Odločba o ugotovitvi, da je zakon o žrtvah vojnega nasilja v neskladju u ustavo

871. Odločba o ugotovitvi, da je zakon o žrtvah vojnega nasilja v neskladju u ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vojka Tkavca iz Ljubljane oziroma v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Jožefa Škofa iz Maribora, na seji dne 10. februarja 2000

 

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 in 43/99), ker ne določa, da gredo žrtvam vojnega nasilja pravice iz pokojninskega zavarovanja iz tega zakona od vložitve zahteve za priznanje statusa žrtve oziroma od upokojitve, se zavrne.    

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) ni v skladu z ustavo, kolikor ne ureja odprave posledic določbe, “ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po posebnem zakonu“ v 5. členu zakona o žrtvah vojnega nasilja, nastalih do 19. 6. 1999.

Ugotovljeno neskladnost iz 2. točke izreka mora zakonodajalec odpraviti v letu dni od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

Prvi pobudnik je izpodbijal zakon o žrtvah vojnega nasilja, (v nadaljevanju: ZZVN), kolikor ni določal, da pripada žrtvi vojnega nasilja pravica iz 4. in 5. točke 8. člena od takrat, ko je v skladu z zakonom zahteval ugotovitev statusa in omenjeno pravico. Člen 19 namreč upravičenca glede uveljavljanja te pravice napoti na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ta pa po petem odstavku 185. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ) lahko prizna pravico do ponovno odmerjene pokojnine zavarovancu od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Potrdilo o vpisu v evidenco žrtev vojnega nasilja je po 19. členu ZZVN pogoj za vložitev zahteve za priznanje pravic iz 4. in 5. točke 8. člena tega zakona. Pobudnik je tudi na lastnem primeru dokazoval, da zaradi takih postopkovnih zahtev na eni strani, in omejitvene določbe petega odstavka 185. člena ZPIZ po drugi strani, ni zagotovljeno, da mu bo pravica žrtve vojnega nasilja priznana od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa iz prvega odstavka 18. člena ZZVN, kot drugim upravičencem. To pa po njegovem mnenju ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave).

Ustavno sodišče je s sklepom z dne 6. 5. 1999 pobudo sprejelo. Kot prepričljiv je namreč ocenilo pobudnikov prikaz, da je začetek uveljavljanja pravice do višje pokojnine kot ene od pravic žrtve vojnega nasilja po ZZVN lahko odvisen od poslovanja izvršilne veje oblasti in ne (izključno) od zakonodajalčeve odločitve.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99 – v nadaljevanju: ZZVN-D) pa je nato v svojem 18. členu določil, da lahko žrtve vojnega nasilja, ki so jim bile do uveljavitve tega zakona priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ob upoštevanju pokojninske dobe, uveljavljene po tem zakonu, oziroma priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po tem zakonu od datuma v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vložijo novo zahtevo pri pristojni območni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za priznanje pravic za čas od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja oziroma po vložitvi zahteve za vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja do dneva predhodne uveljavitve pravic.