na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 31-1697/2007, stran 4308 DATUM OBJAVE: 6.4.2007
VELJAVNOST: od 21.4.2007 / UPORABA: od 21.4.2007
RS 31-1697/2007
Verzija
9 / 9
Čistopis se uporablja od 5.7.2025 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 16.2.2026: AKTUALEN.
1697. Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja
Na podlagi tretjega in petega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZMetD in 66/06 - odl. US) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja
o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(namen)
Ta uredba v skladu z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja (prenovitev)) (UL L št. 334 z dne 17. 12. 2010, str. 17), zadnjič popravljeno s Popravkom (UL L št. 158 z dne 19. 6. 2012, str. 25), določa ukrepe in postopke za preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka iz naprav, ukrepe v zvezi z varovanjem zdravja ljudi v okolici naprav, ki kot nepremični viri onesnaževanja zaradi svojega obratovanja povzročajo onesnaževanje zunanjega zraka, ter ukrepe v zvezi z zagotavljanjem varstva ljudi in okolja pred škodljivim učinki onesnaževanja zunanjega zraka zaradi emisije snovi v zrak iz teh naprav:
1.
zahteve za obratovanje naprave;
2.
pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave;
3.
zahteve v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem škodljivih vplivov na zdravje ljudi, ki prebivajo ali se zadržujejo na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka;
4.
ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka;
5.
mejne vrednosti emisije snovi v zrak;
6.
zahteve v zvezi z mejnimi vrednostmi emisije snovi v zrak in v zvezi z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik;
7.
vrednotenje emisije snovi v zrak;
8.
ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi v zrak;
9.
pogoje za prilagoditev obstoječih naprav, ki povzročajo emisijo snovi v zrak, in
10.
prilagoditev obstoječih naprav določbam te uredbe.
2. člen
(pojmi)
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1.
onesnaževanje zunanjega zraka je vnos snovi ali energije posredno ali neposredno v zrak, ki ga povzroči človek in katerega škodljivi učinki so take narave, da ogrožajo zdravje ljudi, poškodujejo žive naravne vire in ekosisteme in materialna sredstva in poslabšajo ali motijo druge rabe okolja;
2.
nepremični vir onesnaževanja (v nadaljnjem besedilu: naprava) je nepremična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča onesnaževanje zunanjega zraka, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo emisijo snovi v zrak.
Za napravo se štejejo tudi objekti za vzrejo živali, ki so vključeni v proizvodno enoto posameznega kmetijskega gospodarstva, in območja za:
-
pridobivanje mineralnih surovin,
-
obdelavo, predelavo, pretovarjanje ali skladiščenje mineralnih surovin ali njim podobnih materialov,
-
predelavo ali obdelavo pred odstranjevanjem trdnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, vključno z vsemi stavbami, gradbenimi inženirskimi objekti in stroji, ki so na območju namenjenimi izkopavanju, obdelavi, predelavi, pretovarjanju ali skladiščenju, pri čemer se emisija snovi v zrak iz motorjev z notranjim zgorevanjem, ki so namenjeni za pogon teh strojev, ne šteje za emisijo snovi iz naprave, če se v njih uporablja gorivo, ki je na trgu dosegljivo končnim uporabnikom.
V zvezi z vrednotenjem emisije snovi se za eno napravo šteje tudi več naprav skupaj, kadar so priključene na skupno napravo za čiščenje odpadnih plinov, pri čemer se vrednoti emisija snovi v zrak na izpustu naprave za čiščenje odpadnih plinov;
3.
obstoječa naprava je naprava, ki je bila zgrajena ali je obratovala na dan uveljavitve te uredbe, in naprava, za katero je bilo pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje;
4.
obstoječe območje za pridobivanje mineralnih surovin in obstoječe območje za obdelavo, predelavo, pretovarjanje ali skladiščenje mineralnih surovin, ki se šteje za napravo po tej uredbi, je območje, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo rudarjenje, obratovalo na dan uveljavitve te uredbe, in območje, za katerega je bilo pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje ali izdano dovoljenje za obratovanje v skladu s predpisi, ki urejajo rudarjenje;
5.
večja sprememba naprave je vsak poseg v napravo, ki spremeni glavne tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in ima za posledico spremembo proizvodne zmogljivosti naprave za več kot 25 odstotkov vrednosti, za katero je za naprave s to uredbo določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ali več kot 25 odstotkov zmogljivosti naprave pred spremembo, če s to uredbo za napravo ni določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
Če se zaradi posegov v napravo uvajajo v obratovanje naprave spremembe postopoma, se šteje za večjo spremembo naprave sprememba, pri kateri dosežejo učinki vseh sprememb vrednosti iz prejšnjega odstavka;
6.
naprava za čiščenje odpadnih plinov je naprava za obdelavo odpadnih plinov, ki zmanjšuje ali odpravlja njihovo onesnaženost;
7.
odpadni plini so plini, ki se izpuščajo iz naprave in so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju. Prostorninski pretok odpadnih plinov je izražen v kubičnih metrih na uro (m3/h) pri normni temperaturi 273 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji zaradi vsebnosti vodnih hlapov v dimnih plinih (v nadaljnjem besedilu: pri normnih pogojih);
8.
upravljavec naprave je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima v posesti napravo. Za upravljavca naprave se šteje tudi oseba, ki vloži zahtevo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave pod pogoji iz te uredbe;
9.
proizvodna zmogljivost naprave je največja zmogljivost naprave, ki jo opredeli proizvajalec naprave in jo zapiše v tehnično dokumentacijo, namenjeno uporabnikom naprave. Proizvodna zmogljivost naprave se izraža v količini proizvoda, ki nastane v 24 urah obratovanja naprave ali v 1 uri obratovanja, če naprava ne more obratovati neprekinjeno 24 ur, ali kot drug parameter zmogljivosti naprave, kakor je vhodna toplotna moč ali površina območja za izkoriščanje mineralnih surovin, s katerim je določen s to uredbo spodnji prag zmogljivosti naprav, pri katerem je treba pridobiti za gradnjo ali obratovanje naprave okoljevarstveno dovoljenje;
10.
kakovost zunanjega zraka je koncentracija snovi v zunanjem zraku, ki je nastala zaradi emisije snovi v zrak in se izraža kot koncentracija snovi, ki je izračunana iz mase snovi v prostornini zunanjega zraka pri 293,15 K in 101,3 kPa, ali kot masna usedlina snovi, ki se v predpisanem času usede na enoto površine;
11.
ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: ocenjevanje kakovosti) je ocenjevanje kakovosti zraka v skladu s predpisom, ki ureja ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka;
12.
obstoječa obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: obstoječa obremenitev) je onesnaženost zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka brez vpliva emisije snovi v zrak iz naprave;
13.
dodatna obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: dodatna obremenitev) je onesnaženost zunanjega zraka na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka, ki je posledica samo emisije snovi v zrak iz naprave;
14.
celotna obremenitev zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: celotna obremenitev) je obremenitev zunanjega zraka, izračunana kot vsota obstoječe in dodatne obremenitve;
15.
območje vrednotenja obremenitve zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: območje vrednotenja) je območje v okolici naprave, opredeljeno z zunanjo mejo in s prostorsko opredeljenimi merilnimi mesti, na katerih se ugotavlja celotna obremenitev. Na območju vrednotenja so določena tudi merilna mesta, na katerih se ugotavljajo vrednosti dodatne obremenitve;
16.
urna koncentracija je povprečna vrednost vseh koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, izmerjenih v časovnem intervalu ene ure od polne do polne ure;
17.
dnevna koncentracija je povprečna vrednost vseh urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, izmerjenih v enem dnevu, določena v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;
18.
24-urna koncentracija je povprečna vrednost urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku v 24 urah, določena v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;
19.
letna koncentracija je povprečna vrednost vseh urnih koncentracij posamezne snovi v zunanjem zraku, določena v posameznem letu v skladu s predpisi, ki urejajo onesnaževala v zunanjem zraku;
20.
mejna letna koncentracija onesnaževala v zunanjem zraku je koncentracija, določena v skladu s predpisom, ki ureja žveplove okside, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku, in v skladu s predpisom, ki ureja benzen in ogljikov monoksid v zunanjem zraku;
21.
ciljna letna vrednost onesnaževala v zunanjem zraku je ciljna vrednost, določena v skladu s predpisom, ki ureja arzen, kadmij, živo srebro, nikelj in policiklične aromatske ogljikovodike v zunanjem zraku;
22.
emisija snovi je izpuščanje ali oddajanje snovi iz posamezne naprave v zrak in se izraža kot:
-
koncentracija snovi v odpadnih plinih,
-
masni pretok snovi v odpadnih plinih,
-
količina vlaken v odpadnih plinih,
-
emisijski delež,
-
emisijski faktor ali
-
število enot vonja zaradi emisije snovi, ki povzroča vonj;
23.
koncentracija snovi v odpadnih plinih (v nadaljnjem besedilu: koncentracija snovi) je masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnih plinov pri normnih pogojih, to je pri 273,15 K in 101,3 kPa, ter po odbitku vlage, izražene kot vsebnost pare v odpadnih plinih, razen če ni s to uredbo določeno, da gre za maso izpuščenih snovi na enoto prostornine mokrih odpadnih plinov;
24.
masni pretok snovi je masa posamezne snovi ali vsote skupine snovi, ki so izpuščene z odpadnimi plini v eni uri iz vseh izpustov naprave ali iz posameznega izpusta naprave, če je to posebej navedeno;
25.
največji masni pretok iz naprave je masni pretok snovi, ki je kot vsota masnih pretokov snovi iz vseh izpustov naprave in masnega pretoka snovi razpršene emisije izračunan ali ocenjen iz podatkov o emisiji snovi za obdobje, v katerem naprava obratuje pri proizvodni zmogljivosti in povzroča največje onesnaževanje zunanjega zraka;
26.
količina vlaken v odpadnih plinih (v nadaljnjem besedilu: količina vlaken) je število vlaken, izpuščenih z odpadnimi plini na časovno enoto pri polni zmogljivosti naprave, pri čemer je število vlaken v odpadnih plinih izračunano pri normnih pogojih, to je pri 273,15 K in 101,3 kPa, ter po odbitku vlage, izražene kot vsebnost pare v odpadnih plinih;
27.
emisijski faktor je razmerje med maso posamezne snovi ali skupino snovi, izpuščenih z odpadnimi plini, in:
-
maso ali energetsko vrednostjo posameznega goriva,
-
maso surovine, ki se obdeluje v napravi,
-
maso reducenta ali drugih dodatkov k zgorevalnemu procesu ali
-
maso, prostornino, površino ali število narejenih ali obdelanih izdelkov ali surovine, pri čemer se za maso izpuščenih snovi upošteva masa v vseh odpadnih plinih, izpuščenih iz naprave v enem dnevu, pri obratovanju naprave, ki je glede na onesnaževanje zraka najmanj ugodno;
28.
število enot vonja zaradi emisije snovi, ki povzroča vonj (v nadaljnjem besedilu: koncentracija vonja), je število evropskih enot vonja (ouE) v enem kubičnem metru pri standardnih pogojih, izmerjeno z dinamično olfaktometrijo v skladu s standardom SIST EN 13725 ali drugim enakovrednim evropskim ali mednarodno priznanim standardom;
29.
emisijski delež je razmerje med maso snovi, izpuščene z odpadnimi plini, in maso te snovi ali njenega predhodnika v porabljenem gorivu ali surovini, pri čemer je emisijski delež izražen v odstotkih;
30.
stopnja zmanjšanja emisije snovi je razmerje med maso snovi, izpuščene z odpadnimi plini, in maso te snovi v neobdelanih odpadnih plinih, pri čemer je stopnja zmanjšanja emisije snovi izražena v odstotkih. Učinek čiščenja odpadnih plinov v napravi za čiščenje odpadnih plinov, kakor je na primer obdelava odpadnih plinov v napravah za razžveplanje odpadnih plinov ali v napravah za zmanjšanje emisije vonja, se šteje za stopnjo zmanjšanja emisije snovi;
31.
mejna vrednost emisije snovi je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev pri oddajanju snovi v zrak iz naprave in se izraža kot:
-
mejna koncentracija snovi, mejna količina vlaken ali mejna koncentracija vonja, pri čemer se mejne vrednosti emisije snovi izražajo kot polurna povprečna vrednost ali dnevna povprečna vrednost,
-
mejni masni pretok snovi, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot masni pretok snovi v eni uri obratovanja naprave,
-
mejni emisijski faktor, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost emisijskega faktorja,
-
mejni emisijski delež, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost emisijskega deleža,
-
mejna stopnja zmanjšanja emisije snovi, pri čemer se mejna vrednost emisije snovi izraža kot dnevna povprečna vrednost stopnje zmanjšanja emisije snovi;
32.
celotni prah so vsi delci v odpadnih plinih ne glede na njihovo kemično sestavo in velikost;
33.
prve meritve so meritve emisije snovi, ki se izvedejo pri prvem zagonu nove naprave ali pri zagonu naprave po rekonstrukciji ali pri prvem zagonu nove ali rekonstruirane čistilne naprave;
34.
trajne meritve so meritve emisije snovi, ki se opravljajo s kontinuirnimi merilniki ali z merjenjem trenutnih koncentracij v določenih časovnih presledkih;
35.
občasne meritve so meritve emisije snovi v okviru obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki se izvajajo med uporabo ali obratovanjem naprave v predpisanih časovnih presledkih;
36.
obratovalni monitoring emisije snovi je v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, vzorčenje odpadnih plinov po vnaprej določenem programu, merjenje in vrednotenje parametrov odpadnih plinov med uporabo ali obratovanjem naprave ter ocenjevanje dodatne in z njo povezane celotne obremenitve na območju vrednotenja, če je za napravo tako ocenjevanje določeno v okoljevarstvenem dovoljenju;
37.
gorivo, ki je na trgu dosegljivo končnim uporabnikom, je:
-
tekoče gorivo v skladu s predpisom, ki ureja kakovost tekočih goriv,
-
utekočinjeni naftni plin in zemeljski plin ter drugo plinasto gorivo, če je dosegljivo na trgu končnim uporabnikom v skladu s predpisi, ki urejajo dajanje na trg plinastih goriv, in
-
trdno gorivo iz naravnega lesa in trdno gorivo, izdelano iz biomase, premoga ali gorljivih odpadkov, če je dosegljivo na trgu uporabnikom v skladu s predpisom, ki ureja kakovost trdnih goriv;
38.
poselitveno območje je območje mestne občine z več kakor 100.000 prebivalci;
39.
dnevno povprečje pretoka motornih vozil je pretok vozil, ki se izračuna iz letnih podatkov o prometu cestnih motornih vozil in se izraža v enotah osebnih vozil na dan (v nadaljnjem besedilu: EOV/dan);
40.
odvodnik je del naprave, namenjen nadzorovanemu izpuščanju odpadnih plinov iz naprave v zrak;
41.
razpršena emisija snovi v zrak je emisija snovi, ki ne nastane zaradi izpuščanja odpadnih plinov iz naprave skozi odvodnik;
42.
varovana območja v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave so zavarovana območja, območja Natura 2000 in potencialna območja Natura 2000, naravne vrednote in ekološko pomembna območja v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave;
43.
ekosistem so habitatni tipi in habitati rastlinskih in živalskih vrst na varovanih območjih v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave;
44.
razpoložljiva tehnika je tista tehnika, katere stopnja razvoja ob upoštevanju stroškov in prednosti omogoča njeno uporabo v posamezni industrijski panogi pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji;
45.
rekonstruirani del naprave je tehnološko posodobljeni ali novozgrajeni del naprave, ki spremeni tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in povzroči spremembo količine ali vrste emisije snovi v zrak;
46.
največji prostorninski pretok je pretok odpadnih plinov, ki ga opredeli proizvajalec naprave v tehnični dokumentaciji oziroma ga oceni upravljavec, če dokumentacija ni na voljo in se ga preverja pri izvedbi prvih, občasnih ali trajnih meritev;
47.
kompostiranje (odprto ali zaprto) je kompostiranje v skladu s predpisom, ki ureja predelavo biološko razgradljivih odpadkov;
48.
površina, kjer se dejansko izkoriščajo mineralne surovine, je odprta površina izkopa brez površin, na katerih se je že opustilo izkoriščanje mineralnih surovin ali so se izvedla sanacijska rudarska dela;
49.
odpadki so odpadki v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke.
3. člen
(opredelitev naprave in uporaba določb te uredbe)
(1)
Določbe te uredbe se uporabljajo za emisijo snovi iz naprav, določenih v prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe, če zaradi njihovega obratovanja nastaja onesnaženost zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.
(2)
Podrobneje so naprave iz prejšnjega odstavka opredeljene v preglednici iz priloge 4 te uredbe, pri čemer se za emisijo snovi iz naprave šteje emisija snovi zaradi poteka tehnoloških procesov, ki so značilni za posamezno skupino naprav, v katero se razvršča naprava, in emisija snovi iz drugih procesov, ki potekajo na območju naprave in so s procesom naprave tehnološko neposredno povezani.
(3)
V zvezi z emisijo snovi se v skladu s to uredbo šteje za eno napravo več naprav, ki se razvrščajo v isto skupino naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe, če:
-
naprave upravlja isti upravljavec naprave,
-
naprave obratujejo zaradi istega namena,
-
so naprave na istem funkcionalno zaokroženem območju in uporabljajo isto infrastrukturo za prevoz blaga, dobavo elektrike in drugih energentov ali oskrbo z vodo,
-
je za to skupino naprav v preglednici iz priloge 4 te uredbe določen spodnji prag zmogljivosti, pri katerem je treba za obratovanje naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(4)
Če na istem funkcionalno zaokroženem območju obratuje več naprav, ki se v skladu z določbami prejšnjega odstavka ne štejejo za eno napravo, je treba k emisiji snovi iz posamezne naprave prišteti emisijo snovi iz vseh drugih procesov, ki potekajo na tem območju, če so s procesom posamezne naprave tehnološko neposredno povezani.
(5)
Če za posamezno skupino naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe poseben predpis ureja mejne vrednosti emisije snovi, vrednotenje emisije snovi, prepovedi, omejitve ali ukrepe preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi ali zadeve v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem ter prilagoditvijo obstoječih naprav, se v zvezi s temi zadevami določbe te uredbe ne uporabljajo.
(6)
Za emisijo snovi iz posamezne vrste naprav iz preglednice priloge 4 te uredbe, za katero poseben predpis iz prejšnjega odstavka ne določa mejnih vrednosti emisije snovi, velja mejna vrednost emisije snovi, določena s to uredbo, za posamezne zadeve v zvezi z vrednotenjem emisije snovi, prepovedmi, omejitvami in ukrepi preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi ali zadeve v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem ter prilagoditvijo obstoječih naprav, ki niso urejena v predpisu iz prejšnjega odstavka, pa določbe te uredbe.
(7)
Ne glede na določbo 25. točke 2. člena te uredbe se največji masni pretok za naprave iz prvega odstavka 45. člena te uredbe določi kot vsoto masnega pretoka razpršene emisije, ki ga oceni pooblaščeni izvajalec obratovalnega monitoringa in produkta mejne koncentracije, ki se določi v okoljevarstvenem dovoljenju, in največjega prostorninskega pretoka odpadnih plinov.
(8)
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje emisije snovi iz prvega do petega odstavka 33. člena te uredbe uporabljajo tudi za naprave, določene v prilogi 4 te uredbe, ki ne dosegajo spodnjega praga zmogljivosti iz drugega stolpca priloge 4 te uredbe.
4. člen
(izjeme)
(1)
Določbe te uredbe se ne uporabljajo za emisijo snovi, ki nastaja pri:
1.
uporabi malih kurilnih naprav, opredeljenih v predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz malih kurilnih naprav;
2.
uporabi goriv v motorjih z notranjim zgorevanjem, če gre za tekoča ali plinasta goriva, ki so na trgu dosegljiva končnim uporabnikom, in ne gre za motorje iz predpisa, ki ureja emisijo snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev;
3.
gorenju biomase na prostem;
4.
aerobni razgradnji biološko razgradljivih snovi na prostem razen v napravah za proizvodnjo komposta ali v drugih napravah za biološko obdelavo odpadkov;
5.
anaerobni razgradnji biološko razgradljivih snovi na prostem in na odlagališčih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odlaganje odpadkov;
6.
gradbenih delih na prostem razen, če gre za emisijo snovi, ki nastaja na območju za pridobivanje mineralnih surovin, območju za obdelavo, predelavo ali skladiščenje mineralnih surovin ali območju za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in
7.
obratovanju naprav, ki so namenjene obrambi države.
(2)
Ta uredba se ne uporablja za izpuščanje radioaktivnih snovi v zrak, ki nastaja pri emisiji snovi v zrak iz naprav.
II. OBRATOVANJE NAPRAVE
5. člen
(izpolnjevanje zahtev pri obratovanju naprave)
(1)
Upravljavec naprave mora zagotoviti, da naprava obratuje v skladu z zahtevami te uredbe.
(2)
Naprava obratuje v skladu z zahtevami te uredbe, če so pri njenem obratovanju izpolnjeni naslednji pogoji:
1.
obratovanje naprave povzroča dodatno obremenitev, ki omogoča doseganje ciljev iz načrta za kakovost zraka, sprejetega v skladu s predpisom, ki ureja kakovost zunanjega zraka (v nadaljnjem besedilu: načrt za kakovost zraka), oziroma obratovanje naprave zagotavlja, da mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku na območju vrednotenja, določenem za to napravo, niso presežene. Obratovanje naprave mora v zvezi z zahtevami za kakovost zunanjega zraka izpolnjevati tudi zahtevo, da je višina odvodnika odpadnih plinov v skladu z zahtevami iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe;
2.
obratovanje naprave zagotavlja varstvo ljudi in okolja pred škodljivim učinki onesnaževanja zraka zaradi emisije snovi, pri čemer se šteje, da naprava izpolnjuje te zahteve, če ne povzroča čezmerne obremenitve okolja zaradi preseganja mejnih vrednosti emisije snovi, določenih s to uredbo ali s posebnimi predpisi iz petega odstavka 3. člena te uredbe;
3.
obratovanje naprave je v zvezi s prepovedmi, omejitvami in ukrepi preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi v skladu z zahtevami te uredbe in zahtevami posebnih predpisov iz petega odstavka 3. člena te uredbe, če se ti predpisi nanašajo na napravo;
4.
za obratovanje naprave je pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, če je njegova pridobitev za obratovanje naprave s to uredbo predpisana;
5.
zagotovljeno je izvajanje obratovalnega monitoringa emisije snovi v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ali v skladu s programom obratovalnega monitoringa emisije snovi, ki je določen z okoljevarstvenim dovoljenjem, če je pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave s to uredbo predpisana;
6.
v skladu z razpoložljivo tehniko je zagotovljeno tesnjenje delov naprave, zajemanje odpadnih plinov na izvoru in njihovo odvajanje skozi odvodnik z višino, določeno v skladu z zahtevami iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe. Višina odvodnika se ne ugotavlja, če je odvodnik biofilter.
III. PRIDOBITEV OKOLJEVARSTVENEGA DOVOLJENJA
6. člen
(okoljevarstveno dovoljenje)
(1)
Za obratovanje naprave, za katero je iz projektne ali tehnične dokumentacije razvidno, da bo na istem kraju obratovala vključno s poskusnim obratovanjem več kakor 12 mesecev, je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če se naprava uvršča med naprave iz:
-
1. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe,
-
1. in 2. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe ali
-
2. stolpca preglednice priloge 4 te uredbe, če je za njo treba pridobiti okoljevarstveno soglasje v skladu s predpisom, ki ureja vrste posegov v okolje, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje.
(2)
Okoljevarstveno dovoljenje je treba pridobiti tudi za obratovanje vseh naprav, ki se uvrščajo med naprave iz skupine 8 iz preglednice priloge 4 te uredbe, razen če na istem kraju obratujejo manj kakor 12 mesecev po njihovem prvem zagonu. Za naprave, ki se uvrščajo med naprave iz skupin 2.10 v stolpcu 2, 7.4, 7.5, 7.21, 7.24, 9.1, od 9.3 do 9.8 in od 9.11 do 9.33 iz preglednice v prilogi 4, je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če te naprave obratujejo zaradi izvajanja gospodarske dejavnosti ali jih upravlja oseba, ki opravlja s temi napravami gospodarsko dejavnost, ali če te naprave obratujejo v okviru obratovanja drugih naprav, v katerih se izvajajo gospodarske dejavnosti.
(3)
Če je v preglednici priloge 4 te uredbe za posamezno skupino naprav določen spodnji prag zmogljivosti naprave, pri katerem je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, se za zmogljivost naprave upošteva proizvodna zmogljivost naprave.
(4)
Okoljevarstveno dovoljenje je treba pridobiti tudi za obratovanje več istovrstnih naprav, ki jih upravlja isti upravljavec naprave in so glede na kraj in glede na obratovanje med seboj povezane, na primer z uporabo istih objektov prometne ali energetske infrastrukture, če vsota njihovih proizvodnih zmogljivosti dosega ali presega spodnji prag zmogljivost naprave, določen v preglednici priloge 4 te uredbe, in so izpolnjeni naslednji pogoji:
-
naprave so na istem kraju,
-
naprave so priključene na skupno prometno, energetsko ali drugo infrastrukturo in
-
naprave so tehnološko med seboj primerljive.
(5)
Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za vsako večjo spremembo naprave iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena.
(6)
Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za obstoječo napravo, kadar je njena rekonstrukcija vzrok, da se uvrsti med naprave, ki morajo v skladu s prvim odstavkom tega člena pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(7)
V okoljevarstveno dovoljenje je treba vključiti:
1.
vse dele naprave ali stopnje procesa, ki so potrebni za obratovanje ali potekajo med obratovanjem naprave;
2.
vse pomožne naprave, ki so povezane z deli naprave, ali s procesom, ki poteka v napravi, če so glede na kraj umestitve ali svoje obratovanje pomembne za
-
nastanek škodljivih vplivov na okolje,
-
varstvo pred škodljivim vplivom na okolje ali
-
nastanek drugih tveganj ali pomembnih motenj v obratovanju naprave.
(8)
Za napravo, s katero so povezane pomožne naprave ali jo sestavlja več delov, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po merilih iz preglednice priloge 4 te uredbe, je treba pridobiti eno okoljevarstveno dovoljenje.
(9)
Okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti za obratovanje naprave, katere namen je raziskava, razvoj ali preskušanje novih surovin, goriv, proizvodov ali procesov v obsegu, ki je značilen za laboratorijsko ali poskusno obratovanje naprave, pri čemer se za tako obratovanje šteje obratovanje naprave, ki traja največ tri leta in zagotavlja zadostno količino proizvodov, da jih preskusijo tretje osebe pred sprejemom odločitve o dajanju proizvodov v promet ali njihovo nadaljnje preskušanje ali razvoj.
7. člen
(vsebina okoljevarstvenega dovoljenja)
(1)
Okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega člena izda ministrstvo, pristojno za okolje, (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) upravljavcu naprave, če je iz vloge in dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da bodo pri obratovanju naprave izpolnjene zahteve iz 5. člena te uredbe.
(2)
V okoljevarstvenem dovoljenju ministrstvo določi:
1.
vrsto naprave, za katero velja dovoljenje;
2.
lokacijo naprave, lokacije odvodnikov odpadnih plinov in njihove višine ter z odvodniki povezana merilna mesta;
3.
proizvodno zmogljivost naprave in vrsto tehnološkega procesa, zaradi katerega naprava povzroča emisijo snovi;
4.
vrsto goriva in parametre njegove kakovosti, če gre za napravo, v kateri se pridobiva toplota ali soproizvajata elektrika in toplota;
5.
vrsto mineralnih surovin, polizdelkov ali izdelkov, ki se v napravi predelujejo ali obdelujejo;
6.
mejni masni pretok ali mejno koncentracijo, če največji masni pretok presega mejni masni pretok, razen, če je za posamezno napravo s posebnim predpisom, ki ureja emisijo snovi iz teh naprav, določeno, da je treba določiti mejni masni pretok in mejno koncentracijo;
7.
največje masne pretoke snovi iz naprave iz priloge 5, ki je sestavni del te uredbe;
8.
snovi, ki so vključene v seznam meritev prvih meritev in obratovalnega monitoringa emisije snovi;
9.
program prvih meritev in program obratovalnega monitoringa emisije snovi;
10.
pogoje za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov in druge pogoje obratovanja naprave, povezane s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi;
11.
pogoje v zvezi s poslovnikom in vodenjem obratovalnega dnevnika naprave za čiščenje odpadnih plinov;
12.
ukrepe v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi, zlasti razpršene emisije snovi iz naprave;
13.
druge pogoje v zvezi z obratovanjem naprave, ki imajo vpliv na okolje zaradi emisije snovi.
(3)
V zvezi z onesnaževanjem zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju določijo za vsak odvodnik naprave posebej največji prostorninski pretoki odpadnih plinov in največji masni pretoki snovi iz preglednice priloge 5 te uredbe, če gre za napravo, za katero je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, pri čemer se upošteva, da:
-
pri trajnih meritvah nobena povprečna dnevna vrednost izmerjenega prostorninskega pretoka na posameznem odvodniku ne sme presegati največjega prostorninskega pretoka odpadnih plinov in nobena povprečna dnevna vrednost izmerjenega masnega pretoka na posameznem odvodniku ne sme presegati največjega masnega pretoka odpadnih plinov;
-
pri občasnih meritvah povprečje izmerjenega prostorninskega pretoka na posameznem odvodniku ne sme presegati največjega prostorninskega pretoka odpadnih plinov in povprečje izmerjenega masnega pretoka na posameznem odvodniku ne sme presegati največjega masnega pretoka odpadnih plinov.
(4)
Če pri zagonu ali zaustavitvi naprave ni mogoče preprečiti prekoračitve 2-kratnika mejne vrednosti emisije snovi, je treba v okoljevarstvenem dovoljenju določiti postopke, pri katerih:
-
je treba napravo za čiščenje odpadnih plinov iz varnostnih razlogov zaobiti (nevarnost vžiga, zamašitve ali korozije),
-
naprava za čiščenje odpadnih plinov lahko obratuje, čeprav zaradi premajhnega pretoka odpadnih plinov ni popolnoma učinkovita, ali
-
zajemanje in čiščenje odpadnih plinov med polnjenjem ali praznjenjem vhodnih surovin pri nekontinuiranih proizvodnih procesih ni izvedljivo ali pa ne dovolj učinkovito.
(5)
Če se v napravi iz točke 3.15, 4.1j, 4.1k, 4.10, 5.1, 5.2, 10.8 in 10.9 iz preglednice priloge 4 te uredbe uporabljajo hlapna organska topila ali halogenirana hlapna organska topila in je treba za obratovanje take naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s to uredbo ali v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, ali v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo halogenirana organska topila, se v okoljevarstvenem dovoljenju poleg vsebin iz drugega in tretjega odstavka tega člena določijo za hlapne organske spojine ali halogenirane hlapne organske spojine tudi:
-
ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje emisije in čiščenje odpadnih plinov in rok nadomestitve nevarnih snovi z manj škodljivimi snovmi,
-
največja letna količina nezajete in celotne emisije snovi,
-
največji masni pretok iz naprave in največje masne pretoke iz posameznih izpustov naprave,
-
največji urni prostorninski pretok odpadnih plinov pri posameznih izpustih,
-
največja letna količina nevarnih snovi v odpadnih plinih, izračunana na podlagi največjih letnih količin nezajete in celotne emisije hlapnih organskih spojin in halogeniranh hlapnih organskih spojin in predpisanih mejnih vrednosti,
-
pogoji za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov in drugi pogoji obratovanja naprave,
-
izjeme v zvezi z izvajanjem meritev organskih topil v odpadnih plinih in
-
rok nadomestitve nevarnih snovi z manj škodljivimi snovmi in varnostni ukrepi v zvezi z ravnanjem z nevarnimi snovmi v skladu s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, in s predpisom, ki ureja mejne vrednosti emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo halogenirana organska topila.
(6)
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev naprav iz prejšnjega odstavka ministrstvo upošteva tudi navodila Evropske komisije o priporočenih tehnologijah uporabe hlapnih organskih spojin, ki povzročajo najmanjšo emisijo snovi, in o možnostih nadomeščanja hlapnih organskih spojin z drugimi snovmi.
(7)
V dokumentaciji, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, morajo biti navedeni podatki in izračuni za določitev vsebin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, in priložena morajo biti tudi strokovna izhodišča izvajalcev obratovalnega monitoringa emisije snovi za določitev vsebin iz 7. in 8. točke drugega odstavka tega člena in vsebin iz prejšnjega odstavka.
(8)
Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je iz dokumentacije, priložene k vlogi, razvidno, da upravljavec naprave ne more zagotoviti izpolnjevanja zahtev iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 5. člena te uredbe.
(9)
Obliko in vsebino vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja objavi ministrstvo v elektronski obliki na svojih spletnih straneh.
(10)
Ne glede na določbe posebnega predpisa iz petega odstavka 3. člena te uredbe ali 21. do 25. in 28. člena te uredbe ter priloge 10 te uredbe lahko ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju na predlog upravljavca določi tudi strožje mejne vrednosti emisij, kot so določene v 21. do 25. in 28. členu te uredbe in prilogi 10 te uredbe, če so strožje mejne vrednosti emisij navedene v programu obratovalnega monitoringa iz petega odstavka 19. člena te uredbe.
8. člen
(naprave, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega)
Če se naprava uvršča med naprave, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, se za njeno obratovanje izda okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, če obratovanje naprave izpolnjuje zahteve te uredbe.
III.a Zahteve v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka
9. člen
(kakovost ocenjena na podlagi koncentracije snovi)
(1)
Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če ocenjena obstoječa obremenitev ali vsota obstoječe in dodatne obremenitve razvidno kaže, da je na katerem koli merilnem mestu na območju vrednotenja presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost snovi v zunanjem zraku iz predpisa, ki ureja koncentracijo te snovi v zunanjem zraku.
(2)
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ne zavrne pri obstoječih napravah, na katerih se namerava izvesti sprememba, zaradi katere bi se emisije iz celotne naprave po spremembi zmanjšale, če se sprememba izvede za zmanjšanje emisij.
(3)
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje na območjih vrednotenja, na katerih je presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku in za to območje ni sprejet načrt za kakovost zraka, ki upravljavcem posameznih naprav nalaga obveznosti za zmanjševanje emisij iz teh naprav v celotni obremenitvi na območju vrednotenja, izda, če njena dodatna obremenitev na območju vrednotenja zaradi emisije teh snovi ne presega treh odstotkov predpisane mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku.
(4)
Okoljevarstveno dovoljenje se pod pogoji iz prejšnjega odstavka izda tudi za obstoječe naprave, na katerih se namerava izvesti sprememba, zaradi katere bi se emisije iz celotne naprave po spremembi povečale, tako da bi obstoječa naprava postala naprava, za katero je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka.
(5)
Ne glede na določbe tretjega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje na območjih vrednotenja, na katerih je presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku in za to območje ni sprejet načrt za kakovost zraka, ki upravljavcem posameznih naprav nalaga obveznosti za zmanjševanje emisij iz teh naprav v celotni obremenitvi na območju vrednotenja, izda za obstoječe naprave, za katere je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, katerih dodatna obremenitev na katerem koli merilnem mestu na območju vrednotenja presega tri odstotke predpisane mejne letne koncentracije ali ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku, in sicer za:
-
obstoječe naprave, za katere je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, se v okoljevarstveno dovoljenje dodajo zahteve v skladu s tretjim odstavkom 7. člena te uredbe;
-
obstoječe naprave, za katere je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka in se namerava izvesti sprememba, ki bo vplivala na povečanje emisij iz celotne naprave po spremembi, se okoljevarstveno dovoljenje izda, če se masni pretok iz naprave po spremembi ne poveča, pri čemer se v okoljevarstveno dovoljenje doda zahteve v skladu s tretjim odstavkom 7. člena te uredbe.
(6)
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena se okoljevarstveno dovoljenje za naprave, za katere je treba zagotoviti ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, na območjih vrednotenja, na katerih je presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku in je za to območje sprejet načrt za kakovost zraka, ki upravljavcem posameznih naprav nalaga obveznosti za zmanjševanje emisij iz teh naprav v celotni obremenitvi na območju vrednotenja, izda v skladu s temi obveznostmi.
(7)
Zmanjševanje emisij iz naprav iz prejšnjega odstavka zajema zlasti:
-
dodatne ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje emisij v skladu s 33. do 36.a členom te uredbe;
-
omejitve uporabe ali proizvodnje surovin, goriv ali proizvodov, ki povzročajo večje emisije snovi in njihovo zamenjavo s takimi, ki povzročajo manjše emisije snovi;
-
dodatne omejitve masnih pretokov in emisij snovi iz naprave z obratovanjem pri manjši zmogljivosti od proizvodne zmogljivosti naprave;
-
uvedbo razpoložljivih tehnik, z uporabo katerih se dosežejo nižje mejne vrednosti emisije od predpisanih;
-
drugi organizacijski ukrepi, ki vplivajo na zmanjševanje emisij iz naprave.
10. člen
(kakovost, ocenjena na podlagi meril za varstvo ekosistemov)
(1)
Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je na katerem koli merilnem mestu na območju vrednotenja, določenega za to napravo, iz ocenjene vrednosti obstoječe obremenitve ali vsote obstoječe in dodatne obremenitve razvidno, da je zunanji zrak na tem območju v skladu s predpisom, ki ureja žveplove okside, dušikove okside, delce in svinec v zunanjem zraku, čezmerno onesnažen zaradi preseganja:
1.
mejne letne koncentracije za žveplove okside, določene za varstvo ekosistemov, če je območje vrednotenja ali njegov del na varovanem območju v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, ali
2.
mejne letne koncentracije za dušikove okside ali mejne zimske koncentracije dušikovih oksidov za obdobje od 1. oktobra do 31. marca, ki sta določeni za varstvo ekosistemov, če je območje vrednotenja ali njegov del na varovanem območju v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek se okoljevarstveno dovoljenje izda, če je iz dokumentacije, ki je priložena k vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da:
-
letna koncentracija, ocenjena kot dodatna obremenitev, na nobenem merilnem mestu na območju vrednotenja ne presega 2 µg/m3 za žveplove okside in 3 µg/m3 za dušikove okside, ali
-
je v skladu s predpisom, ki ureja ukrepe za ohranjanje in izboljšanje kakovosti zunanjega zraka, sprejet program ukrepov preprečevanja in zmanjševanja emisije snovi iz drugih naprav in drugih virov onesnaževanja zunanjega zraka, ki niso naprave po tej uredbi in vplivajo na celotno obremenitev na območju vrednotenja, pri čemer je iz tega programa ukrepov izhaja, da zunanji zrak na tem območju ne bo več čezmerno onesnažen:
-
za žveplove okside najpozneje 12 mesecev po začetku obratovanja naprave ali po podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja,
-
za dušikove okside najpozneje 36 mesecev po začetku obratovanja naprave ali po podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja.
10.a člen
(postopki v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka)
(1)
Ministrstvo po uradni dolžnosti pozove upravljavca naprave, da predloži predlog zmanjševanja emisij iz naprav iz sedmega odstavka 9. člena te uredbe, s katerimi bo dosegel izpolnitev obveznosti iz načrta za kakovost zraka za območje vrednotenja glede dodatne obremenitve iz naprave v enem mesecu od veljavnosti načrta za kakovost zraka. Predlog zmanjševanja emisij iz naprav mora vsebovati tudi rezultate ocenjevanja dodatne obremenitve.
(2)
Upravljavec mora predlog zmanjševanja emisij iz naprav iz prejšnjega odstavka posredovati v šestih mesecih. Ministrstvo lahko ta rok na predlog upravljavca naprave tudi podaljša. Če upravljavec predloga zmanjševanja emisij iz naprav tudi po podaljšanju ne predloži ali če ministrstvo oceni, da po predlogu ne bo mogoče doseči zmanjšanja, kot ga zahteva načrt za kakovost zraka, ministrstvo samo določi obveznosti.
(3)
Ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju določi obveznosti za zmanjševanje emisij iz prvega in drugega odstavka tega člena ter dodatne zahteve za obratovalni monitoring ali druge enakovredne načine nadzora obratovanja naprave in njenih emisij.
(4)
Upravljavec naprave mora najpozneje dve leti po izvršljivosti okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega odstavka ministrstvu predložiti poročilo, v katero vključi podatke obratovalnega monitoringa ali druge enakovredne podatke nadzora obratovanja naprave in njenih emisij, s čimer izkaže izpolnjevanje obveznosti iz prvega odstavka tega člena.
III.b Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka
11. člen
(ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka)
(1)
Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja mora upravljavec naprave zagotoviti ocenjevanje obstoječe in dodatne obremenitve in na podlagi analize obremenitve na območju vrednotenja dokazati izpolnjevanje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja iz 9. in 10. člena te uredbe.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek upravljavcu naprave ni treba dokazovati izpolnjevanja pogojev v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe, če:
1.
največji masni pretok posamezne snovi iz naprave ne presega najmanjše vrednosti, določene za masni pretok te snovi v odpadnih plinih v prilogi 5 te uredbe, in
2.
ocenjena vrednost masnega pretoka razpršene emisije snovi iz naprave za posamezno snov ne presega 10 odstotkov najmanjše vrednosti masnega pretoka te snovi v odpadnih plinih iz prejšnje alinee.
(3)
Če gre za večjo spremembo naprave, je treba za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja zagotoviti ocenjevanje obstoječe in dodatne obremenitve in dokazati izpolnjevanje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v zvezi s kakovostjo zunanjega zraka na območju vrednotenja v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe, če vsota celotne emisije snovi, vključno z razpršeno emisijo snovi iz naprave iz spremenjenega dela naprave in iz drugih nespremenjenih delov naprave, presega vrednosti iz 1. ali 2. točke prejšnjega odstavka.
12. člen
(ocenjevanje obstoječe obremenitve zunanjega zraka)
(1)
Upravljavec naprave mora zagotoviti ocenjevanje obstoječe obremenitve za snov, ki obremenjuje zunanji zrak zaradi emisije iz naprave in za katero je s to uredbo določena mejna vrednost emisije, če je:
1.
za to snov predpisana mejna letna koncentracija in je najmanj na enem merilnem mestu na območju vrednotenja obstoječa obremenitev zaradi obratovanja druge naprave ali drugega vira onesnaževanja, ki ni naprava po tej uredbi, zaradi te snovi večja od spodnjega ocenjevalnega praga, določenega v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo te snovi v zunanjem zraku, ali
2.
ta snov arzen, svinec, kadmij, nikelj ali živo srebro in na območju, katerega radij je dvakrat večji od radija območja vrednotenja, obratuje najmanj ena naprava, pri kateri urni povprečni masni pretok te snovi na katerem koli odvodniku, izračunan za 8.760 ur obratovanja naprave, presega vrednosti urnega masnega pretoka snovi, ki so za to snov glede na višino odvodnika, določene na diagramu v prilogi 5 k tej uredbi.
(2)
Pri izvedbi meritev v okviru ocenjevanja obstoječe obremenitve je treba zagotoviti, da določitev glavnih smeri vetrov in izbira merilnih mest na območju vrednotenja zagotavlja verodostojno ocenjevanje deleža, ki ga k obstoječi obremenitvi prispevajo druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na tem območju.
(3)
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena upravljavcu naprave ni treba zagotoviti ocenjevanja obstoječe obremenitve za snov, za katero je določena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku, če je na podlagi podatkov predhodnih ocenjevanj kakovosti zunanjega zraka za največjo obstoječo obremenitev zaradi te snovi na območju vrednotenja ugotovljeno, da:
1.
je letna vrednost v zunanjem zraku manjša od 85 odstotkov ciljne letne vrednosti v zunanjem zraku, določene za to snov v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo arzena, kadmija, živega srebra, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zunanjem zraku;
2.
je letna koncentracije manjša od 85 odstotkov mejne letne koncentracije snovi v zunanjem zraku, določene za to snov v skladu s predpisom, ki ureja koncentracijo žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, delcev, svinca in benzena v zunanjem zraku;
3.
je največja 24-urna koncentracija snovi iz prejšnje točke manjša od 95 odstotkov mejne dnevne koncentracije snovi v zunanjem zraku, razen za delce PM(10);
4.
je največja urna koncentracija snovi iz 2. točke tega odstavka manjša od 95 odstotkov mejne urne koncentracije snovi v zunanjem zraku in
5.
24-urna koncentracija v zadnjih treh letih ni presegla mejne 24 urne koncentracije več kakor 15 krat letno, če gre za delce PM(10).
(4)
Določbe prejšnjega odstavka se ne uporabljajo, če gre za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, pri kateri ocenjeni masni pretok razpršene emisije snovi presega 10 odstotkov najmanjše vrednosti masnega pretoka snovi v odpadnih plinih iz priloge 5 k tej uredbi.
(5)
Za predhodna ocenjevanja kakovosti zunanjega zraka iz tretjega odstavka tega člena se štejejo ocenjevanja, ki so opravljena v skladu z določbami te uredbe v preteklih treh letih ali ocenjevanja, katerih izvedbo je zagotovilo ministrstvo v okviru monitoringa stanja okolja v preteklih treh letih.
13. člen
(izvedba ocenjevanja obstoječe obremenitve)
(1)
Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba na območju vrednotenja izvajati z meritvami po merilnih metodah in na način iz predpisa, ki ureja monitoring kakovosti zunanjega zraka.
(2)
Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba izvajati po programu ocenjevanja obstoječe obremenitve, ki ga pripravi upravljavec naprave, njegovo skladnost z določbami te uredbe pa potrdi ministrstvo z odločbo.
(3)
Upravljavec naprave mora predložiti predlog programa ocenjevanja obstoječe obremenitve ministrstvu v potrditev. Program ocenjevanja obstoječe obremenitve mora upravljavec naprave vložiti skupaj z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
(4)
S programom ocenjevanja obstoječe obremenitve se določi:
1.
območje vrednotenja,
2.
merilna mesta na območju vrednotenja, na katerih je treba vrednotiti obstoječo obremenitev,
3.
druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,
4.
druge vire onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, vendar vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,
5.
obdobje izvajanja meritev,
6.
pogostost izvajanja meritev,
7.
čas trajanja posameznih meritev glede na vrsto naprav, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, in glede na višino njihovega odvodnika odpadnih plinov,
8.
upoštevanje meteoroloških razmer pri izvajanju meritev.
(5)
Obdobje izvajanja meritev kakovosti zunanjega zraka v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve praviloma ne sme biti krajše od 1 leta, razen če gre za napravo, ki obratuje sezonsko, vendar zanjo obdobje izvajanja meritev ni krajše od 6 mesecev.
(6)
Izvajanje meritev v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve se za posamezno snov lahko ne prej kakor po 6 mesecih prekine in nadaljnje merjenje obstoječe obremenitve opusti, če se na podlagi rezultatov meritev izkaže, da so na kraju največje obstoječe obremenitve na območju vrednotenja izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(7)
Rezultati meritev se za vsako od snovi, za katere je določena mejna koncentracija v zunanjem zraku, vrednotijo na podlagi povprečne izmerjene vrednosti v najmanjšem časovnem intervalu, za katerega je določena mejna vrednost, za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve posebej, ne glede na to, ali gre za trajno ali občasno merjenje kakovosti zunanjega zraka.
(8)
Iz rezultatov meritev je treba za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve, ter za vsako snov, za katero se izvaja program ocenjevanja obstoječe obremenitve, izračunati:
1.
letno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot letno koncentracijo, izračunano iz urnih koncentracij;
2.
dnevno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število dni, v katerih je 24-urna koncentracija presegla mejno dnevno koncentracijo v zunanjem zraku;
3.
urno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število ur, v katerih je urna koncentracija večja od mejne urne koncentracije v zunanjem zraku, in
4.
največjo dnevno koncentracijo in
5.
največjo urno koncentracijo.