4500. Odločba o razveljaviti drugega odstavka 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Studio Moderna, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Duško Kos, na seji dne 20. septembra 2006
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Studio Moderna, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Duško Kos, na seji dne 20. septembra 2006
1.
Drugi odstavek 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05) se razveljavi.
2.
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 46. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija se zavrne.
1.
Pobudnica izpodbija drugi odstavek 15. člena in 46. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1). Navaja, da deluje kot podjetje za neposredno trženje, ki se prav posebej ukvarja s TV-prodajo. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s členi 2, 3a, 14, 35, 39, 74 in 155 Ustave. Po mnenju pobudnice izpodbijana ureditev pomeni poseg v svobodo izražanja komercialnega značaja, ki je varovana v okviru pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. S kršenjem načela razumnosti in neizpolnitvijo kriterija legitimnega namena zakona naj bi bilo kršeno tudi načelo "rationabilitas in causa legis". Kot takšna naj bi bila izpodbijana ureditev zato arbitrarna, samovoljna in v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave). Izpodbijana ureditev naj bi bila arbitrarna in nejasna tudi zato, ker naj ZRTVS-1 ne bi določal nobenih kriterijev za politiko RTVS v zvezi s TV-prodajo. Pobudnica uveljavlja neskladje z 2. členom Ustave tudi zato, ker naj ZRTVS-1 ne bi določil prehodnega obdobja, v katerem bi se pobudnica lahko reorganizirala in podjetniško dejavnost prilagodila novi zakonodaji. Načelo pravne države pa naj bi bilo kršeno tudi zato, ker naj bi država neutemeljeno, nerazumno, nesorazmerno in arbitrarno na retroaktiven način posegla v pobudnikov pravni položaj (155. člen v povezavi z 2. členom Ustave).
2.
Izpodbijana pravna ureditev naj bi bila v neskladju s 14. členom Ustave, ker naj bi postavljala v neenakopraven položaj pred zakonom tiste pravne subjekte, ki svoje izdelke oziroma storitve oglašujejo, v primerjavi s tistimi, ki se za takšen način komuniciranja s potencialnimi kupci ne odločajo ali se jim zanj glede na naravo storitev ni treba odločati. V neskladju s 14. členom Ustave naj bi bila izpodbijana ureditev tudi zato, ker naj bi postavljala v neenakopraven položaj tiste pravne subjekte, ki svoje podjetniške storitve opravljajo kot izvajanje neposrednega oglaševanja ali TV-prodaje, v primerjavi s tistimi pravnimi subjekti, ki se ukvarjajo z oglaševanjem, ki nima lastnosti neposrednega oglaševanja ali TV-prodaje.
3.
Izpodbijana ureditev naj bi pomenila poseg v splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave), ki naj bi bil nedopusten. Prav tako naj bi bila v neskladju s 74. členom Ustave (svobodna gospodarska pobuda), ker naj bi podjetjem, ki so specializirana za TV-prodajo, dejansko onemogočala nadaljnje opravljanje utečene tržne dejavnosti.