjavo na računu, lahko štejejo za proizvode s poreklom iz Republike Slovenije ali države uporabnice, in izpolnjujejo druge zahteve tega oddelka, so med drugim lahko naslednji:
a)
neposredno dokazilo o operacijah, ki jih je opravil izvoznik ali dobavitelj za pridobitev tega blaga, kot je na primer vsebovano v njegovih poslovnih knjigah ali notranjem knjigovodstvu;
b)
dokumenti, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdani ali sestavljeni v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, kjer se uporabljajo v skladu z notranjim pravom;
c)
dokumenti, ki dokazujejo postopek obdelave ali predelave materialov v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, izdani ali sestavljeni v Republiki Sloveniji ali v državi uporabnici, kadar se uporabljajo v skladu z notranjim pravom;
d)
potrdila o poreklu ali izjave na računih, ki dokazujejo status porekla uporabljenih materialov, izdana ali sestavljena v Republiki Sloveniji ali državi uporabnici, v skladu s tem oddelkom.
59. člen
(shranjevanje dokazil o poreklu in dokazilnih dokumentov)
(1)
Izvoznik, ki vlaga zahtevo za izdajo potrdila o poreklu blaga, mora vsaj tri leta hraniti dokumente iz četrtega odstavka 49. člena te uredbe.
(2)
Izvoznik, ki daje izjavo na računu, mora vsaj tri leta hraniti kopijo te izjave kot tudi dokumente iz tretjega odstavka 53. člena te uredbe.
(3)
Carinski organi oziroma za to pooblaščeni organi države izvoznice, ki izdajajo dokazila o poreklu, morajo vsaj tri leta hraniti zahteve iz četrtega odstavka 48. člena te uredbe.
(4)
Carinski organi države uvoznice morajo vsaj tri leta hraniti potrdila o poreklu in izjave na računih, ki so jim bili predloženi.
60. člen
(kumulacija z izdelki slovenskega porekla)
(1)
Pri uporabi drugega ali tretjega odstavka 35. člena te uredbe carinski organi preverjajo, ali so pristojni organi v državi uporabnici, ki so za to ustrezno pooblaščeni, pri izdaji potrdil o poreklu blaga Form A za izdelke, pri izdelavi katerih so v državi uporabnici uporabljeni materiali s poreklom iz Republike Slovenije, upoštevali navedbe iz potrdila o prometu blaga EUR.1 ali, če je to potrebno, izjave na računu.
(2)
Carinski organi preverjajo, če je na potrdilu o poreklu blaga, izdanem v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, v polje 4 vnesena opomba v enem od jezikov, v katerem je potrdilo sestavljeno. Opomba se v slovenščini glasi: "Kumulacija RS".
61. člen
(razlike in oblikovne napake)
(1)
Če so ugotovljene manjše razlike med navedbami na potrdilu o poreklu blaga Form A, potrdilu o prometu blaga EUR.1 ali na izjavi na računu in tistimi na dokumentih, ki so bili predloženi carinskemu organu zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za proizvode, to še ne pomeni ničnosti omenjenega dokazila, če se pravilno ugotovi, da ta dokument ustreza predloženim proizvodom.
(2)
Očitne oblikovne napake, kot so npr. tipkarske, na potrdilu o poreklu blaga Form A, potrdilu o prometu blaga EUR.1 ali na izjavi na računu, ne morejo biti razlog za zavrnitev, če te napake ne ustvarjajo dvomov o pravilnosti navedb v katerem od teh dokumentov.
3. pododdelek: načini upravnega sodelovanja
62. člen
(notifikacije pristojnih organov)
(1)
Generalni carinski urad se dogovori z ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve Republike Slovenije o načinu pridobitve uradnih obvestil pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic o imenih in naslovih pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic, ki so ustrezno pooblaščeni za izdajanje potrdil o poreklu blaga Form A, skupaj z vzorci odtisov žigov, ki jih ti organi uporabljajo pri izdajanju potrdil, ter o imenih in naslovih zadevnih pristojnih organizacij ali organov držav uporabnic, ki so ustrezno pooblaščeni za preverjanje potrdil o poreklu blaga Form A in izjav na računu.
(2)
Minister, pristojen za finance Republike Slovenije, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije datum, s katerim se šteje, da je določena država uporabnica izpolnila pogoje iz prvega odstavka tega člena.
(3)
Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve Republike Slovenije uradno obvesti države uporabnice o vzorcih žigov, ki jih uporabljajo slovenski carinski organi za potrebe izdaje EUR.1 in naslovu pristojnega carinskega organa, ki je pooblaščen za preverjanje potrdil o poreklu.
(4)
Carinski organi in pristojni in za to pooblaščene organizacije ali državni organi držav uporabnic se medsebojno obveščajo o vseh morebitnih spremembah podatkov, vsebovanih v uradnih obvestilih, iz prvega odstavka tega člena. Pri sprostitvi v prost promet, se uvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik lahko pri carinskih organih posvetuje glede uporabljenih žigov iz določene države uporabnice.
63. člen
(medsebojno sodelovanje)
Carinski organi sodelujejo s pristojnimi državnimi organi države uporabnice pri medsebojni pomoči pri postopkih naknadnega preverjanja potrdil o poreklu blaga Form A, izjav na računu ali potrdil o prometu blaga EUR.1, izdanih ali izdelanih v državi uporabnici ali v Republiki Sloveniji, kot tudi glede ugotavljanja pravilnosti podatkov in navedb v teh dokumentih.
64. člen
(izpolnjevanje pogojev)
Za namene uporabe 35. člena te uredbe zaradi odobritve preferencialne obravnave, carinski organi sodelujejo s pristojnimi in za to pooblaščenimi organi države uporabnice pri preverjanju, kako ti organi izpolnjujejo ali zagotavljajo izpolnitev pogojev v zvezi s pravili o poreklu blaga, z izpolnjevanjem in izdajo dokazil o poreklu Form A, pogojev za uporabo izjave na računu in drugih pogojev, predvidenih v načinih upravnega sodelovanja.
65. člen
(naknadno preverjanje)
(1)
Potrdila o poreklu blaga Form A in izjave na računu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla teh proizvodov ali izpolnitvi drugih zahtev tega oddelka.
(2)
Zaradi izvajanja prejšnjega odstavka morajo carinski organi vrniti potrdilo o poreklu blaga Form A in račun, če je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov pristojnim in za to ustrezno pooblaščenim organom izvozne države uporabnice in, če tako ustreza, navesti razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so podatki na dokazilu o poreklu napačni. Če se ti organi odločijo, da bodo začasno prenehali podeljevati preferencialno carinsko obravnavo v skladu s 35. členom te uredbe, medtem ko čakajo na izide preverjanja, morajo uvozniku ponuditi sprostitev blaga, pogojeno z varnostnimi ukrepi, ki se jim zdijo potrebni.
(3)
Če je zahteva za naknadno preverjanje izdelana v skladu s prvim odstavkom tega člena, se to preverjanje opravi ter izidi sporočijo carinskim organom Republike Slovenije najpozneje v roku šestih mesecev. Rezultati morajo biti taki, da je mogoče ugotoviti, ali se zadevno potrdilo o poreklu nanaša na proizvode, ki so bili dejansko izvoženi in ali se ti proizvodi lahko štejejo za proizvode s poreklom iz države uporabnice ali iz Republike Slovenije.
(4)
Kadar se potrdila o poreklu blaga Form A izdajo na podlagi 60. člena te uredbe, mora odgovor vsebovati izvod(e) potrdila o prometu blaga EUR.1, ali če je to primerno, ustreznih izjav na računu.
(5)
Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v roku šestih mesecev iz tretjega odstavka tega člena, ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev verodostojnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, pošljejo organi, ki so zahtevali preverjanje, drugo obvestilo pristojnim in za to pooblaščenim organom. Če po tem drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v roku štirih mesecev, ali če ti rezultati ne zagotavljajo verodostojnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla proizvodov, lahko ti organi zavrnejo upravičenost za preferencialno carinsko obravnavo.
(6)
Če postopek naknadnega preverjanja ali kateri koli drug razpoložljiv podatek kaže na to, da se določbe tega oddelka kršijo, država uporabnica izvoznica mora, na lastno pobudo ali na zahtevo carinskih organov Republike Slovenije, opraviti potrebne poizvedbe ali zagotoviti izvedbo takih poizvedb zaradi nujnosti ugotovitve in preprečitve takih kršitev. V ta namen lahko predstavniki Republike Slovenije sodelujejo v poizvedbah.
(7)
Carinski organi v sodelovanju s pristojnimi in za to ustrezno pooblaščenimi organi izvozne države uporabnice preverjajo, ali ti organi za namene izvajanja naknadnih preverjanj potrdil o poreklu Form A najmanj tri leta hranijo izvode teh dokazil kot tudi katere koli izvozne dokumente, ki se na njih nanašajo.
66. člen
(veljavnost ugodnosti)
(1)
Če za državo ali območje veljajo ali so ponovno uveljavljene carinske ugodnosti ob uvozu za proizvode, ki so navedeni v predpisih, ki določajo ukrepe preferencialne tarifne obravnave, ki jih je Republika Slovenija enostransko sprejela v korist določenih držav, skupin držav ali območij se za te proizvode lahko koristi taka preferencialna tarifna obravnava pod pogojem, da so bili izvoženi iz države uporabnice ali območja na dan ali po datumu iz drugega odstavka 62. člena te uredbe.
(2)
Prejšnji odstavek velja za posamezno državo uporabnico od datuma, določenega v 62. členu te uredbe.
3. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO
67. člen
(preprečevanje zlorab)
Če carinski organ ugotovi, da je določena predelava ali obdelava v posamezni državi v smislu prvega odstavka 14. člena Carinskega zakona izvršena z namenom, da se zaobidejo predpisi v zvezi z blagom, po poreklu iz te države, se pod nobenim pogojem ne more šteti, da je blago zaradi takšne obdelave ali predelave pridobilo poreklo države, kjer je bila obdelava ali predelava izvršena.
4. POGLAVJE: CARINSKA VREDNOST
1. PODPOGLAVJE: IZVEDBENI PREDPISI ZA DOLOČANJE CARINSKE VREDNOSTI
68. člen
(carinska vrednost)
(1)
Carinska vrednost je transakcijska vrednost v skladu s 16. členom Carinskega zakona. To je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje dogovorjena, dejansko plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona in ki je bila popravljena v skladu z 20. členom Carinskega zakona.
(2)
Dejansko plačana ali plačljiva cena zajema vsa plačila kupca ali koga drugega, ki jih je ta za uvoženo blago moral ali jih mora plačati prodajalcu ali v njegovo korist. Plačila se lahko opravijo posredno ali neposredno, v gotovini ali drugačni obliki plačila.
(3)
Če carinske vrednosti ni mogoče določiti v skladu s 16. členom Carinskega zakona, se carinska vrednost določi v skladu s predvidenim vrstnim redom iz 17. do 19. člena Carinskega zakona.
(4)
Za namene določanja carinske vrednosti v skladu s 16. členom Carinskega zakona se za blago, za katerega dogovorjena cena v trenutku, ki je merodajen za določitev carinske vrednosti, še ni bila plačana, praviloma upošteva cena, ki naj bi bila plačana za izpolnitev obveznosti.
69. člen
(opredelitev pojmov)
(1)
V tem poglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1.
"sporazum": sporazum o uporabi VII. člena Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT 1994), omenjenega v prvi alinei prvega odstavka 19. člena carinskega zakona;
2.
"izdelano blago": pridelano, proizvedeno ali z izkopom pridobljeno blago;
3.
"enako blago": blago, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako, vključno s fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Malenkostne razlike v izgledu blaga ne vplivajo na to, da blago ne bi veljalo za enako, če se sicer v skladu s to definicijo šteje za enako blago;
4.
"podobno blago": blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, enake lastnosti in enako materialno sestavo, ki mu omogočajo izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati. Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke;
5.
"blago enakega razreda ali vrste": blago, ki sodi v isto skupino ali področje blaga, ki ga izdeluje neka industrija ali industrijska panoga ter vključuje tudi enako in podobno blago;
6.
Izraza "enako blago" ali "podobno blago" ne vključujeta blaga, ki vsebuje tehnologije, storitve razvoja, osnutke, načrte in skice, za katere popravek v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona ni bil opravljen, ker so bile storitve opravljene v Sloveniji.
70. člen
(porazdelitev vrednosti v primeru delnih pošiljk ali pri delni izgubi ali poškodbi pošiljke)
(1)
V primeru, da se del večje pošiljke enakega, v okviru ene same transakcije kupljenega blaga, deklarira za sprostitev v prost promet, predstavlja v skladu s prvim odstavkom 16. člena Carinskega zakona dejansko plačano ali plačljivo ceno tisti del cene, ki ustreza razmerju med količino deklariranega blaga in celotno količino kupljenega blaga.
(2)
Sorazmerno porazdelitev dejansko plačane ali plačljive cene je treba opraviti tudi, če se blago, ki je predmet vrednotenja, delno izgubi ali poškoduje pred sprostitvijo v prost promet.
71. člen
(upoštevanje tujih dajatev)
Kadar dejansko plačana ali plačljiva cena blaga, ki se vrednoti, vsebuje znesek nacionalnih dajatev države porekla ali države izvoznice, se ta znesek ne všteva v carinsko vrednost blaga, če se carinskemu organu zadovoljivo dokaže, da je blago bilo ali da bo oproščeno teh dajatev v korist kupca.
72. člen
(zaporedne prodaje)
(1)
Za izvajanje 16. člena Carinskega zakona se šteje, da je blago prodano zaradi uvoza na carinsko območje, če se blago v Sloveniji deklarira za sprostitev v prost promet. V primeru zaporednih prodaj blaga pred njegovim vrednotenjem se lahko upošteva le zadnja prodaja pred vnosom blaga na carinsko območje oziroma zadnja prodaja na carinskem območju, ki se je opravila pred sprostitvijo vrednotenega blaga v prost promet. Če se deklarirana cena nanaša na prodajo blaga, pred zadnjo prodajo, na podlagi katere je bilo blago vnešeno na carinsko območje, je treba carinskemu organu dokazati, da je to prodaja za izvoz blaga zaradi uvoza na carinsko območje.
(2)
Pri izvajanju prejšnjega odstavka se upoštevajo 96. do 99. členi te uredbe.
(3)
Če se blago med prodajo in sprostitvijo v prost promet uporablja v tujini, ni nujno, da se transakcijska vrednost uporabi kot carinska vrednost.
(4)
Kupcu ni treba izpolnjevati nobenih drugih pogojev, razen tega, da je stranka kupoprodajne pogodbe.
73. člen
(vpliv omejitev na vrednost blaga)
Pri preverjanju, ali obstajajo omejitve iz 3. točke drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona, je potrebno upoštevati konkreten kupoprodajni posel.
74. člen
(nedoločljivi prodajni pogoji in storitve)
(1)
Če carinski organ pri določanju carinske vrednosti v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona ugotovi, da je prodaja ali cena uvoženega blaga odvisna od pogoja ali storitve, katerih vrednost je glede na blago, ki se vrednoti, mogoče določiti, se ta vrednost šteje za posredno plačilo kupca prodajalcu in s tem za del dejansko plačane ali plačljive cene.
(2)
Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se pogoj ali storitev nanaša na:
a)
dejavnosti, ki jih kupec izvaja za svoj račun, vključno marketinškimi dejavnostmi, razen tistih, za katere se opravi popravek v skladu z 20. oziroma 21. členom Carinskega zakona četudi prodajalcu prinašajo koristi ali pa so bile predmet dogovora med kupcem in prodajalcem. Stroški takšnih dejavnosti se pri določanju carinske vrednosti ne vštevajo v dejansko plačano ali plačljivo ceno;
(b)
vrednosti storitev, ki jih je v skladu z 20. oziroma 21. členom Carinskega zakona treba prišteti dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(3)
Kot nedoločljiv pogoj in storitev, ki izvira iz kupoprodajnega posla, se štejejo predvsem primeri, ko:
a)
prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da kupec kupi določene količine drugega blaga;
b)
je cena za uvoženo blago odvisna od cene ali cen, po katerih kupec prodaja drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;
c)
se cena za uvoženo blago določa na podlagi oblike plačila, ki ni v zvezi z uvoženim blagom.
75. člen
(dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lastni račun)
(1)
Dejavnosti iz točke (a) drugega odstavka prejšnjega člena so vse dejavnosti, ki se nanašajo na reklamo in pospeševanje prodaje zadevnega blaga, ter vse dejavnosti v zvezi z jamstvi in garancijami za to blago.
(2)
Dejavnosti iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi kupec sam, se štejejo za dejavnosti, opravljene za njegov račun, tudi če izhajajo iz obveznosti kupca na podlagi dogovora s prodajalcem.
76. člen
(izkupički iz nadaljnje prodaje)
Dogovorjeno, dejansko plačano ali plačljivo ceno blaga, ki ga je potrebno vrednotiti, je pri določanju carinske vrednosti mogoče upoštevati tudi v primerih iz 5. točke drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona, če je ceno mogoče popraviti v skladu z 9. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona.
77. člen
(povezanost med kupcem in prodajalcem)
(1)
Kupec in prodajalec sta v skladu s 6. točko drugega odstavka 16. člena Carinskega zakona medsebojno povezana le:
a)
če je eden izmed njiju član vodstva družbe drugega in obratno;
b)
če pravno nastopata kot družbenika;
c)
če sta v medsebojnem razmerju kot delodajalec in delojemalec;
d)
če katera koli oseba neposredno ali posredno ima, poseduje ali nadzoruje 5 ali več odstotkov delnic z glasovalno pravico ali deležev obeh oseb;
e)
če eden izmed njiju neposredno ali posredno nadzira drugega;
f)
če oba neposredno ali posredno nadzira ista tretja oseba;
g)
če skupaj neposredno ali posredno nadzirata isto tretjo osebo ali
h)
če sta v krvnem sorodstvu do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če sta v zakonu ali svaštvu do drugega kolena.
(2)
Osebe, ki so med seboj povezane tako, da je ena izmed njih edini zastopnik ali edini distributer ali edini koncesionar druge, se štejejo za medsebojno povezane samo, če zanje velja eden izmed kriterijev iz prejšnjega odstavka.
(3)
Za nadziranje druge osebe se šteje razmerje med osebama, v katerem ima ena izmed obeh oseb tolikšen vpliv na poslovanje druge osebe, da le-ta ne more prosto oblikovati cen in sestavljati kalkulacij.
(4)
Dogovori o licenčninah ne štejejo za medsebojno povezanost.
78. člen
(vpliv medsebojne povezanosti na ceno)
(1)
Dejstvo, da sta kupec in prodajalec medsebojno povezana v skladu s prejšnjim členom te uredbe, ne predstavlja zadostnega razloga, da transakcijske vrednosti ne bi bilo mogoče sprejeti kot carinske vrednosti. Če je potrebno, se okoliščine kupoprodajnega posla preučijo in v primeru, da medsebojna povezanost ni vplivala na ceno, se sprejme transakcijska vrednost. Če carinski organ na podlagi informacij deklaranta ali informacij, pridobljenih iz drugih virov, sumi, da je povezanost med kupcem in prodajalcem vplivala na ceno, potem o tem seznani deklaranta in mu da možnost, da odgovori na ugotovitve carinskega organa.
(2)
V primeru kupoprodajnega posla med povezanimi osebami se transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 16. členom Carinskega zakona, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni izmed naslednjih, v istem ali približno istem času veljavnih vrednosti:
a)
transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za uvoz v Slovenijo med kupci in prodajalci, ki niso povezani ali
b)
carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s 1. ali z 2. točko prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona.
(3)
Pri primerjanju vrednosti blaga iz prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi razlike glede oblike kupoprodajnega posla, količine blaga, elementov, določenih v 20. členu Carinskega zakona, in stroškov, ki jih pri prodaji z njim nepovezanemu kupcu nosi prodajalec.
(4)
Primerjave iz drugega odstavka tega člena se izvedejo le na zahtevo deklaranta in služijo zgolj za primerjalne namene. V skladu z drugim odstavkom tega člena se ne smejo določati alternativne transakcijske vrednosti.
79. člen
(uporaba transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga)
(1)
Za določanje carinske vrednosti v skladu s 17. členom Carinskega zakona se uporabi transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za približno enako količino blaga, kot je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, potem se upošteva transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni oziroma v drugačnih količinah, upoštevajoč naslednji vrstni red:
a)
enaka komercialna raven, vendar v drugačnih količinah;
b)
drugačna komercialna raven, vendar v približno enakih količinah;
c)
različna komercialna raven in različne količine.
(2)
Transakcijsko vrednost določeno v skladu s prejšnjim odstavkom je treba popraviti za razlike glede komercialnih ravni kupoprodaje oziroma količine, če predloženi dokumenti omogočajo točne in natančne popravke, ne glede na to, če ti pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti.
(3)
Če so v transakcijsko vrednost vključeni stroški v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, se morajo pri popravkih upoštevati bistvene razlike pri teh stroških med uvoženim blagom in ustreznim enakim ali podobnim blagom, ki izhajajo iz razlik v razdalji in vrsti prevoza.
(4)
Če se v skladu s tem členom ugotovi več transakcijskih vrednosti enakega ali podobnega blaga, se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga uporabi najnižja izmed teh vrednosti.
(5)
Pri uporabi tega člena se upošteva transakcijska vrednost blaga, ki ga je izdelala tretja oseba, le v primeru, če carinski organ ne razpolaga s transakcijskimi vrednostmi za enako ali podobno blago, ki ga je izdelala ista oseba kot vrednoteno blago.
(6)
Za potrebe tega člena je transakcijska vrednost uvoženega enakega ali podobnega blaga carinska vrednost, ki je bila v skladu s 16. členom Carinskega zakona že prej priznana in usklajena v skladu z prvim in drugim odstavkom istega člena.
80. člen
(deduktivna metoda določanja carinske vrednosti)
(1)
V skladu s prvo alineo 1. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona se od cene blaga odštejejo:
a)
pri prodaji v Sloveniji običajno plačane ali dogovorjene provizije ali običajne trgovske marže in skupni stroški (vključno s stroški prodaje) za uvoženo blago enakega razreda ali vrste in
b)
običajni stroški prevoza in zavarovanja ter s tem povezani stroški, ki nastanejo v Sloveniji.
(2)
Če se niti uvoženo blago niti uvoženo enako ali podobno blago ni prodajalo v istem ali približno istem času kot blago, ki je predmet vrednotenja, potem se carinska vrednost uvoženega blaga iz tega odstavka določi, v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona in prvega odstavka tega člena, na osnovi cene na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago proda v Sloveniji v največji skupni količini kot prvo po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne kasneje kot 90 dni po uvozu, in to v stanju, v katerem je bilo uvoženo.
(3)
Pri uporabi tega člena je "cena na enoto, po kateri se uvoženo blago proda v največji skupni količini", tista cena, po kateri se proda pri prvi prodaji po uvozu na carinsko območje med nepovezanimi osebami največje število enot blaga.
(4)
Za določanje cene na enoto v skladu s tem členom se ne smejo uporabiti primeri prodaj v Sloveniji osebam, ki neposredno ali posredno, brezplačno ali po znižanih cenah dobavljajo blago ali opravljajo storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona v zvezi z izdelavo ali prodajo uvoženega blaga.
(5)
Čas prve prodaje po uvozu je v skladu z drugim odstavkom tega člena dan opravljene prodaje uvoženega blaga ali uvoženega enakega ali podobnega blaga v dovolj veliki količini za določitev cene za enoto.
81. člen
(metoda obračunane vrednosti)
(1)
Carinska vrednost v skladu z 2. točko prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona (obračunana vrednost) se načeloma določa le na podlagi podatkov, ki so na razpolago pri osebah s sedežem ali stalnim prebivališčem v Sloveniji.
(2)
Podatke o elementih za obračunano vrednost, ki jih navede sam proizvajalec blaga ali pa posreduje deklarant zaradi določitve carinske vrednosti, lahko Generalni carinski urad s soglasjem proizvajalca preveri tudi v tujini, če pravočasno obvesti pristojni organ te države in ta ne oporeka postopku preverjanja.
(3)
Če se razen podatkov, ki jih je navedel proizvajalec ali v njegovem imenu posredoval deklarant, za določanje carinske vrednosti uporabijo tudi drugi podatki, carinski organ ob upoštevanju 8b. člena Carinskega zakona obvesti deklaranta na njegovo zahtevo o uporabljenih podatkih, njihovem izvoru in izračunih na njihovi osnovi.
(4)
Kot vrednost materiala in stroškov se v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona štejejo tudi stroški iz 2. in 3. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona.
(5)
Kot vrednost stroškov in izdatkov iz tretje alinee 2. točke prvega odstavka 18. člena Carinskega zakona se štejejo stroški in izdatki za blago in storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ki jih je kupec zagotovil oziroma opravil neposredno ali posredno v zvezi z izdelavo uvoženega blaga.
82. člen
(določanje carinske vrednosti v skladu z 19. členom Carinskega zakona)
Metode določanja carinske vrednosti, ki se uporabijo v skladu z 19. členom Carinskega zakona, morajo v največji možni meri ustrezati metodam iz 16., 17. in 18. člena Carinskega zakona. Omenjene metode se lahko uporabijo v prilagodljivih okvirih, ki ustrezajo zahtevam iz prvega odstavka 19. člena Carinskega zakona.
83. člen
(provizije)
(1)
V skladu s 1. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona se v carinsko vrednost vštevajo vsa plačila, ki jih kupec plača posrednikom v zvezi s kupoprodajo blaga, če le-ta niso bila vračunana v plačano ali plačljivo ceno.
(2)
Nakupne provizije, ki jih plača kupec za posredovanje pri nakupu blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če so izkazane ločeno. Nakupne provizije pomenijo plačila kupca njegovemu zastopniku za storitve zastopanja v tujini za nakup blaga, ki se vrednoti.
84. člen
(embalaža)
Če je embalaža namenjena ponovni uporabi pri nadaljnjih uvozih, se na zahtevo deklaranta v carinski vrednosti upoštevajo sorazmerno porazdeljeni stroški.
85. člen
(kraj vnosa na carinsko območje)
Kot kraj vnosa blaga na carinsko območje se štejejo:
a)
mejni prehod v skladu z 28. členom Carinskega zakona – v cestnem in železniškem prometu;
b)
pristanišče raztovarjanja – v pomorskem prometu;
c)
prvo namembno letališče – pri prevozu blaga v zračnem prometu;
d)
kraj, kjer blago prestopi kopensko mejo carinskega območja – za blago, ki se prevaža na drug način.
86. člen
(stroški prevoza in zavarovalnine)
(1)
Če je dogovorjena dobava "franko namembni kraj na carinskem območju" in če višine prevoznih stroškov od kraja vnosa na carinsko območje do kraja dobave ni mogoče ugotoviti iz pogodb in drugih predloženih listin, se v carinsko vrednost vštejejo celotni prevozni stroški.
(2)
Če je blago dobavljeno po enotni ceni "franko namembni kraj na carinskem območju", ki ustreza ceni na kraju vnosa, se stroški, ki se nanašajo na prevoz znotraj carinskega območja, od te cene ne odštevajo. Odbitek se upošteva v primeru, če se carinskemu organu dokaže, da bi bila cena "franko kraj vnosa na carinsko območje" nižja od enotne cene "franko namembni kraj na carinskem območju".
(3)
Če je prevoz brezplačen ali je opravljen z lastnimi vozili kupca, se v carinsko vrednost vštevajo stroški do kraja vnosa na carinsko območje, določeni na osnovi običajno uporabljene tarife za enake načine prevoza. Deklarant mora predložiti dokaze o tako obračunanih stroških.
(4)
Stroški zavarovanja za uvoženo blago se v celoti vštevajo v carinsko vrednost.
(5)
Poštne pristojbine za blago, ki se prevaža v poštnem prometu, se do namembnega kraja v celoti vštejejo v carinsko vrednost. Izvzete so morebitne dodatne poštne pristojbine, ki se obračunavajo na carinskem območju.
(6)
Pristojbine iz prejšnjega odstavka tega člena se ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, katerega uvoz ni komercialne narave.
(7)
Peti in šesti odstavek tega člena ne veljata za hitre poštne službe.
87. člen
(blago, ki ga prodajalcu zagotovi kupec)
(1)
Blago lahko v skladu s 5., 6. in 7. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona kupec zagotovi prodajalcu posredno ali neposredno. To blago, razen tistega, navedenega v 7. točki prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, mora biti nato uporabljeno pri izdelavi uvoženega blaga in v njem vsebovano ali porabljeno.
(2)
Blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ki ga je zagotovil kupec, je bilo lahko nabavljeno v kateri koli državi v tujini, vključno z državo prodajalca.
(3)
Za blago v skladu s 6. točko prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona se štejeta blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, če to ni bilo kupljeno v tujini, in potrošni material.
88. člen
(stroški za orodja, kalupe, matrice ipd.)
Sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga, ki se v skladu s 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona všteva v carinsko vrednost uvoženega blaga, je znesek amortizirane vrednosti teh proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga.
89. člen
(določila o licenčninah)
(1)
Kot nadomestila in stroški iz 8. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju: licenčnine) se štejejo predvsem plačila za uporabo pravic v zvezi:
a)
s proizvodnjo uvoženega blaga (predvsem patenti, vzorci, modeli in tehnološki know-how);
b)
s prodajo uvoženega blaga v izvoz (predvsem blagovne in storitvene znamke ter zaščiteni modeli);
c)
z uporabo in ponovno prodajo uvoženega blaga (predvsem avtorske pravice in tehnološki postopki, ki so neločljivo vključeni v uvoženo blago).
(2)
Če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s 16. členom Carinskega zakona, se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se to plačilo:
a)
nanaša na blago, ki je predmet vrednotenja in
b)
predstavlja prodajni pogoj za uvoženo blago.
(3)
Če je uvoženo blago le del ali dodatna oprema blaga, ki se izdeluje na carinskem območju, lahko licenčnino prištejemo k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se licenčnina nanaša na uvoženo blago.
(4)
Če se blago uvaža v razstavljenem stanju ali se pred nadaljnjo prodajo samo nebistveno obdela, npr. razredči ali prepakira, to ne izključuje dejstva, da se licenčnina nanaša na uvoženo blago.
(5)
Če se licenčnine delno nanašajo na uvoženo blago, delno pa na druge dele ali dodatno opremo, ki se blagu doda po uvozu, ali na storitve po uvozu, se licenčnine porazdelijo zgolj na osnovi objektivnih in določljivih dejstev.
(6)
Licenčnina za pravico uporabe blagovne znamke se k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteje le tedaj, kadar:
a)
se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali le nebistveno obdelano oziroma predelano,
b)
se to blago prodaja z blagovno znamko, nameščeno pred uvozom ali po njem in za katero se plačuje licenčnina, ali
c)
kupec nima možnosti nabave tega blaga pri drugih, s prodajalcem nepovezanih dobaviteljih.
(7)
Če kupec licenčnino plača tretji osebi, so pogoji iz drugega odstavka tega člena izpolnjeni le tedaj, če prodajalec ali z njim povezana oseba zahteva od kupca plačilo tej tretji osebi.
(8)
Če je način obračunavanja licenčine odvisen od cene uvoženega blaga, se, dokler ni dokazano nasprotno, domneva, da se plačilo licenčnine nanaša na vrednoteno blago.
(9)
Če se znesek licenčnine obračuna neodvisno od cene uvoženega blaga, se lahko plačilo licenčnine prav tako nanaša na vrednoteno blago.
(10)
Država, v kateri ima sedež prejemnik licenčnine, pri uporabi 8. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona ni pomembna.
90. člen
(vrednotenje storitev, opravljenih v tujini)
K posebej plačanim storitvam iz 10. točke prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona sodijo tudi storitve, ki jih je kupec dobavil brezplačno ali po znižani ceni.
91. člen
(upoštevanje pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1)
Pri določanju carinske vrednosti se nobenih drugih elementov, razen tistih, iz prvega odstavka 20. člena Carinskega zakona, ne more prištevati k dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(2)
Vsak element, ki se ga po določilih prvega odstavka tega člena doda k dejansko plačani ali plačljivi ceni, se mora opirati izključno na objektivna in količinsko določljiva dejstva.
(3)
Če so prikazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene za uvoženo blago, se v carinsko vrednost ne vštevajo naslednji elementi:
a)
prevozni stroški za uvoženo blago, ki so nastali po prispetju blaga na carinsko območje,
b)
plačila storitev za graditev, postavitev, montažo, vzdrževanje ali tehnično pomoč, če so bile te storitve opravljene v zvezi z uvoženim blagom (npr. industrijskimi obrati, stroji ali opremo) po uvozu,
c)
stroški financiranja v skladu s 24. členom Carinskega zakona,
d)
nadomestila in stroški za pravico do razmnoževanja uvoženega blaga na carinskem območju. Za razmnoževanje (reproduciranje) se šteje predvsem grafično in tridimenzionalno razmnoževanje, zgraditev oziroma izvedba arhitekturnega ali drugega objekta oziroma naprave, fotografiranje, tonsko in vizualno snemanje in prikazovanje ter shranjevanje v elektronski obliki,
e)
nakupne provizije in
f)
uvozne carinske dajatve in druge dajatve, ki jih je treba plačati pri uvozu ali pri prodaji blaga na carinskem območju.
92. člen
(posebnosti glede upoštevanja pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1)
Brez vpliva na drugi in tretji odstavek 81. člena te uredbe lahko carinski organ na zahtevo udeleženca dovoli, da se zneski določenih elementov, ki se prištevajo k plačani ali plačljivi ceni, tudi če niso bili količinsko določljivi v trenutku nastanka dolga (drugi odstavek 81. člena te uredbe) oziroma zneski določenih elementov, ki se ne vštevajo v carinsko vrednost, v primerih, ko v trenutku nastanka carinskega dolga niso bili prikazani ločeno (tretji odstavek 81. člena te uredbe) določijo na podlagi posebnih (ustreznih) kriterijev.
(2)
V primerih iz prejšnjega odstavka se deklarirana carinska vrednost ne šteje kot začasna vrednost v skladu s 175. členom te uredbe (nepopolne deklaracije).
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena je mogoče izdati:
a)
če bi izvedba postopka v skladu s 175. členom te uredbe predstavljala nesorazmerno velike stroške glede na okoliščine primera;
b)
če bi bila uporaba nadomestnih metod vrednotenja v skladu z 17. do 19. členom Carinskega zakona glede na okoliščine primera neustrezna;
c)
v primeru obstoja utemeljenih razlogov, da dolgovane uvozne dajatve v nekem obdobju ne bodo zaradi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena nižje, kot bi bile, če dovoljenje ne bi bilo izdano;
d)
če izdaja dovoljenja ne vpliva na konkurenčnost gospodarskih subjektov.
93. člen
(upoštevanje finančnih stroškov pri nadomestnih metodah vrednotenja)
Finančni stroški se obravnavajo v skladu s 24. členom Carinskega zakona tudi pri uporabi nadomestnih metod vrednotenja iz 17. do 19. člena Carinskega zakona.
94. člen
(sprejemljivost transakcijske vrednosti)
(1)
Carinske vrednosti uvoženega blaga carinskemu organu ni treba določati na podlagi transakcijske vrednosti, če ta ob upoštevanju drugega odstavka tega člena dvomi, da prijavljena transakcijska vrednost ustreza plačani ali plačljivi ceni iz 16. člena Carinskega zakona.
(2)
Če obstaja dvom iz prejšnjega odstavka, lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom 96. člena te uredbe zahteva predložitev dodatnih podatkov. Če kljub dodatno predloženim podatkom dvom še vedno obstaja, mora carinski organ deklaranta pred sprejemom dokončne odločitve na njegovo zahtevo pisno obvestiti o razlogih za dvome ter mu zagotoviti ustrezen rok za predložitev pojasnil. O dokončni odločitvi ter o razlogih odločitve mora carinski organ deklaranta obvestiti pisno.
2. PODPOGLAVJE: POSEBNA PRAVILA VREDNOTENJA
1. oddelek: programska oprema
95. člen
(vrednotenje programske opreme za naprave za avtomatsko obdelavo podatkov)
(1)
Brez vpliva na določila 16. do 26. člena Carinskega zakona se pri določanju carinske vrednosti pri uvozu nosilcev podatkov, ki vsebujejo podatke ali programska navodila, namenjenih za uporabo v napravah za avtomatsko obdelavo podatkov, upošteva samo vrednost nosilcev podatkov, če je vrednost podatkov ali programskih navodil prikazana ločeno od vrednosti nosilcev podatkov.
(2)
V skladu s tem členom ne veljajo kot:
a)
"nosilci podatkov": integrirana vezja, polprevodniki in podobne naprave ali blago, ki vsebuje takšna integrirana vezja ali naprave;
b)
"podatki in programska navodila": zvočni, kinematografski ali video posnetki.
3. PODPOGLAVJE: PRIJAVA PODROBNIH PODATKOV IN DOKUMENTI, KI JIH JE TREBA PREDLOŽITI
96. člen
(prijava vrednosti in pripadajoči dokumenti)
(1)
Če se carinska vrednost določi v skladu s 16. do 27. členom Carinskega zakona, je potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko vrednost uvoženega blaga (v nadaljevanju: deklaracija vrednosti). Deklaracija vrednosti se opravi v skladu z navodili iz priloge 12 k tej uredbi na obrazcu DV, ki ustreza vzorcu obrazca v prilogi 13 k tej uredbi in po potrebi dopolni z enim ali več obrazci DV BIS, ki ustrezajo vzorcu obrazca v prilogi 14 k tej uredbi. Priloge 12, 13 in 14 so sestavni del te uredbe.
(2)
Pri izvajanju prejšnjega odstavka se primerno uporablja 129. člen te uredbe.
(3)
Prijavo carinske vrednosti sme v skladu s prvim odstavkom tega člena vložiti le oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem na carinskem območju in ki razpolaga z vsemi podatki za prijavo carinske vrednosti, pri čemer se primerno uporablja drugi odstavek 47. člena Carinskega zakona.
(4)
Carinski organ lahko opusti zahtevo za predložitvev prijave carinske vrednosti v skladu s prvim odstavkom tega člena, če carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s 16. členom Carinskega zakona. V takih primerih mora oseba iz tretjega odstavka tega člena pristojnemu carinskemu organu navesti ali posredovati vse podatke, ki jih ta zahteva za določitev carinske vrednosti na podlagi ustreznega člena carinskega zakona. Podatek mora biti carinskemu organu posredovan v obliki in na način, ki ga ta določi.
(5)
Osebe, navedene v tretjem odstavku tega člena, so ob prijavi carinske vrednosti dolžne zagotoviti:
a)
točnost in popolnost podatkov, navedenih v prijavi carinske vrednosti,
b)
verodostojnost dokumentov, predloženih kot dokazilo teh podatkov in
c)
vse dodatne podatke in predložiti vse listine, ki so potrebne za določanje carinske vrednosti blaga.
97. člen
(primeri, ko ni treba priložiti DV)
(1)
Če to ni nujno za pravilen obračun uvoznih dajatev, carinski organ lahko deklaranta oprosti obveznosti predložitve deklaracije vrednosti ali njenega dela v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena v naslednjih primerih:
a)
če carinska vrednost ene pošiljke uvoženega blaga ne presega 1,000.000 tolarjev in ne gre za delno pošiljko istega pošiljatelja istemu prejemniku ali
b)
če gre za uvoz, ki ni komercialne narave ali
c)
če predložitev podrobnih podatkov ni potrebna za uporabo carinske tarife ali se v tej tarifi predvidene dajatve na osnovi posebnega tarifnega predpisa ne zaračunavajo.
(2)
Pri uvozu blaga, ki ga isti prodajalec po istih trgovinskih pogojih stalno dobavlja istemu kupcu, lahko carinski organi opustijo zahtevo, da se za vsako carinsko deklaracijo navajajo podrobni podatki iz prvega odstavka prejšnjega člena te uredbe, vendar jih morajo zahtevati ob vsaki spremembi okoliščin in najmanj enkrat na tri leta.
(3)
Opustitev v skladu s tem členom lahko carinski organ prekliče in zahteva predložitev obrazca DV, če ugotovi, da kateri izmed pogojev za to oprostitev ni bil izpolnjen ali ni več izpolnjen.
98. člen
(druge oblike prijave carinske vrednosti)
Pri uporabi sistema za avtomatsko obdelavo podatkov ali če se za neko blago dovoli poenostavitev glede carinskih deklaracij, lahko Generalni carinski urad dovoli odstopanja od oblike prikaza podatkov, potrebnih za določanje carinske vrednosti.
99. člen
(priloge k prijavi carinske vrednosti)
Oseba iz tretjega odstavka 96. člena te uredbe mora carinskemu organu poleg prijave carinske vrednosti predložiti en izvod računa za uvoženo blago, na osnovi katere je bila prijavljena carinska vrednost. Če je carinska vrednost prijavljena v pisni obliki, izvod računa obdrži carinski organ.
5. POGLAVJE: VNOS BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE
1. Podpoglavje: Predložitev blaga carinskemu organu
100. člen
(kraj in čas predložitve ter izjema)
(1)
V skladu s prvim odstavkom 32. člena Carinskega zakona se blago predloži v času uradnih ur na uradnem prostoru carinskega organa ali na drugem mestu, ki ga odobri carinski organ.
(2)
Uradni prostor carinskega organa za posamezne vrste prevoza je določen s to uredbo ali pa ga določi carinski organ in to objavi na oglasni deski carinskega organa ali na njegovi spletni strani.
(3)
Uradne ure carinskih organov določi direktor Generalnega carinskega urada. To se objavi na oglasni deski carinskega organa.
(4)
Brez vpliva na prejšnje odstavke tega člena se lahko blago predloži carinskemu organu izven časa njegovih uradnih ur in izven uradnega prostora. Morebitne stroške v zvezi s takšno predložitvijo, ki jih določi direktor Generalnega carinskega urada, nosi deklarant.
101. člen
(predpregled in odvzem vzorcev pred začetkom carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga)
(1)
Predpregled blaga iz 33. člena Carinskega zakona se dovoli na podlagi ustne zahteve osebe, ki je pooblaščena za določanje carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, razen če carinski organi glede na okoliščine posameznega primera ocenjujejo, da je treba predložiti pisni zahtevek.
(2)
Odvzem vzorcev se lahko dovoli samo na podlagi pisnega zahtevka udeleženca.
(3)
Pisni zahtevek iz prvega odstavka tega člena udeleženec podpiše in ga vloži pri pristojnem carinskem organu. Vsebovati mora naslednje podatke:
-
ime in naslov vložnika zahtevka,
-
kraj, kjer se blago nahaja,
-
številko skupne prijave, če je že bila vložena, razen če carinski organ sam ne vpiše tega podatka, kakor tudi podatek o predhodnem carinskem postopku ali potrebne podatke za določitev prevoznega sredstva, na katerem se blago nahaja,
-
vse druge potrebne podatke za identifikacijo blaga.
(5)
Če carinski organi ugodijo zahtevku, ki ga predloži udeleženi, izdajo odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku. Če se ta zahtevek nanaša na odvzem vzorcev, ti organi določijo količino blaga, ki jo je dovoljeno vzeti.
(6)
Predpregled blaga in odvzem vzorcev se izvedeta pod nadzorom carinskih organov, ki ob upoštevanju vsakega posameznega primera določijo ustrezne postopke.
(7)
Udeleženec nosi riziko in stroške razpakiranja, tehtanja, prepakiranja in vseh drugih postopkov z blagom ter stroške analize.
(8)
Za odvzete vzorce se morajo izpolniti formalnosti zaradi določitve carinsko dovoljene rabe ali uporabe. Če se odvzeti vzorci pri analizi uničijo ali nenadomestljivo izgubijo, se šteje, da zanje ni nastal carinski dolg. Z odpadki in ostanki se ravna v skladu s četrtim odstavkom 141. člena Carinskega zakona.
2. PODPOGLAVJE: SKUPNA PRIJAVA
102. člen
(listine, ki se uporabijo kot skupna prijava)
(1)
Skupno prijavo izpolnjeno na obrazcu iz prvega odstavka 35. člena Carinskega zakona, podpiše oseba, ki jo izdela vložnik zahtevka. Vzorec obrazca je v prilogi 15 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(2)
Carinski organ označi skupno prijavo z uradnim zaznamkom in jo shrani, da bi lahko preveril, ali je za blago, na katerega se prijava nanaša, zahtevana ena od carinsko dovoljenih rab ali uporab v rokih iz 37. člena Carinskega zakona.
(3)
Skupno prijavo za blago, ki se je pred predložitvijo prevažalo v tranzitnem postopku, predstavlja izvod tranzitnega dokumenta, namenjenega namembnemu carinskemu uradu.
(4)
Carinski organi lahko dovolijo, da se skupna prijava izdela z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov. V tem primeru se smiselno uporabi drugi odstavek tega člena.
(5)
Brez vpliva na določbe prejšnjih odstavkov pa se skupna prijava obvezno vloži na predpisanem obrazcu, če cariski organ to zahteva.
103. člen
(odgovornost za blago)
(1)
Dokler za blago ni določena carinsko dovoljena raba ali uporaba, je oseba iz tretjega odstavka 34. člena Carinskega zakona dolžna na zahtevo carinskih organov pokazati nedotaknjeno blago, ki je bilo navedeno v skupni prijavi in ki ni bilo raztovorjeno s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja.
(2)
Vsaka oseba, ki razpolaga z raztovorjenim blagom zaradi prenosa ali skladiščenja, mora pokazati nedotaknjeno blago, kadar koli carinski organ to zahteva.
3. PODPOGLAVJE: ZAČASNA HRAMBA BLAGA
104. člen
(prostor za začasno hrambo blaga)
(1)
Če so bili prostori iz drugega odstavka 38. člena Carinskega zakona stalno odobreni za začasno hrambo blaga, se ti prostori imenujejo "skladišča za začasno hrambo".
(2)
Če carinski organi sami ne upravljajo skladišča za začasno hrambo, lahko zaradi zagotavljanja uporabe carinskih predpisov zahtevajo:
-
soključarstvo carinskega organa z upravljalcem začasne hrambe,
-
da imetnik skladišča za začasno hrambo vodi evidenco o blagu, ki omogoča spremljanje gibanja blaga.
105. člen
(shranjevanje blaga v začasno shrambo)
Namestitev blaga v skladišče za začasno hrambo poteka na podlagi skupne prijave iz 102. člena te uredbe.
106. člen
(odgovornost za izvajanje ukrepov, ki jih zahteva carinski organ)
Brez vpliva na 42. člen carinskega zakona in določb, ki veljajo za prodajo blaga s strani carinskih organov, mora oseba, ki je vložila skupno prijavo upoštevati ukrepe, ki so jih sprejeli carinski organi v skladu s prvim odstavkom 40. člena carinskega zakona in nositi stroške takih ukrepov.
4. PODPOGLAVJE: POSEBNE DOLOČBE, KI SE UPORABLJAJO ZA BLAGO, KI SE POŠILJA PO MORJU IN PO ZRAKU
1. oddelek: splošno
107. člen
(kraj predložitve)
Če se blago pripelje na carinsko območje po morju ali po zraku in se na podlagi enotne prevozne listine ter z istim prevoznim sredstvom brez pretovarjanja, pošlje v drugo pristanišče ali na drugo letališče na carinskem območju, se blago carinskemu organu predloži le v pristanišču ali na letališču, kjer se raztovori ali pretovori.
2. oddelek: posebne določbe za ročno prtljago in oddano prtljago potnikov
108. člen
(opredelitev pojmov)
Za izvajanje določb tega oddelka se šteje:
-
domače letališče: vsako letališče na carinskem območju;
-
mednarodno letališče: vsako letališče na carinskem območju, na katerem sme z dovoljenjem pristojnih organov potekati zračni promet s tujino;
-
domači let: let zrakoplova med dvema letališčema na carinskem območju brez vmesnega pristanka, ki se ne začne in ne konča na letališču, ki ni na carinskem območju;
-
domače pristanišče: katero koli pristanišče na carinskem območju;
-
plovba skozi slovensko teritorialno morje: plovba plovila, ki opravlja redni promet med dvema ali več določenimi pristanišči, brez vmesnega postanka;
-
plovila za razvedrilo: zasebna plovila za potovanja po željah uporabnikov;
-
zrakoplovi, ki se ne uporabljajo za redni zračni prevoz oseb in stvari: zasebni zrakoplovi za potovanje po željah uporabnikov;
-
prtljaga: vsi predmeti, ki jih potniki kakorkoli prevažajo med potovanjem.
109. člen
(vrste prtljage)
Za izvajanje določb tega poglavja se v zračnem prometu prtljaga šteje za:
-
oddano prtljago, če po oddaji na letališču odhoda oseba med letom ali ob morebitnem vmesnem pristanku do prtljage nima dostopa;
-
ročno prtljago, če jo oseba odnese s seboj v kabino zrakoplova.
110. člen
(kraj, kjer se opravijo formalnosti)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na:
1.
ročno in oddano prtljago oseb, ki potujejo z zrakoplovom, ki prihaja s tujega letališča in po vmesnem pristanku na domačem letališču nadaljuje pot do drugega domačega letališča, se opravijo na tem zadnjem domačem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se za to prtljago uporabljajo predpisi, ki veljajo za prtljago oseb, ki prihajajo iz tujine, če oseba carinskim organom ne more zadovoljivo dokazati, da gre pri blagu, ki se nahaja v prtljagi, za domače blago;
2.
ročno in oddano prtljago oseb, ki potujejo z zrakoplovom, ki ima vmesni pristanek na drugem domačem letališču, preden nadaljuje let na tuje letališče, se opravijo na odhodnem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se kontrola ročne prtljage lahko opravi na letališču vmesnega pristanka zato, da se ugotovi, ali blago, vsebovano v ročni prtljagi, izpolnjuje pogoje za prost promet na carinskem območju;
3.
osebno prtljago oseb, ki uporabljajo storitev pomorskega plovila, če to storitev zagotavlja isto plovilo in je sestavljena iz zaporednih prevozov, ki se začnejo, imajo vmesni postanek ali se končajo v tujem pristanišču, se opravi v pristanišču kjer se taka prtljaga, odvisno od primera, natovori ali raztovori.
111. člen
(izjeme glede kraja, kjer se opravijo formalnosti)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago oseb:
1.
na plovilih za razvedrilo, se opravijo v katerem koli slovenskem pristanišču, brez vpliva na zastavo plovila in brez vpliva na to, kam je namenjeno;
2.
v zrakoplovih, ki se ne uporabljajo za redni zračni prevoz oseb in stvari se opravijo:
-
na prvem letališču prihoda, ki mora biti mednarodno letališče, če gre za zrakoplove, ki prihajajo s tujega letališča in po vmesnem pristanku nadaljujejo polet do drugega domačega letališča,
-
na zadnjem mednarodnem letališču, če gre za zrakoplove, ki prihajajo iz domačega letališča in po vmesnem pristanku nadaljujejo let na letališče v tujini.
112. člen
(natovarjanje in pretovarjanje prtljage)
(1)
V primeru prtljage, ki prispe na domače letališče v zrakoplovu s tujega letališča in se na tem domačem letališču pretovori v drug zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj carinskega območja, se:
-
vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, opravijo na domačem letališču, kjer se potovanje zaključi, pod pogojem, da je to mednarodno letališče;
-
vse kontrole ročne prtljage opravijo na prvem mednarodnem letališču; dodatna kontrola te prtljage se lahko na domačem letališču, kjer se potovanje zaključi opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli oddane prtljage;
-
kontrola oddane prtljage se lahko na prvem domačem letališču opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli ročne prtljage,
(2)
V primeru prtljage, ki se na domačem letališču natovori na zrakoplov, ki leti na drugo domače letališče in se na drugem domačem letališču pretovori na zrakoplov, namenjen na tuje letališče, se:
-
vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, opravijo na domačem letališču, kjer se potovanje začne, pod pogojem, da je to mednarodno letališče;
-
vse kontrole ročne prtljage opravijo na zadnjem mednarodnem letališču; predhodna kontrola te prtljage se lahko na letališču odhoda notranjega leta opravi le izjemoma, če se za to pokaže potreba pri kontroli oddane prtljage;
-
kontrola oddane prtljage se lahko na zadnjem domačem letališču opravi le izjemoma, če se potreba po dodatni kontroli pokaže pri kontroli ročne prtljage.
(3)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki prispe na domače letališče z rednim ali posebnim zračnim prevozozom z letališča tuje države in se na tem letališču pretovori na zrakoplov, ki se ne uporablja za redni zračni prevoz oseb in stvari, ki opravlja let na carinskem območju, se opravijo na letališču prihoda rednega ali posebnega poleta.
(4)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki se na domačem letališču natovori na zrakoplov, ki se ne uporablja za redni zračni prevoz oseb in stvari, ki opravlja let na carinskem območju, in se na drugem domačem letališču pretovori na zrakoplov za redne ali posebne zračne prevoze, ki leti na tuje letališče, se izvedejo na letališču odhoda rednega ali posebnega zračnega prevoza.
113. člen
(označevanje prtljage)
(1)
Za oddano prtljago, ki se registrira na domačem letališču, se ugotavlja istovetnost z priponko ali nalepko, pripeto na tem letališču.
(2)
Vzorec te nalepke ali priponke in njene tehnične lastnosti se nahajajo v prilogi 16 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
6. POGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE – OBIČAJNI POSTOPEK
1. PODPOGLAVJE: PISNE CARINSKE DEKLARACIJE
1. oddelek: splošno
114. člen
(deklaracija za več vrst blaga)
(1)
Če ena carinska deklaracija zajema več vrst blaga, se podatki za posamezeno blago štejejo kot samostojna deklaracija.
(2)
Kot en kos blaga se štejejo sestavni deli industrijskih naprav, ki so zajeti v eni oznaki kombinirane nomenklature.
115. člen
(carinske deklaracije)
(1)
Brez vpliva na morebitno uporabo kazensko pravnih predpisov se oddaja deklaracije, ki jo podpiše deklarant ali njegov zastopnik carinskemu organu, šteje za obveznost v skladu z veljavnimi določbami glede:
-
točnosti navedb v deklaraciji;
-
pristnosti priloženih dokumentov in
-
upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek.
(2)
Če deklarant izdela carinsko deklaracijo z uporabo računalniških sistemov izmenjave podatkov, lahko carinski organ odobri, da se lastnoročni podpis nadomesti z drugo vrsto identifikacije, ki lahko temelji na uporabi oznak. Poenostavitev se dovoli le v primeru, da so izpolnjeni tehnični in upravni pogoji, ki jih predpiše Generalni carinski urad.
(3)
Generalni carinski urad lahko dovoli, da se deklaracije, izdelane z računalniškim sistemom izmenjave podatkov, neposredno potrdijo v okviru tega sistema, namesto ročnega oziroma mehanskega potrjevanja z žigom in podpisom pristojnega carinskega delavca.
(4)
Pod pogoji in na način, ki ga določi Generalni carinski urad, se lahko dovoli, da se podatki v pisni deklaraciji, določeni v navodilu ministra za finance, nadomestijo, s tem, da se pošljejo pristojnemu carinskemu organu v elektronski obliki, kjer je to možno pa tudi v obliki šifer. V tem primeru se kot pisna deklaracija uporabljajo obrazci iz zgoraj navedenega navodila.
116. člen
(hramba spremljajočih dokumentov)
Dokumente, ki spremljajo carinsko deklaracijo, morajo hraniti carinski organi, razen če ni odločeno drugače ali če jih deklarant potrebuje za druge postopke. V tem primeru morajo carinski organi sprejeti vse potrebne ukrepe, da se ti dokumenti lahko naknadno uporabljajo samo za tisto količino ali vrednost, za katero ostanejo v veljavi.
117. člen
(vložitev carinske deklaracije in predložitev blaga)
(1)
Carinska deklaracija se mora vložiti pri carinskem organu, kjer je bilo blago predloženo. Carinska deklaracija se lahko vloži takoj, ko je bilo blago predloženo.
(2)
Carinski organ lahko dovoli, da se carinska deklaracija vloži, preden lahko deklarant predloži blago. V tem primeru lahko carinski organ ob upoštevanju okoliščin določi rok za predložitev blaga. Če blago ni predloženo v roku, se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena.
(3)
Če je carinska deklaracija vložena prej, preden je blago, na katerega se nanaša, prispelo na carinski organ ali na drug kraj, ki ga določi carinski organ, se lahko sprejme šele po predložitvi blaga carinskemu organu.
118. člen
(čas vložitve carinske deklaracije)
(1)
Carinska deklaracija se pri pristojnem carinskem organu vloži v času uradnih ur tega organa.
(2)
Vendar lahko carinski organ na zahtevo in stroške deklaranta dovoli, da se deklaracija vloži izven časa njegovih uradnih ur.
(3)
Vsaka deklaracija, ki jo pooblaščeni delavec carinskega organa prevzame na drugem mestu, ki se v ta namen določi v soglasju med carinskim organ in udeleženim, se šteje, da je bila vložena pri tem carinskem organu.
(4)
Stroške predložitve deklaracije izven uradnih ur carinskega organa ter stroške vložitve deklaracije na drugem mestu v skladu s prejšnjim odstavkom določi minister pristojen za finance.
119. člen
(označitev datuma sprejema)
Datum sprejema carinske deklaracije mora biti na njej zabeležen.
120. člen
(sprememba podatkov v carinski deklaraciji in datum sprejema)
Carinski organ lahko dovoli oziroma zahteva, da se popravki iz člena 50. člena Carinskega zakona opravijo tako, da se vloži nova carinska deklaracija, ki nadomesti prvotno vloženo. V tem primeru se kot datum, ki je merodajen za določitev dajatev, ki se po potrebi zaračunajo, in uporabo drugih predpisov, ki urejajo zadevni carinski postopek, šteje datum prejema prvotne deklaracije.
2. oddelek: obrazec pisne carinske deklaracije
121. člen
(pomen posameznih izrazov)
V tem podpoglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
a)
"komplet ECL": osemlistni komplet listov 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8 oziroma petlistni komplet listov 1/6, 2/7, 3/8 in 4/5 oziroma 5/4;
b)
"set ECL": listi ECL, potrebni za izvedbo izbranega carinskega postopka;
c)
"dvonamenska uporaba": uporaba ustreznih setov iz petlistnega kompleta, ko je potrebno na listih ECL prečrtati neuporabljeno številčno oznako;
d)
"polje": del ECL, ločen s črto in označen s številko ali veliko tiskano črko in tekstualnim opisom;
e)
"podpolja": vidno označeni deli polja, ki jih štejemo od leve proti desni;
f)
"dopolnilo ECL": obrazec, ki je sestavni del ECL in se uporablja, če se v pošiljki deklarira blago, uvrščeno v več kot eno osemmestno oznako kombinirane nomenklature.
122. člen
(uporaba obrazcev za pisne deklaracije)
(1)
Uradni obrazec, ki se uporablja za pisno carinsko deklaracijo blaga v okviru običajnega postopka za njegov vnos v carinski postopek ali njegov ponovni izvoz v skladu s petim odstavkom 141. člena Varinskega zakona, je enotna carinska listina.
(2)
V ta namen se lahko uporabijo tudi drugi obrazci, če se upoštevajo predpisi za zadevni carinski postopek.
(3)
Določbi prvega in drugega odstavka tega člena ne preprečujeta:
-
opustitve pisne carinske deklaracije, ki je v 138. do 149. členih te uredbe predvidena za sprostitev blaga v prost promet, izvoz ali začasni uvoz;
-
možnost opustitve obrazca iz prvega odstavka, kadar se za poštne pošiljke (pisma in poštni paketi) uporabljajo posebne določbe iz 150. in 151. členov te uredbe;
-
uporabe posebnih obrazcev, ki poenostavljajo deklaracijo v posameznih primerih, če Generalni carinski urad to dovoli;
-
uporabe nakladnic za izvedbo formalnosti tranzitnega postopka, kadar pošiljke sestavlja več vrst blaga;
-
tiskanja uvoznih, tranzitnih ali izvoznih carinskih deklaracij ter dokumentov, ki dokazujejo carinski status blaga na uradnih ali zasebnih računalniških sistemih in če je to potrebno, na praznih listih papirja;
-
možnosti, da v primeru uporabe računalniškega sistema izmenjave podatkov predvidijo, da enotna carinska listina, izdelana s pomočjo računalniškega sistema za izdelavo carinskih deklaracij, predstavlja carinsko deklaracijo iz prvega odstavka tega člena, če je tak sistem odobril Generalni carinski urad.
123. člen
(kompleti)
(1)
Enotna carinska listina se predloži v setih, ki jih sestavljajo listi, potrebni za izvedbo formalnosti za carinski postopek, za katerega se mora predložiti blago.
(2)
Kadar se pred ali po tranzitnem postopku zahteva drug carinski postopek, se lahko predloži set, sestavljen iz listov, potrebnih za izvedbo formalnosti tranzitnega in predhodnega ali naknadnega carinskega postopka.
(3)
Seti, na katere se nanašata prvi in drugi odstavek tega člena, so sestavljeni:
-
bodisi iz listov osemlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 17 k tej uredbi, ki je njen sestavni del, ali
-
še posebej v primeru izdaje s pomočjo računalniškega sistema za izdelavo carinskih deklaracij, iz listov petlistnega dvonamenskega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 19 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(4)
Brez vpliva na določbe drugega odstavka 122. člena, 135. do 137. člena in 175. do 208. člen te uredbe se lahko obrazci deklaracij dopolnijo, kadar je to potrebno, z enim ali več dopolnilnih obrazcev (v nadaljevanju: dopolnila ECL), predloženih v setih, ki vsebujejo izvode, potrebne za izvedbo formalnosti carinskega postopka, v katerega je treba blago dati. Tem setom se lahko po potrebi priložijo izvodi, predvideni za izvedbo formalnosti v zvezi s predhodnimi ali naknadnimi carinskimi postopki. Ti seti dopolnil ECL so sestavljeni:
-
bodisi iz listov osemlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 18 k tej uredbi, ki je njen sestavni del,
-
bodisi iz listov dvonamenskega petlistnega kompleta v skladu z vzorcem iz priloge 20 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(5)
Dopolnilni obrazci iz prejšnjega odstavka so sestavni del enotne carinske listine, na katero se nanašajo.
(6)
Ne glede na četrti odstavek tega člena lahko carinski organ določi, da se dopolnilni obrazci ne smejo uporabljati, kadar se za izdelavo carinskih deklaracij uporabi računalniški sistem za izdelavo carinskih deklaracij.
124. člen
(omejitev odgovornosti deklaranta)
(1)
V primeru uporabe drugega odstavka 123. člena te uredbe je vsaka stranka odgovorna samo za tiste podatke, ki se nanašajo na carinski postopek, za katerega je zaprosila kot deklarant, glavni zavezanec ali pooblaščenec enega od njiju.
(2)
Za izvajanje prvega odstavka tega člena mora deklarant, če uporablja enotno carinsko listino, izdano za predhodni carinski postopek, pred vložitvijo svoje deklaracije preveriti točnost obstoječih podatkov v poljih, za katere je odgovoren, kakor tudi uporabnost teh podatkov za zadevno blago in carinski postopek, ki ga je zahteval, ter jih po potrebi dopolniti.
(3)
V primerih iz prejšnjega odstavka mora deklarant o vseh neskladjih med zadevnim blagom in obstoječimi podatki nemudoma obvestiti carinski organ, pri katerem je bila deklaracija vložena. V tem primeru mora deklarant svojo carinsko deklaracijo izpolniti na novih izvodih obrazca enotne carinske listine.
125. člen
(dolžnost carinskih organov v primeru uporabe ene enotne carinske listine za več zaporednih carinskih postopkov)
Če se enotna carinska listina uporabi za več zaporednih carinskih postopkov, se carinski organi prepričajo o tem, da se navedbe na deklaracijah za različne carinske postopke med seboj ujemajo.
126. člen
(izpolnjevanje enotne carinske listine)
Enotna carinska listina mora biti izpolnjena v skladu z navodili, ki jih izda minister pristojen za finance.
127. člen
(kodeks šifer)
Kodeks šifer, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju obrazca iz prvega odstavka 122. člena te uredbe izda minister pristojen za finance.
128. člen
(uporaba dodatnih izvodov)
(1)
V primerih, kjer je predpisana uporaba dodatnih izvodov obrazca iz prvega odstavka 122. člena te uredbe, lahko deklarant v ta namen po potrebi uporabi dodatne izvode ali fotokopije tega obrazca.
(2)
Dodatne izvode ali kopije iz prejšnjega odstavka mora deklarant podpisati, jih predložiti carinskemu organu, ki mora nanje, ob upoštevanju enakih pogojev kot za enotno carinsko deklaracijo, odtisniti svoj žig. Carinski organ jih sprejme kot originale, če meni, da so njihove lastnosti in čitljivost zadovoljive.
129. člen
(opis enotne carinske listine)
(1)
Obrazec iz prvega odstavka 122. člena te uredbe je odtisnjen na samokopirni papir, ki tehta najmanj 44 gramov na kvadratni meter. Papir mora biti dovolj neprozoren, da navedbe na eni strani ne ovirajo čitljivosti navedb na drugi strani, njegova trdnost pa mora biti takšna, da se ob običajni uporabi ne strga ali zmečka.
(2)
Papir je bele barve in je enak za vse izvode. Na izvodih (1, 4 in 5), pa imajo polja št. 1 (prvo in tretje podpolje), 2, 3, 4, 5, 6, 8, 15, 17, 18, 19, 21, 25, 27, 31, 32, 33 (prvo podpolje na levi), 35, 38, 40, 44, 50, 51, 52, 53, 55 in 56 zeleno ozadje. Obrazci morajo biti natisnjeni v zeleni barvi.
(3)
Polja morajo biti razporejena v desetinah inča v horizontalni in šestinah inča v vertikalni smeri. Podpolja morajo biti razporejena v desetinah inča v horizontalni smeri.
(4)
Izvodi obrazcev so barvno označeni na naslednji način:
a)
na obrazcih v skladu z vzorci iz prilog 17 in 18 k tej uredbi:
-
izvodi 1, 2, 3 in 5 imajo na desnem robu neprekinjeno črto rdeče, zelene, rumene oziroma modre barve;
-
izvodi 4, 6, 7 in 8 imajo na desnem robu prekinjeno črto modre, rdeče, zelene oziroma rumene barve;
b)
na obrazcih v skladu z vzorci iz prilog 19 in 20 k tej uredbi imajo izvodi 1/6, 2/7, 3/8 in 4/5 na desnem robu neprekinjeno in desno od tega prekinjeno črto rdeče, zelene, rumene oziroma modre barve.
(5)
Črte so široke približno 3 milimetre. Prekinjena črta je sestavljena iz barvnih kvadratkov 3 x 3 mm in trimilimetrskih presledkov.
(6)
Priloga 21, ki je sestavni del te uredbe, navaja izvode, v katerih morajo biti vsebovani podatki iz obrazcev v prilogah 17 in 18 k tej uredbi v samokopirni obliki.
(7)
Priloga 22, ki je sestavni del te uredbe, navaja izvode, v katerih morajo biti vsebovani podatki iz obrazcev v prilogah 19 in 20 k tej uredbi, v samokopirni obliki.
(8)
Format obrazcev je 210 X 297 milimetrov, pri čemer je pri dolžini dovoljeno največje možno odstopanje 5 milimetrov navzdol in 8 milimetrov navzgor.
(9)
Generalni carinski urad lahko zahteva, da se na obrazcih natisne naziv in naslov tiskarja ali druga oznaka, ki omogoča njegovo identifikacijo. Razen tega lahko tiskanje obrazcev pogojijo s predhodnim tehničnim dovoljenjem.
130. člen
(uporaba drugih obrazcev)
Podatki, ki jih je treba navesti v primeru uporabe enega od obrazcev iz drugega odstavka 122. člena te uredbe, izhajajo iz zadevnega obrazca in se po potrebi dopolnijo z določbami, ki urejajo zadevni carinski postopek.
3. oddelek: dokumenti, ki se priložijo carinski deklaraciji
131. člen
(sprostitev v prost promet)
(1)
Carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet se priložijo naslednji dokumenti:
a)
računi in ostale komercialne listine, na podlagi katerih se prijavi carinska vrednost blaga, v skladu 99. členom te uredbe;
b)
prijava podatkov za določitev carinske vrednosti deklariranega blaga, če to zahteva 96. člen te uredbe, opravljena v skladu s pogoji, ki jih predpisuje ta člen;
c)
dokumenti, potrebni za preferencialno obravnavo blaga ali uporabo vseh drugih ukrepov, ki odstopajo od veljavnih skupnih predpisov za deklarirano blago;
d)
vsi drugi dokumenti, potrebni za izvajanje predpisov, ki urejajo sprostitev deklariranega blaga v prost promet.
(2)
Carinski organ lahko zahteva, da se ob vložitvi deklaracije predložijo prevozne listine ali, odvisno od primera,dokumenti v zvezi s predhodnim carinskim postopkom. Kadar se ena vrsta blaga predloži v dveh ali več tovorkih/pošiljkah, lahko zahtevajo tudi predložitev seznama pošiljk ali enakovrednega dokumenta, v katerem je navedena vsebina posameznega tovorka/pošiljke.
(3)
Če gre za blago, za katerega se lahko določijo uvozne dajatve v skladu s 65. členom Carinskega zakona, ni treba zahtevati dokumentov iz točk b) in c) prvega odstavka tega člena. Če pa gre za blago, ki je oproščeno plačila uvoznih dajatev, ni treba zahtevati dokumentov iz točk a), b) in c) prvega odstavka tega člena, razen če carinski organ meni, da so ti dokumenti potrebni zaradi izvajanja predpisov, ki urejajo sprostitev zadevnega blaga v prost promet.
132. člen
(tranzit blaga)
(1)
Tranzitni deklaraciji mora biti priložena prevozna listina. Urad odhoda lahko opusti obveznost predložitve te listine v trenutku izvajanja formalnosti. Na zahtevo carinskih ali drugega pristojnega organa pa je treba prevozno listino predložiti kadarkoli med prevozom.
(2)
Brez vpliva na poenostavitve, ki se lahko izvajajo, se carinski dokument za izvoz ali ponovni izvoz blaga s carinskega območja ali kateri koli drug enakovreden dokument predloži uradu odhoda skupaj z njemu pripadajočo tranzitno deklaracijo, na katero se nanaša.
(3)
Carinski organi lahko po potrebi zahtevajo predložitev dokumenta v zvezi s predhodnim carinskim postopkom.
133. člen
(postopki z ekonomskim učinkom)
(1)
Brez vpliva na posebne določbe se deklaraciji za vnos blaga v carinski postopek z ekonomskim učinkom, priložijo naslednji dokumenti:
a)
za postopek carinskega skladiščenja:
-
tip D; dokumenti iz 131. člena te uredbe;
-
za druge tipe skladišč; ni potrebno priložiti dokumentov;
b)
za postopek uvoza zaradi izvoza (v nadaljevanju: aktivno oplemenitenje) dovoljenje za zadevni carinski postopek ali izvod zahtevka za dovoljenje, kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe, razen v primerih predložitve v postopek carinskega skladiščenja ali pri uporabi 300. člena te uredbe;
c)
za postopek predelave pod carinskim nadzorom dokumenti iz točk a) in b) prvega odstavka 131. člena in kjer je to potrebno, dovoljenje za zadevne carinske postopke ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe;
d)
za postopek začasnega uvoza:
-
z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, dokumenti iz prvega odstavka 131. člena te uredbe;
-
s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, dokumenti iz točk a) in b) prvega odstavka 131. člena te uredbe;
-
in kjer je potrebno, dovoljenje za zadevne carinske postopke ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe;
e)
za postopek začasnega izvoza na oplemenitenje (v nadaljevanju: pasivno oplemenitenje), dokumenti iz prvega odstavka 134. člena te uredbe in kjer je potrebno, dovoljenje za postopek ali izvod zahtevka za dovoljenje kadar se uporabita prvi in drugi odstavek 307. člena te uredbe.
(2)
Drugi odstavek 134. člena te uredbe se uporablja za deklaracije za vnos blaga v vsak postopek z ekonomskim učinkom.
3) Carinski organi lahko dovolijo, da se jim dokumenti iz tega člena, namesto da se predložijo deklaraciji, dajo na razpolago.
134. člen
(izvoz in ponovni izvoz)
(1)
Izvozni deklaraciji ali deklaraciji za ponovni izvoz morajo biti priloženi vsi dokumenti, potrebni za pravilen izračun izvoznih dajatev in uporabo drugih določb za izvoz zadevnega blaga.
(2)
Drugi odstavek 131. člena te uredbe se uporablja za izvozne deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz.
2. PODPOGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE VLOŽENE Z UPORABO RAČUNALNIŠKEGA SISTEMA IZMENJAVE PODATKOV
135. člen
(računalniška izmenjava podatkov)
(1)
Carinski organ lahko deklarantu dovoli, da navedbe pisne deklaracije iz navodila iz 126. člena te uredbe v celoti ali delno nadomesti tako, da carinskemu organu, določenemu v ta namen, zaradi njihove računalniške obdelave posreduje podatke v obliki kod ali v katerekoli drugi obliki, ki jo določijo ti organi in ustrezajo zahtevanim navedbam za pisne deklaracije. Vrste izmenjave podatkov med udeleženim in carinskim organom so določene v prilogi 23, ki je sestavni del te uredbe.
(2)
Šteje se da je bila carinska deklaracija s pomočjo računalniške izmenjave podatkov, vložena v trenutku, ko je carinski organ prejel elektronsko sporočilo.
(3)
Prevzem carinske deklaracije vložene z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, se sporoči deklarantu z uporabo povratnega sporočila, ki vsebuje vsaj dogovorjene identifikacijske podatke o prejetem sporočilu. Ko je deklaracija sprejeta se pošlje vložniku registrsko številko carinske deklaracije in datum njenega sprejema.
(4)
Kjer je carinska deklaracija izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, carinski organi določijo pravila za izvajanje določb iz 166. člena te uredbe.
(5)
Kjer je carinska deklaracija izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov, je potrebno prepustitev blaga sporočiti deklarantu. To sporočilo mora vsebovati identifikacijske podrobnosti iz deklaracije in datum prepustitve.
(6)
Kjer se podatki iz carinske deklaracije vnesejo v carinski informacijski sistem, se smiselno uporabljajo drugi do peti odstavek tega člena.
136. člen
(izpis enotne carinske listine, ki je izdelana z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov)
Kjer je za zaključek drugih formalnosti potreben papirni izvod carinske deklaracije, to na zahtevo deklaranta izdela in potrdi pristojni carinski organ ali pa se izdela in potrdi v skladu z četrtim odstavkom 115. člena te uredbe.
137. člen
(elektronska izmenjava drugih dokumentov)
Carinski organi lahko pod pogoji in na način, ki ga določijo, dovolijo, da se listine, potrebne za začetek carinskega postopka za blago, izdelajo in prenesejo z elektronskimi sredstvi.
2. PODPOGLAVJE: USTNE IN DRUGE DEKLARACIJE
1. oddelek: ustne deklaracije
138. člen
(ustna deklaracija za sprostitev v prost promet)
Ustno carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet se lahko odda za:
a)
blago nekomercialne narave:
-
ki je v potnikovi osebni prtljagi,
-
ki se pošilja fizičnim osebam ali
-
v drugih primerih manjšega pomena, ko carinski organ odobri ustno deklaracijo;
b)
blago komercialne narave, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
-
skupna vrednost ene pošiljke enega deklaranta ne presega 200.000 tolarjev,
-
pošiljka ni del redne serije večih istovrstnih pošiljk in
-
blaga ne prevaža neodvisni prevoznik kot del večje komercialne prevozne operacije;
c)
blago iz 142. člena te uredbe, če gre za blago, ki je kot ponovno uvoženo blago oproščeno plačila uvoznih dajatev;
d)
blago iz 2. in 3. točke 143. člena te uredbe.
139. člen
(ustna deklaracija za izvozni carinski postopek)
Ustno carinsko deklaracijo za izvoz blaga se lahko odda za:
1.
blago nekomercialne narave, ki:
-
se nahaja v potnikovi osebni prtljagi;
-
ga pošiljajo fizične osebe;
2.
blago iz točke (b) prejšnjega člena;
3.
blago iz 2. in 3. točke 144. člena te uredbe;
4.
drugo blago manjšega ekonomskega pomena, če carinski organ odobri ustno deklaracijo.
140. člen
(omejitve)
(1)
Carinski organ lahko določi, da se 138. in 139. člena te uredbe ne uporabljata, če oseba, ki začne carinski postopek, kot pooblaščenec deluje v imenu in za račun druge osebe ali v lastnem imenu in za račun druge osebe.
(2)
Carinski organ lahko tudi za ustno deklarirano blago zahteva od deklaranta, da predloži dokumente, ki dokazujejo njegove ustne navedbe (računi ipd.).
(3)
Če carinski organ dvomi v pravilnost ali popolnost navedb, lahko zahteva, da deklarant izpolni pisno carinsko deklaracijo.
141. člen
(pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev)
(1)
Če je za blago, za katero je vložena ustna carinska deklaracija, v skladu s 138. in 139. členoma te uredbe treba plačati dajatve ob uvozu ali izvozu, carinski organ izda deklarantu pisno potrdilo o plačilu teh dajatev.
(2)
Pisno potrdilo o plačilu dajatev iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje informacije:
a)
opis blaga, ki je dovolj natančen, da omogoča identifikacijo blaga; to lahko vključuje navedbo tarifnih poglavij;
b)
vrednost na računu oziroma primerno količino blaga;
c)
razčlenitev pobranih dajatev;
d)
datum, ko je bilo izdano;
e)
ime organa, ki ga je izdal.
(3)
Pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev se izpolni na obrazcu iz priloge 24 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
142. člen
(ustna deklaracija za začasni uvoz blaga)
(1)
V skladu s pogoji iz 300. člena te uredbe se lahko odda ustna carinska deklaracija za začasni uvoz naslednjega blaga:
1.
živih živali zaradi letnih selitev ali paše ali za predstave ali prevoz in ostalo blago, ki izpolnjuje pogoje iz točke a) drugega odstavka 364. člena te uredbe,
2.
embalažo iz točke a) prvega odstavka 368. člena te uredbe, ki je označena s trajnimi, neuničljivimi oznakami osebe s sedežem izven carinskega območja;
3.
opremo za radijsko in televizijsko produkcijo in oddajanje ter vozil, posebej opremljenih za radijsko ali televizijsko oddajanje, ter njihove opreme, ki jo uvažajo javne ali zasebne organizacije s sedežem zunaj carinskega območja, in so jih carinski organi, ki so izdali dovoljenje za postopek, pooblastili za uvoz te opreme in vozil;
4.
instrumente in aparate, potrebne zdravnikom za nudenje pomoči bolnikom, ki čakajo na presaditev organa, v skladu s 366. členom te uredbe;
5.
blaga iz 145. člena te uredbe;
6.
drugega blaga, če carinski organ to odobri.
(2)
Za blago iz prejšnjega odstavka se lahko odda ustna deklaracija za ponovni izvoz ob zaključku postopka začasnega uvoza.
2. oddelek: deklariranje s konkludentnim dejanjem
143. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem – sprostitev v prost promet)
Če se ga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za sprostitev v prost promet s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe:
1.
blago nekomercialne narave, ki je v potnikovi osebni prtljagi in je oproščeno plačila uvoznih dajatev v skladu s 1. ali 2. točko prvega odstavka 161. člena Carinskega zakona ali kot ponovno uvoženo blago;
2.
blago, ki je oproščeno plačila uvoznih dajatev v skladu z 9. točko prvega odstavka 161. člena Carinskega zakona;
3.
prevozna sredstva, ki so oproščena plačila uvoznih dajatev kot ponovno uvoženo blago;
4.
blago, uvoženo v okviru uvoza manjšega pomena in oproščeno obveznosti prevoza do carinskega organa v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona, pod pogojem, da to blago ni zavezano plačilu uvoznih dajatev.
144. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem – izvoz)
Če se predloženega blaga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za izvoz s konkludentnim dejanjem iz 2. točke prvega odstavka 146. člena te uredbe:
1.
blago nekomercialne narave v potnikovi osebni prtljagi, če ni zavezano plačilu izvoznih dajatev;
2.
prevozna sredstva, ki so registrirana na carinskem območju in namenjena za ponovni uvoz;
3.
drugo blago manjšega ekonomskega pomena, če carinski organ to odobri.
145. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem – začetek in zaključek začasnega uvoza)
(1)
Če naslednje predloženo blago ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je bilo blago deklarirano za začasni uvoz s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe in v skladu s 376. členom te uredbe:
1.
osebni predmeti potnika vključno s predmeti za športne aktivnosti iz 360. člena te uredbe;
2.
prevozna sredstva iz 353. do 358. člena te uredbe;
3.
material za razvedrilo pomorščakov, ki se uporabljaja na ladji, ki pluje v mednarodnem pomorskem prometu v skladu s točko (a) 361. člena te uredbe.
(2)
Če blago iz prejšnjega odstavka ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je deklarirano za ponovni izvoz, s katerim se zaključi postopek začasnega uvoza s konkludentnim dejanjem iz 146. člena te uredbe.
146. člen
(oblike konkludentnih dejanj kot carinskih deklaracij)
(1)
Pri izvajanju 143. do 145. člena te uredbe se naslednja dejanja štejejo kot carinska deklaracija:
1.
v primeru, ko je blago prepeljano do carinskega organa ali drugega mesta, ki ga določi carinski organ v skladu s točko a) prvega odstavka 30. člena Carinskega zakona:
-
uporaba zelenega ("nič za prijaviti") izhoda pri carinskih organih, kjer obstaja dvojni kontrolni izhod,
-
prenos blaga preko carinskega mejnega prehoda, ki nima ločenih kontrolnih izhodov, ne da bi deklarant sam od sebe vložil carinsko deklaracijo,
2.
v primeru, ko je v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona zadevna oseba oproščena obveznosti prevoza blaga do pristojnega carinskega organa ali v primeru izvoza blaga v skladu z 144. členom te uredbe ali v primeru ponovnega izvoza blaga v skladu z drugim odstavkom 145. člena te uredbe:
-
enostavni prenos blaga preko carinske črte.
(2)
Če je blago iz 1. točke 143. člena, 1. točke 144. člena, 1. točke prvega odstavka 145. člena ali drugega odstavka 145. člena te uredbe vsebovano v potnikovi prtljagi, ki se prevaža v železniškem prometu, vendar ne v času potovanja potnika, in se deklarira pri pristojnem carinskem organu ne da bi bil potnik osebno prisoten, se lahko v skladu s pogoji in omejitvami, ki so zajete v njem, uporabi dokument iz priloge 25, ki je sestavni del te uredbe.
147. člen
(pravne posledice konkludentnih dejanj)
(1)
Če so izpolnjeni pogoji iz 143. do 145. člena te uredbe, se šteje kot, da je bilo blago predloženo carinskemu organu v smislu prvega odstavka 49. člena Carinskega zakona, da je bila deklaracija sprejeta ter blago dano v zahtevani postopek v trenutku, ko je bilo izvršeno dejanje iz 146. člena te uredbe.
(2)
Če carinski organ pri kontroli ugotovi, da je deklarant oddal carinsko deklaracijo v skladu s 146. členom te uredbe, čeprav predpisani pogoji iz 143. do 145. člena te uredbe niso bili izpolnjeni, se šteje, kot da je blago vnešeno ali iznešeno iz carinskega območja nezakonito.
3. oddelek: skupne določbe za 1 in 2 oddelek tega podpoglavja
148. člen
(omejitev uporabe ustnih deklaracij in deklariranja s konkludentnimi dejanji)
Določbe 138. do 145. člena te uredbe se ne uporabljajo za blago, za katero se zahteva povračilo plačanih uvoznih dajatev ali za blago, ki je predmet kakršnih koli prepovedi ali omejitev ali drugih posebnih formalnosti.
149. člen
(opredelitev potnika)
(1)
Za izvajanje 1. in 2. oddelka tega podpoglavja se za "potnika" šteje:
1.
pri uvozu:
-
vsaka oseba, ki začasno prihaja na carinsko območje, kjer pa nima običajnega bivališča in
-
vsaka oseba, ki se vrača na carinsko območje, kjer ima običajno bivališče, potem ko je začasno bivala v tujini;
2.
pri izvozu:
-
vsaka oseba, ki začasno zapusti carinsko območje, kjer ima običajno bivališče in
-
vsaka oseba, ki po začasnem bivanju zapusti carinsko območje, kjer nima običajnega bivališča.
(2)
"Običajno bivališče" je v skladu s prejšnjim odstavkom kraj, kjer oseba živi najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi družinskih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene družinske vezi se upošteva kraj, kjer ima oseba družinske vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega bivališča.
4. odelek: poštni promet
150. člen
(primeri in pogoji)
(1)
V poštnem prometu se naslednje blago šteje, da je deklarirano:
1.
za sprostitev v prost promet:
a)
ob njegovem vnosu na carinsko območje:
-
razglednice in pisma, ki vsebujejo le osebna sporočila,
-
braillova pisma,
-
tiskovine, ki niso zavezane plačilu uvoznih dajatev,
-
vse druge pisemske in paketne pošiljke, ki so v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Carinskega zakona oproščene obveznosti prevoza do carinskega organa;
b)
ob njegovi predložitvi carinskemu organu:
-
vse pisemske in paketne pošiljke, ki niso navedene v točki (a), pod pogojem, da se jim priloži deklaracija C1 oziroma C2/CP3;
2.
za izvoz:
a)
ko jih prevzame pošta, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki niso zavezane plačilu izvoznih dajatev;
(b)
ob njihovi predložitvi carinskemu organu, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki so zavezane plačilu izvoznih dajatev, če jim je priložena deklaracija C1 oziroma deklaracija C2/CP3.
(2)
Prejemnik (če gre za 1. točko prejšnjega odstavka) oziroma pošiljatelj (če gre za 2. točko prejšnjega odstavka) se šteje za deklaranta in, če to pride v poštev, za carinskega dolžnika, razen če carinski organ odloči, da je deklarant in carinski dolžnik pošta.
(3)
Pri izvajanju prvega odstavka tega člena se blago, ki ni zavezano plačilu dajatev, šteje, da je bilo predloženo carinskemu organu v skladu s prvim odstavkom 49. člena Carinskega zakona, carinska deklaracija sprejeta in prepustitev odobrena, ko je blago:
a)
dostavljeno prejemniku, če gre za uvoz;
b)
sprejela pošta, če gre za izvoz.
(4)
Če se poštna pošiljka (pismo ali poštni paketi), ki ni oproščena obveznosti predložitve carinskemu organu, predloži brez deklaracije C1 oziroma deklaracije C2/CP3 ali če je ta deklaracija nepopolna, carinski organ odloči, na kakšen način je treba vložiti carinsko deklaracijo oziroma jo dopolniti.
151. člen
(omejitve)
Določb prejšnjega člena ni mogoče uporabiti, če:
1.
pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, katerega skupna vrednost presega 80.000 tolarjev,
2.
pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, ki so del redne serije istovrstnih operacij,
3.
je carinska deklaracija oddana v pisni obliki, dana ustno ali pa z uporabo računalniškega sistema izmenjave podatkov,
4.
pošiljka vsebuje blago navedeno v 148. členu te uredbe.
7. POGLAVJE: PREGLED BLAGA, UGOTOVITVE CARINSKEGA ORGANA IN DRUGI UKREPI, KI JIH SPREJME CARINSKI ORGAN
1. PODPOGLAVJE: PREVERJANJE BLAGA
152. člen
(kraj in čas pregleda blaga)
(1)
Blago se pregleda na kraju in v času, ki ga za to določi carinski organ.
(2)
Vendar lahko carinski organ na zahtevo deklaranta dovoli, da se pregled blaga opravi na kraju ali v času, ki nista predvidena v prvem odstavku. Stroške, ki tako nastanejo, nosi deklarant.
(3)
Stroške, nastale zaradi pregleda blaga, ki se na zahtevo deklaranta opravi izven sedeža carinskega organa oziroma izven uradnih ur tega organa določi minister pristojen za finance.
153. člen
(obvestitev deklaranta o pregledu)
(1)
V primeru, da se carinski organ odloči opraviti pregled blaga, o tem obvesti deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.
(2)
Če se carinski organ odloči le za delni pregled blaga, deklaranta ali njegovega pooblaščenca obvesti, katero blago želi pregledati, pri čemer deklarant ne more nasprotovati izbiri.
154. člen
(obveznosti deklaranta pri pregledu blaga)
(1)
Deklarant ali oseba, ki jo ta pooblasti, da je prisotna pri pregledu blaga, mora carinskim organom za olajšanje njihove naloge nuditi vso potrebno pomoč. Če carinski organ meni, da nudena pomoč ne zadošča, lahko ta od deklaranta zahteva, da določi drugo osebo, ki bi lahko nudila potrebno pomoč.
(2)
Če deklarant zavrne sodelovanje pri pregledu blaga ali ne pooblasti druge osebe, ki bi carinskim organom pri pregledu lahko nudila potrebno pomoč, carinski organ določi rok, v katerem mora deklarant izpolniti svoje obveznosti, razen če meni, da lahko pregled opustijo.
(3)
Če deklarant v roku, ki je določen v skladu s prejšnjim odstavkom, ni izpolnil zahtev carinskih organov, ti zaradi izvajanja 57. člena Carinskega zakona nadaljujejo pregled blaga na deklarantov riziko in stroške in povabijo k sodelovanju, če menijo, da je to potrebno, tudi strokovnjaka ali vsako drugo osebo, določeno v skladu z veljavnimi predpisi.
(4)
Če je zaradi tehničnih lastnosti blaga potrebno pri pregledu blaga zagotoviti sodelovanje posebej usposobljenih oseb, deklarant pa ne more zagotoviti njihove takojšnje prisotnosti, mora o tem pisno obvestiti carinski organ. V tem primeru carinski organ določi rok, v katerem mora deklarant zagotoviti prisotnost oseb, ki bodo nudile carinskemu organu potrebno pomoč pri pregledu takšnega blaga.
(5)
Ugotovitve carinskega organa o pregledu blaga, ki ga izvede v skladu s tretjim odstavkom tega člena, ima enake pravne posledice, kot če bi se pregled izvedel v prisotnosti deklaranta ali njegovega pooblaščenca.
(6)
Carinski organ lahko namesto ukrepov iz drugega do četrtega odstavka tega člena šteje carinsko deklaracijo za umaknjeno, če deklarantova odklonitev sodelovanja pri pregledu blaga oziroma imenovanju osebe, ki bi lahko carinskim organom nudila potrebno pomoč, ni imela za namen ali cilj preprečiti ugotovitve, da so bili predpisi, ki urejajo prepustitev blaga v določeni carinski postopek, kršeni, ali izogniti se uporabi določb 51. in 64. člena Carinskega zakona.
2. PODPOGLAVJE: ODVZEM VZORCEV
155. člen
(odvzem vzorcev)
(1)
Če se carinski organ odloči, da bo vzel vzorce blaga za preiskavo, o tem obvesti deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.
(2)
Carinski organ vzame vzorce sam ali pa jih vzame deklarant ali njegov pooblaščenec v prisotnosti carinskega delavca.
(3)
Odvzem vzorcev se opravi po metodah, ki so za ta namen predvidene v veljavnih predpisih.
(4)
Vzorce se vzame le v takšni količini, kot je nujno potrebna za analizo ali natančen pregled, vključno z morebitno testno analizo.
156. člen
(zapisnik o odvzemu vzorcev)
(1)
Zapisnik o odvzemu vzorcev se sestavi na obrazcu, katerega vzorec je v prilogi 26 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(2)
Zapisnik o odvzemu vzorcev je tiskan na samokopirnem papirju formata A-4 v treh izvodih, od katerih je:
1.
izvod v črni barvi namenjen za carinski laboratorij
2.
izvod v zeleni barvi namenjen za carinski organ, ki je vzorec vzel in
3.
izvod v rdeči barvi za deklaranta.
(3)
Carinski labaratorij mora prejeti ustrezne spremljajoče dokumente k carinski deklaraciji, ki pojasnjujejo vrsto blaga, njegovo naravo, količino in tehnične karakteristike.
(4)
Za vzorce blaga, ki so uvrščeni v skupine nevarnih snovi, mora biti k izvodu zapisnika o odvzemu vzorcev, ki je namenjen carinskemu laboratoriju, priložen izvod VARNOSTNEGA LISTA.
(5)
Zapisnik iz prvega odstavka tega člena se lahko napiše tudi v obliki računalniškega zapisa, če tak zapis upošteva pogoje iz tega člena in rubrike iz vzorca v prilogi 26 k tej uredbi.
157. člen
(ravnanje z blagom pri odvzemu vzorcev)
Za blago, ki bi se pri odvzemu vzorcev lahko poškodovalo, če bi se vzorci odvzeli na kraju carinskega pregleda (npr. sterilno, na svetlobo občutljivo, na vlago občutljivo blago idr.), lahko carinski organ, kateremu je blago predloženo, dovoli, da se vzorci vzamejo, ob prisotnosti carinskega organa, pristojnega, glede na kraj odvzema vzorcev, v prostorih deklaranta ali v drugih primernih prostorih.
158. člen
(obveznosti deklaranta pri odvzemu vzorcev)
(1)
Deklarant oziroma njegov pooblaščenec, mora carinskemu organu zaradi olajšanja izvajanja postopka nuditi vso potrebno pomoč pri odvzemu vzorcev.
(2)
Če deklarant zavrne sodelovanje pri odvzemu vzorcev ali za to ne pooblasti druge osebe oziroma carinskemu organu ne zagotovi vse potrebne pomoči za olajšanje izvajanja postopka, carinski organ postopa v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 154. člena in drugim do šestim odstavkom 154. člena te uredbe.
159. člen
(število vzorcev in količina blaga za vzorec)
(1)
V skladu z drugim stavkom drugega odstavka 155. člena te uredbe carinski organ vzame praviloma vsaj dva reprezentativna vzorca. Iz določenega blaga se v soglasju z deklarantom vzame povprečni vzorec blaga (npr. pri tekočinah, praških ipd.).
(2)
Nujno potrebne količine iz drugega odstavka 155. člena te uredbe znašajo praviloma:
1.
za tekočine, paste, trdne snovi: 10–20 g ali do 100 ml;
2.
za blago v zvitkih: ca. 10 cm po celi širini;
3.
za blago v listih ali ploščah: ca. 30 x 30 cm;
4.
za žice, monofilamente, preje, vrvi ipd.: ca. 10 m;
5.
za blago, pakirano za prodajo na drobno: en primerek v izvirni embalaži;
6.
za druge vrste blaga: količine, ki so navedene v 1. do 5. točki tega odstavka.
(3)
Če okoliščine posameznega primera tako dopuščajo ali zahtevajo, se lahko vzamejo tudi manjše ali večje količine od količin, navedenih v prejšnjem odstavku.
(4)
Stroji oziroma naprave se lahko ponazorijo tudi s prospekti, načrti, skicami, fotografijami ali kakšnimi drugimi pisnimi dokumenti, ki vsebujejo potrebne informacije za določitev narave blaga.
160. člen
(označevanje vzorcev)
Carinski organ ustrezno označi vsak odvzeti vzorec za zagotovitev njegove istovetnosti vključno z namestitvijo carinskih oznak, kot sta žig ali carinska zalivka.
161. člen
(ravnanje z vzetimi vzorci)
(1)
Carinski organ, ki je vzel vzorce blaga, en primerek vsakega vzorca skupaj z ustreznim izvodom zapisnika o odvzemu vzorcev pošlje carinskemu laboratoriju, ki opravi potrebne preiskave.
(2)
Če potrebne preiskave ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, se vzorec pošlje strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.
162. člen
(vnaprešnja odobritev prepustitve)
Če je carinski organ zaradi analize ali natančnega pregleda vzel vzorce, odobri prepustitev zadevnega blaga, preden so znani rezultati te analize ali pregleda, če prepustitvi nič ne nasprotuje in pod pogojem, da je bil v primeru nastanka oziroma možnega nastanka carinskega dolga le-ta predhodno obračunan in plačan oziroma zavarovan.
163. člen
(dopolnitev pošiljke)