Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1)

2547. Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o industrijski lastnini (ZIL-1)

Razglašam zakon o industrijski lastnini (ZIL-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 23. maja 2001.

Št. 001-22-57/01

Ljubljana, dne 1. junija 2001.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O INDUSTRIJSKI LASTNINI (ZIL-1)

Prvo poglavje

TEMELJNA NAČELA

1. člen

(vsebina zakona)

(1)

Ta zakon določa vrste pravic industrijske lastnine po tem zakonu in postopke za podelitev in registracijo teh pravic, razveljavitev in ugotovitev ničnosti znamke, sodno varstvo pravic in zastopanje strank v postopkih po tem zakonu.

(2)

Pravice industrijske lastnine po tem zakonu so patent, dodatni varstveni certifikat, model, znamka in geografska označba.

(3)

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo:

-

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/44/ES z dne 6. julija 1998 o pravnem varstvu biotehnoloških izumov (UL L št. 213 z dne 30. 7. 1998, str. 13),

-

Direktiva 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov (UL L št. 289 z dne 28. 10. 1998, str. 28),

-

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L št. 157 z dne 30. 4. 2004, str. 45), razen v delu, ki se nanaša na uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, in

-

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2436/EU z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L št. 336 z dne 23. 12. 2015, str. 1).

2. člen

(enakost tujih in domačih oseb)

(1)

Pravne in fizične osebe, ki so pripadniki tujih držav, uživajo glede varstva pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji enake pravice kot domače pravne ali fizične osebe oziroma domači pripadniki v skladu s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (Uradni list RS-MP, št. 10/95, v nadaljnjem besedilu: Sporazum TRIPs) ali z uporabo načela vzajemnosti.

(2)

Obstoj vzajemnosti dokazuje tisti, ki se nanjo sklicuje.

3. člen

(prijava za pridobitev pravic industrijske lastnine)

(1)

Ob upoštevanju 17. člena tega zakona se pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine v Republiki Sloveniji zahteva z nacionalno prijavo, vloženo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: urad) v skladu s tem zakonom.

(2)

Pridobitev pravic industrijske lastnine v Republiki Sloveniji se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Pravni učinek pravic industrijske lastnine, podeljenih ali registriranih na podlagi takih prijav, je izenačen s pravicami industrijske lastnine, ki so podeljene ali registrirane na podlagi nacionalnih prijav, razen če je z mednarodno pogodbo določeno drugače.

(3)

Ista oseba ne more pridobiti posamezne pravice industrijske lastnine na podlagi nacionalne prijave, če je za pridobitev iste pravice prej vložila prijavo po prejšnjem odstavku.

(4)

Pridobitev pravic industrijske lastnine v tujini se lahko zahteva tudi na podlagi prijav, vloženih pri uradu, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

4. člen

(načelo prednosti prve prijave)

Kadar dva ali več prijaviteljev vloži prijave za pridobitev varstva za isti izum, videz izdelka ali znak v Republiki Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši datum prijave ali prednostne pravice, če je ta zahtevana, prednost pred drugim prijaviteljem.

5. člen

(Urad)

(1)

Glavne naloge urada so:

a)

sprejemanje prijav, s katerimi se zahteva pridobitev pravic industrijske lastnine;

b)

samostojno in neodvisno vodenje postopkov za podelitev patentov ter registracijo modelov, znamk in geografskih označb ter podeljevanje patentov in registriranje modelov, znamk in geografskih označb;

c)

vodenje registrov pravic industrijske lastnine in drugih registrov, ki jih določa ta zakon;

d)

vodenje postopkov razveljavitve in ugotovitve ničnosti znamke;

e)

opravljanje informacijskih storitev v zvezi s pravicami industrijske lastnine;

f)

zastopanje Republike Slovenije pri tujih in mednarodnih organizacijah, ki delujejo na področju industrijske lastnine, na podlagi stališč, navodil in pooblastil Vlade Republike Slovenije;

g)

opravljanje drugih zadev iz svoje pristojnosti.

(2)

Urad izdaja svoje uradno glasilo, v katerem objavlja podatke o prijavah in pravicah industrijske lastnine.

(3)

Urad vodi samostojno finančno poslovanje in evidentiranje v zvezi s pobiranjem in plačevanjem pristojbin po tem zakonu in plačilom storitev, opravljenih na podlagi 7. člena tega zakona.

(4)

Urad vodi in za njegovo delo odgovarja direktor urada, ki ga imenuje Vlada Republike Slovenije.

6. člen

(odločanje urada)

(1)

V postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti, postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov ter postopkih razveljavitve in ugotovitve ničnosti znamke izdaja urad odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ta zakon nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

(2)

Postopke v zvezi s prijavami po drugem ali četrtem odstavku 3. člena tega zakona vodi urad na podlagi ustreznih mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ter pravil in navodil, ki so izdana za izvajanje teh mednarodnih pogodb. Če ustrezna mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ter pravila in navodila, izdana za izvajanje te mednarodne pogodbe, nimajo ustreznih določb, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona.

7. člen

(posredovanje informacij)

(1)

Urad je ob upoštevanju 8. člena tega zakona dolžan vsakomur omogočiti vpogled v spis v zvezi s prijavo ter dostop do informacij o prijavah in podeljenih ali registriranih pravicah.

(2)

Proti plačilu posreduje urad informacije o stanju tehnike, ki so zajete v patentnih dokumentih, in opravlja druge storitve na področju informiranja in dokumentacije.

(3)

Urad lahko sklepa pogodbe z mednarodnimi organizacijami in uradi za zagotavljanje informacijskih storitev, vključno s pogodbami za pripravo poizvedb o stanju tehnike s pisnim mnenjem o tem, ali izum izpolnjuje pogoje iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona.

(4)

Kdor želi pridobiti poizvedbo o stanju tehnike s pisnim mnenjem o tem, ali njegov izum izpolnjuje pogoje iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona, predloži Uradu prevod patentne prijave ali opisa neprijavljenega izuma v angleškem jeziku ter plača stroške Urada in stroške, ki jih zaračuna mednarodna organizacija ali urad iz prejšnjega odstavka.

(5)

Če poizvedbo o stanju tehnike s pisnim mnenjem iz prejšnjega odstavka za izum, prijavljen pri Uradu, naredi Evropski patentni urad (v nadaljnjem besedilu: EPU), se poročilo o poizvedbi o stanju tehnike s pisnim mnenjem iz prejšnjega odstavka vloži v spis, vendar ne vpliva na izdajo odločbe o podelitvi patenta iz 90. člena tega zakona.

(6)

Minister, pristojen za področje industrijske lastnine, izda odredbo o ceniku, s katero se določijo vrste in višina plačil iz drugega in četrtega odstavka tega člena.

8. člen

(tajnost in vpogled v prijave)

(1)

Spisi v zvezi s patentno prijavo in prijavo modela so do objave patentne prijave v uradnem glasilu urada oziroma do registracije modela uradna tajnost.

(2)

V spise, ki so uradna tajnost, je mogoče vpogledati le s soglasjem prijavitelja.

(3)

Vpogled v spis, ki je uradna tajnost, se brez soglasja prijavitelja dovoli tisti osebi, ki dokaže, da jo je v zvezi z njenimi dejanji prijavitelj pisno opozoril na svojo prijavo in obseg zahtevanega varstva.

(4)

Če je bila patentna prijava, ki se nanaša na deponirani biološki material, zavrnjena ali umaknjena, je dostop do deponiranega biološkega materiala, če tako zahteva prijavitelj, dovoljen do poteka dvajsetih let od datuma vložitve prijave le neodvisnemu izvedencu.

(5)

Še pred objavo patentne prijave v uradnem glasilu urada, lahko urad objavi ali sporoči tretji osebi naslednje podatke:

a)

številko prijave;

b)

datum vložitve prijave in, če je zahtevana prednostna pravica, datum, državo oziroma urad in številko prve prijave;

c)

podatke o prijavitelju (priimek, ime in naslov oziroma firmo in sedež);

d)

naziv izuma.

(6)

Ne glede na določbe prvega do petega odstavka tega člena lahko Urad s soglasjem prijavitelja posreduje patentno prijavo drugemu uradu, s katerim je sklenjena pogodba, da naredi poizvedbo o stanju tehnike s pisnim mnenjem o izpolnjevanju pogojev iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona za prijavljeni izum.

9. člen

(pristojbine)

(1)

Za pridobitev, vzdrževanje veljavnosti pravic, razveljavitev in ugotovitev ničnosti znamke po tem zakonu se plačujejo pristojbine. Pristojbine se plačujejo v rokih, določenih s tem zakonom. Višino pristojbin določi Vlada Republike Slovenije z uredbo.

(2)

V postopkih, v katerih se po prejšnjem odstavku plačujejo pristojbine, se ne plačujejo takse po zakonu, ki ureja upravne takse.

(3)

Če pristojbine v postopku niso pravočasno plačane ali če niso plačane v celoti, se šteje, da pristojbina ni plačana in da je vloga umaknjena, razen če ta zakon določa drugače. Na zahtevo plačnika urad vrne plačani znesek.

Drugo poglavje

PATENT

1. oddelek

Patent in patent s skrajšanim trajanjem

10. člen

(predmet patentnega varstva)

(1)

Patent se podeli za izum s slehernega področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv.

(2)

Z uredbo Vlade Republike Slovenije se opredelijo natančnejši pogoji za podeljevanje patentov za posamezna področja tehnike z določenimi tehničnimi ali tehnološkimi posebnostmi.

11. člen

(izjeme iz patentnega varstva)

(1)

Odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, estetske stvaritve, načrti, pravila in postopki za umske dejavnosti, igre ali poslovne dejavnosti ter računalniški programi in predstavitve informacij se neposredno kot taki ne štejejo za izume po prejšnjem členu.

(2)

Določbe prejšnjega odstavka izključujejo patentiranje vsebin ali dejavnosti iz prejšnjega odstavka le v takem obsegu, v kakršnem se patentna prijava ali patent nanaša na te vsebine ali dejavnosti kot take.

(3)

Patent se ne podeli za:

a)

izum, katerega gospodarsko izkoriščanje je v nasprotju z javnim redom ali moralo, vendar pa se ne šteje, da je tako izkoriščanje v nasprotju z javnim redom ali moralo zgolj zato, ker je prepovedano z zakonom ali drugim predpisom;

b)

izum kirurškega ali terapevtskega postopka zdravljenja človeškega ali živalskega telesa in diagnostičnega postopka, uporabljenega na človeškem ali živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na proizvode, predvsem na snovi ali zmesi, ki se uporabljajo pri katerem od teh postopkov.

12. člen

(novost izuma)

(1)

Izum je nov, če ni obsežen s stanjem tehnike.

(2)

V stanje tehnike se šteje vse, kar je bilo pred datumom vložitve patentne prijave dostopno javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na katerikoli drug način. Učinek prednostne pravice je, da se za potrebe tega člena datum prednostne pravice šteje kot datum prijave.

(3)

V stanju tehnike je zaobsežena tudi vsebina prijav, ki so bile vložene pred datumom iz prejšnjega odstavka in so bile objavljene na ta dan ali kasneje, in sicer:

a)

nacionalnih patentnih prijav, kot so bile prvotno vložene pri uradu;

b)

prijav za evropski patent, kot so bile prvotno vložene pri EPU na podlagi Konvencije o podeljevanju evropskih patentov z dne 5. oktobra 1973, zadnjič revidirane 29. novembra 2000 (Uradni list RS-MP, št. 19/02; v nadaljnjem besedilu: EPK), če se z njimi zahteva varstvo v Republiki Sloveniji;

c)

mednarodnih prijav, kot so bile prvotno vložene na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju patentov z dne 19. junija 1970, dopolnjene 2. oktobra 1979 in spremenjene 3. februarja 1984 (Uradni list RS-MP, št. 19/93, v nadaljnjem besedilu: PCT), ki jih je urad prejel kot izbrani urad v skladu z 39. členom PCT.

(4)

Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko podeli patent za snov ali zmes, ki je obsežena s stanjem tehnike, za uporabo pri postopku iz točke b) drugega odstavka prejšnjega člena, če njena uporaba pri kateremkoli takem postopku ni obsežena s stanjem tehnike.

(5)

Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko podeli patent za snov ali zmes iz prejšnjega odstavka za določeno uporabo pri postopku iz točke b) drugega odstavka prejšnjega člena, če taka uporaba ni obsežena s stanjem tehnike.

13. člen

(neškodljivo razkritje izuma)

(1)

Ob uporabi 12. člena tega zakona se ne upošteva razkritje izuma, do katerega je prišlo v roku največ šest mesecev pred vložitvijo patentne prijave neposredno ali posredno zaradi:

a)

očitne zlorabe v odnosu do prijavitelja ali njegovega pravnega prednika ali

b)

dejstva, da je prijavitelj ali njegov pravni prednik razstavil izum na uradni ali uradno priznani mednarodni razstavi iz 62. člena tega zakona.

(2)

Določba točke b) prejšnjega odstavka velja le, če prijavitelj v prijavi navede, da je bil izum na tak način razstavljen, in predloži o tem ustrezno potrdilo v skladu z drugim odstavkom 62. člena tega zakona.

14. člen

(inventivna raven)

(1)

Šteje se, da je izum na inventivni ravni, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz stanja tehnike po drugem odstavku 12. člena tega zakona.

(2)

Če so v stanju tehnike zaobseženi tudi dokumenti po tretjem odstavku 12. člena tega zakona, se ti dokumenti pri presoji inventivne ravni ne upoštevajo.

(3)

Če vloži isti prijavitelj poleg prve patentne prijave, ki še ni bila objavljena, še kakšno patentno prijavo, ki se nanaša na isti predmet izuma kot prva, se prva patentna prijava ne upošteva pri presoji inventivne ravni druge patentne prijave.

15. člen

(industrijska uporabljivost)

Izum je industrijsko uporabljiv, če se predmet izuma lahko proizvede ali uporabi v katerikoli gospodarski dejavnosti, vključno s kmetijstvom.

16. člen

(predmet varstva patenta s skrajšanim trajanjem)

(1)

Razen izuma za postopek, rastlinsko vrsto in živalsko pasmo se patent s skrajšanim trajanjem lahko podeli za izum, ki je nov, industrijsko uporabljiv in dosežen z ustvarjalnim delom.

(2)

Šteje se da je izum dosežen z ustvarjalnim delom, če izkazuje določeno učinkovitost ali praktično prednost pri gospodarski uporabi.

(3)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na patent, veljajo smiselno za patent s skrajšanim trajanjem, razen če ta zakon določa drugače.

17. člen

(zaupni izumi)

(1)

Izum, ki je pomemben za obrambo ali varnost Republike Slovenije, se šteje za zaupnega in se prijavi pri ministrstvu, pristojnem za obrambo.

(2)

O pogojih izkoriščanja zaupnega izuma, zlasti o plačilu za njegovo izkoriščanje, se neposredno dogovorita izumitelj in ministrstvo, pristojno za obrambo.

(3)

Prijava za izum po prvem odstavku tega člena se lahko vloži pri uradu, če ga ministrstvo, pristojno za obrambo, ne želi izkoriščati ali če soglaša z vložitvijo patentne prijave.

18. člen

(pravice iz patenta)

(1)

Patent daje imetniku izključne pravice, da tretji osebi, ki nima njegovega soglasja, prepove, da:

a)

izdeluje, ponuja, daje na trg ali uporablja proizvod, ki je predmet patenta, ali uvaža ali skladišči proizvod v te namene;

b)

uporablja postopek, ki je predmet patenta, ali, če tretja oseba ve ali bi morala vedeti, da je uporaba postopka brez soglasja imetnika patenta prepovedana, ponuja postopek za uporabo;

c)

ponuja, daje na trg, uporablja, uvaža ali v te namene skladišči proizvod, ki je pridobljen neposredno s postopkom, ki je predmet patenta.

(2)

Patent daje imetniku tudi pravico, da tretji osebi, ki nima njegovega soglasja, prepove, da osebam, ki niso osebe, ki so upravičene do izkoriščanja izuma, zavarovanega s patentom, dobavlja ali ponuja dobavo sredstev, ki se nanašajo na del izuma, ki je bistven za njegovo uporabo, če tretja oseba ve ali bi morala vedeti, da so ta sredstva primerna in namenjena za uporabo tega izuma. Ta določba se ne uporablja, če so sredstva proizvodi splošne porabe, razen če tretja oseba napeljuje osebo, kateri dobavlja, k dejanjem, prepovedanim s prejšnjim odstavkom.

(3)

Osebe, ki storijo dejanja iz točk a), b) ali c) 19. člena tega zakona, se ne štejejo za osebe po prejšnjem odstavku, ki so upravičene do izkoriščanja izuma.

(4)

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov, za razlago patentnih zahtevkov pa se uporabljajo tudi opis in skice.

19. člen

(omejitev pravic iz patenta)

Pravice iz 18. člena tega zakona se ne nanašajo na:

a)

dejanja, storjena zasebno in za negospodarske namene;

b)

raziskave in poizkuse vseh vrst, ki se nanašajo na predmet patenta, ne glede na njihov končni namen;

c)

neposredno posamično pripravo zdravila v lekarni v skladu z zdravniškim navodilom ali receptom ter dejanja, ki se nanašajo na tako pripravljeno zdravilo;

d)

uporabo izuma, zavarovanega s patentom, na krovu plovil držav članic unije, ustanovljene na podlagi Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, zadnjič revidirane 1. oktobra 2003 (Uradni list SFRJ-MP, št. 5/74 in 7/86 ter Uradni list RS-MP, št. 9/92 in 3/07; v nadaljnjem besedilu: Pariška konvencija), ali članic Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljnjem besedilu: WTO), v katerih ima ta patent učinek, v ladijskem trupu takih plovil, strojih, škripčevju, palubni opremi in drugi ladijski opremi, če ta plovila začasno ali naključno priplujejo v vode Republike Slovenije, če se izum tam uporablja izključno za potrebe plovila;

e)

uporabo izuma, zavarovanega s patentom, med izdelavo ali pri delovanju zrakoplovov, kopenskih vozil ali drugih prevoznih sredstev držav članic unije, ustanovljene na podlagi Pariške konvencije (v nadaljnjem besedilu: Pariška unija), ali članic WTO, v katerih ima ta patent učinek, ali v opremi teh zrakoplovov ali kopenskih vozil, kadar začasno ali naključno vstopijo na ozemlje Republike Slovenije;

f)

dejanja, predvidena v 27. členu Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944 (Uradni list FLRJ-MP, št. 3/54, 5/54, 9/61, 5/62, 11/63, 49/71, 62/73, 15/78, 2/80, Uradni list RS-MP, št. 9/92), kadar gre za letalo države, za katero veljajo določbe navedenega člena konvencije;

g)

dejanja in uporabo pridobljenih informacij pri računalniških programih, ki so dovoljeni ob upoštevanju vsebinskih omejitev avtorjevih pravic in dekompiliranja po zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice.

20. člen

(pravica poprejšnje uporabe)

(1)

Pravice, ki jih ima imetnik patenta na podlagi 18. člena tega zakona, nimajo pravnega učinka zoper osebo, ki je v dobri veri uporabljala izum v Republiki Sloveniji pred datumom prijave zadevnega patenta ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, ali se pripravljala za njegovo uporabo, in ki nadaljuje s tako uporabo. Taka oseba zadrži pravico uporabljati izum, nima pa pravice dajati licence ali drugače razpolagati z izumom.

(2)

Pravica osebe iz prejšnjega odstavka do nadaljevanja uporabe izuma se sme prenesti le skupaj z zadevnim podjetjem ali poslovno dejavnostjo, v kateri se uporablja izum ali so bile izvedene priprave za njegovo uporabo.

21. člen

(izčrpanje pravic iz patenta)

(1)

Pravice iz patenta se ne nanašajo na dejanja v Republiki Sloveniji v zvezi s proizvodom, na katerega se patent nanaša, potem ko je imetnik ta proizvod dal na trg v Republiki Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim izrecnim soglasjem, razen če obstajajo razlogi, ki bi po pravu Republike Slovenije utemeljevali razširitev pravic iz patenta na taka dejanja.

(2)

Izčrpanje pravic iz patenta po prejšnjem odstavku se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

22. člen

(trajanje patenta)

(1)

Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena in ustreznih določb 109. člena tega zakona traja patent dvajset let od datuma vložitve prijave.

(2)

Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko za izum enkrat podaljša veljavnost patenta, in sicer za največ pet let, če je razglašeno vojno stanje ali podobne izredne razmere – za dobo trajanja takšnega stanja oziroma okoliščin.

(3)

Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko za izum v skladu z uredbo Vlade Republike Slovenije enkrat podeli dodatni varstveni certifikat, in sicer za največ pet let, če je predmet patenta proizvod ali postopek za proizvodnjo oziroma uporabo proizvoda, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebno izvesti z zakonom predpisani uradni postopek odobritve.

23. člen

(trajanje patenta s skrajšanim trajanjem)

Ob upoštevanju ustreznih določb 109. člena tega zakona traja patent s skrajšanim trajanjem deset let od datuma vložitve prijave.

2. oddelek

Evropska patentna prijava in evropski patent

24. člen

(uporaba prava)

(1)

Za patent, ki ga je v skladu z EPK podelil EPU (v nadaljnjem besedilu: evropski patent), in za prijavo, vloženo v skladu z EPK za evropski patent (v nadaljnjem besedilu: evropska patentna prijava), s katerima se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se uporabljajo določbe tega zakona, razen če je z EPK drugače določeno.

(2)

V primeru neskladja med določbami EPK in določbami tega zakona, se glede evropskih patentnih prijav in evropskih patentov uporabljajo določbe EPK.

25. člen

(vložitev evropske patentne prijave)

(1)

Evropska patentna prijava, z izjemo izločenih prijav, se sme vložiti pri uradu v jeziku, ki ga dopuščata prvi in drugi odstavek 14. člena EPK.

(2)

Pri evropski patentni prijavi za izum, ki lahko vpliva na nacionalno varnost v Republiki Sloveniji, se uporablja 17. člen tega zakona.

26. člen

(veljavnost evropske patentne prijave)

(1)

Evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji in kateri je bil dodeljen datum vložitve, je enakovredna nacionalni patentni prijavi, ob upoštevanju morebitne zahtevane prednostne pravice za evropsko patentno prijavo, ne glede na kasnejši izid o njej.

(2)

Objavljena evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, ima varstvo, določeno s četrtim odstavkom 122. člena tega zakona, in sicer od dneva, ko je prijavitelj obvestil osebo, ki uporablja izum v Republiki Sloveniji, o slovenskem prevodu patentnih zahtevkov objavljene evropske patentne prijave.

27. člen

(veljavnost evropskega patenta)

(1)

Evropski patent, s katerim se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, daje ob upoštevanju drugega in četrtega odstavka tega člena od datuma, ko je EPU objavil omembo njegove podelitve v Evropskem patentnem biltenu, enake pravice kot nacionalni patent pri Uradu po 18. členu tega zakona, razen če ta zakon določa drugače.

(2)

Imetnik evropskega patenta v treh mesecih od datuma, ko je EPU objavil omembo podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu, predloži Uradu slovenski prevod patentnih zahtevkov evropskega patenta in plača pristojbino za objavo.

(3)

Če imetnik evropskega patenta ravna po prejšnjem odstavku, Urad izda odločbo o vpisu evropskega patenta v register patentov pri Uradu ter objavi podatke o tem patentu in slovenski prevod patentnih zahtevkov.

(4)

Če se po podelitvi evropskega patenta spremeni obseg varstva tako, da velja evropski patent s spremenjenimi patentnimi zahtevki, imetnik patenta v treh mesecih od datuma, ko je EPU v Evropskem patentnem biltenu objavil omembo vzdrževanja v spremenjeni obliki ali omembo omejitve evropskega patenta, ali od datuma izdaje odločbe, s katero je Enotno sodišče za patente v delu razveljavilo evropski patent, predloži Uradu slovenski prevod spremenjenih patentnih zahtevkov in plača pristojbino za objavo.

(5)

Če imetnik evropskega patenta ravna po prejšnjem odstavku, Urad izda odločbo o veljavnosti patenta s spremenjenimi patentnimi zahtevki in objavi podatke o patentu ter slovenski prevod spremenjenih patentnih zahtevkov.

(6)

Če prevod iz drugega ali četrtega odstavka tega člena ni pravočasno predložen ali če pristojbina za objavo ni pravočasno plačana, se evropski patent v Republiki Sloveniji šteje za ničnega.

(7)

Če je evropski patent, ki je vpisan v register patentov pri Uradu, v celoti razveljavljen, Urad po uradni dolžnosti izda odločbo o ugotovitvi ničnosti patenta, ki je bil vpisan v register patentov pri Uradu na podlagi tega evropskega patenta, in objavi podatke o ničnosti patenta.

(8)

Šteje se, da evropska patentna prijava in evropski patent, ki je bil podeljen na njeni podlagi, v Republiki Sloveniji nista imela že od začetka nobenega pravnega učinka v obsegu, za katerega je bil patent omejen ali razveljavljen.

28. člen

(verodostojno besedilo evropskih patentnih prijav ali evropskih patentov)

(1)

Če prevod iz 26. in 27. člena tega zakona zagotavlja ožje varstvo kot v jeziku postopkov, se prevod šteje za verodostojno besedilo, razen v primeru postopka ugovora pri EPU.

(2)

Prijavitelj ali imetnik evropskega patenta lahko vsak čas vloži popravljeni prevod patentnih zahtevkov. Popravljeni prevod ima pravni učinek od dneva, ko ga je urad objavil oziroma od dneva, ko je prijavitelj ali imetnik evropskega patenta o njem obvestil osebo, ki uporablja ta izum v Republiki Sloveniji.

(3)

Vsaka oseba, ki izum v dobri veri uporablja ali je izvedla učinkovite in resne priprave za uporabo izuma, pri čemer takšna uporaba ne bi bila kršitev prijave oziroma patenta v izvirnem prevodu, sme tudi potem, ko začne veljati popravljeni prevod, brez plačila nadaljevati s takšno uporabo v svojem poslovanju in za potrebe tega poslovanja.

29. člen

(pristojbine za evropski patent)

(1)

Pristojbine za vzdrževanje evropskega patenta v Republiki Sloveniji, se za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila v Evropskem patentnem biltenu objavljena omemba podelitve evropskega patenta, plačujejo uradu ob upoštevanju 109. in 110. člena tega zakona. Če pri EPU ni bila plačana pristojbina za vzdrževanje evropskega patenta za tretje leto njegovega trajanja, se ta pristojbina plača uradu.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek zapade prva pristojbina za vzdrževanje evropskega patenta v plačilo dva meseca po omembi podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu.

(3)

V skladu z 39. členom EPK pripada Evropski patentni organizaciji del pristojbin, vplačanih po tem členu.

30. člen

(sprememba v nacionalno patentno prijavo)

(1)

Evropska patentna prijava, s katero se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, se lahko spremeni v nacionalno patentno prijavo, če se šteje evropska patentna prijava za umaknjeno na podlagi tretjega odstavka 77. člena EPK ali ker prevod prijave po drugem odstavku 14. člena EPK ni bil vložen pravočasno, kot to določa tretji odstavek 90. člena EPK.

(2)

Prijavitelj mora v predpisanem roku plačati predpisano pristojbino in vložiti prevod prijave pri uradu v slovenskem jeziku.

30.a člen

(naknadni vpis evropskega patenta v register)

(1)

Imetnik evropskega patenta lahko, če je EPU zavrnil zahtevo imetnika evropskega patenta za registracijo enotnega učinka evropskega patenta, v treh mesecih od datuma pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi zahteve za registracijo enotnega učinka zahteva vpis evropskega patenta v register patentov pri Uradu. Zahtevi priloži:

a)

slovenski prevod patentnih zahtevkov evropskega patenta, kot ga je podelil EPU, in morebitnih spremenjenih patentnih zahtevkov;

b)

kopijo izreka pravnomočne odločitve, če obstaja, Enotnega sodišča za patente in njegov slovenski prevod.

(2)

Imetnik evropskega patenta v roku iz prejšnjega odstavka plača pristojbino za objavo in vse pristojbine za vzdrževanje evropskega patenta v Republiki Sloveniji, ki so do datuma vložitve zahteve iz prejšnjega odstavka zapadle v plačilo ob upoštevanju prvega odstavka 29. člena in 109. člena tega zakona.

(3)

Če imetnik evropskega patenta ravna po prvem in drugem odstavku tega člena, Urad izda odločbo o vpisu evropskega patenta v register patentov pri Uradu ter objavi podatke o tem patentu in slovenski prevod patentnih zahtevkov.

(4)

Če imetnik evropskega patenta, ki vloži zahtevo iz prvega odstavka tega člena, ne izpolni pravočasno zahtev iz prvega in drugega odstavka tega člena, se evropski patent v Republiki Sloveniji šteje za ničnega.

31. člen

(hkratno varstvo)

(1)

Če imata evropski patent, s katerim se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je registriran enotni učinek, in nacionalni patent, ki sta za isti izum podeljena isti osebi, isti datum vložitve in isti datum zahtevane prednostne pravice, se šteje, da nacionalni patent nima pravnega učinka od datuma, ko je EPU objavil omembo podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu.

(2)

Če je EPU pri evropskem patentu, s katerim se zahteva varstvo v Republiki Sloveniji, registriral enotni učinek, se šteje, da od datuma, ko je EPU objavil omembo podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu, ta evropski patent nima pravnega učinka kot nacionalni patent, vpisan v register patentov pri Uradu.

3. oddelek

Patentna prijava po PCT

32. člen

(prijave na podlagi PCT)

(1)

Urad opravlja v skladu s PCT funkcijo prejemnega urada.

(2)

Urad sprejema mednarodne prijave, katerih vložniki so državljani Republike Slovenije ali osebe, ki imajo stalno bivališče oziroma sedež na ozemlju Republike Slovenije.

(3)

Mednarodna prijava po PCT se vloži v angleškem, francoskem ali nemškem jeziku. Mednarodna prijava po PCT se lahko vloži tudi v slovenskem jeziku, če je v roku, predpisanim s pravili ali navodili, izdanimi za izvajanje PCT, uradu predložen prevod te prijave v angleški, francoski ali nemški jezik.

(4)

Urad pobira v imenu in za račun Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino pristojbine v zvezi s prijavami po tem členu.

(5)

EPU je pristojna ustanova za mednarodno poizvedbo in mednarodni predhodni preizkus mednarodnih prijav po PCT, vloženih pri uradu.

(6)

Imenovanje ali izbira Republike Slovenije v mednarodni prijavi po točki (viii) 2. člena PCT se šteje kot zahteva za podelitev evropskega patenta, ki velja v Republiki Sloveniji na podlagi mednarodne pogodbe, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

Tretje poglavje

MODEL

1. oddelek

Model

33. člen

(predmet varstva modela)

(1)

Model se registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo.

(2)

Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem.

(3)

Izdelek pomeni industrijski ali obrtni izdelek, ki med drugim vključuje dele, ki so namenjeni za sestavo kompleksnega izdelka, embalažo, opremo, grafične simbole in tipografske znake, z izjemo računalniških programov. Kompleksen izdelek pomeni izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi.

(4)

Če se videz izdelka nanaša na sestavni del kompleksnega izdelka, je nov in ima individualno naravo le:

a)

če sestavni del, potem ko je vključen v kompleksen izdelek, ostane viden ob normalni uporabi kompleksnega izdelka, in

b)

če vidne značilnosti sestavnega dela tudi same izpolnjujejo pogoja glede novosti in individualne narave.

(5)

Normalna uporaba po točki a) prejšnjega odstavka pomeni uporabo pri končnem uporabniku, brez opravil vzdrževanja, servisiranja ali popravljanja.

34. člen

(novost in individualna narava)

(1)

Videz izdelka je nov, če pred datumom vložitve prijave modela ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, javnosti ni bil dostopen enak videz izdelka. Videz izdelka se šteje za enakega, če se njegove značilnosti razlikujejo le v nepomembnih podrobnostih.

(2)

Videz izdelka ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana.

(3)

Pri ocenjevanju individualne narave se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvoju videza izdelka.

35. člen

(razkritje videza izdelka)

(1)

Pri uporabi 34. člena tega zakona se šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti, če je bil objavljen v postopku registracije oziroma kako drugače ali razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, razen če ti dogodki ne bi mogli postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Evropski uniji. Videz izdelka ne šteje za dostopnega javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.

(2)

Pri uporabi 34. člena tega zakona se razkritje ne upošteva, če je bil videz izdelka, za katerega se zahteva varstvo z modelom, dostopen javnosti v Evropski uniji:

a)

zaradi podatkov, ki jih je dal oblikovalec, njegov pravni naslednik ali tretja oseba, ali zaradi dejanja oblikovalca ali njegovega pravnega naslednika; in

b)

v obdobju dvanajstih mesecev pred vložitvijo prijave, ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana.

(3)

Prejšnji odstavek se uporablja tudi, če je bil videz izdelka dostopen javnosti kot posledica zlorabe v odnosu do oblikovalca ali njegovega pravnega naslednika.

36. člen

(zavrnitev modela)

(1)

Videz izdelka se ne sme registrirati kot model:

a)

če ne ustreza drugemu odstavku 33. člena tega zakona;

b)

če ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali četrtega odstavka 33. člena ali 34. ali 35. člena tega zakona ali če nasprotuje modelu, ki velja v Republiki Sloveniji na podlagi prijave z zgodnejšim datumom vložitve;

c)

če mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije, ker ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov;

d)

če vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;

e)

če nasprotuje javnemu redu ali morali.

(2)

Model se ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki so določene izključno z njegovo tehnično funkcijo.

(3)

Model se ne more registrirati za značilnosti izgleda izdelka, ki morajo biti reproducirane v natančni obliki in dimenzijah, zato da bi bilo mogoče izdelek, na katerega se videz nanaša, mehansko povezati z drugim izdelkom ali ga vanj, okrog njega ali ob njega namestiti, tako da lahko vsak izdelek opravlja svojo funkcijo.

(4)

Ne glede na prejšnji odstavek je lahko pod pogoji iz 34. člena tega zakona kot model registriran videz izdelka, ki omogoča večkratno sestavo ali povezavo medsebojno zamenljivih izdelkov znotraj modularnega sistema.

37. člen

(pravice iz modela)

(1)

Imetnik modela ima izključno pravico, da ga uporablja in prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da ga uporabljajo. Omenjena uporaba obsega zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, na katerega se videz nanaša, ali skladiščenje takega izdelka v te namene.

(2)

Obseg varstva vključuje vsak videz izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa. Pri ocenjevanju obsega varstva se upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvoju njegovega videza izdelka.

(3)

Pravice iz prvega odstavka tega člena se ne nanašajo:

a)

na uvoz rezervnih delov in pripomočkov za popravila ladje ali letala, ki začasno vstopi na ozemlje Republike Slovenije in na izvajanje popravil na takšni ladji ali letalu ter smiselno na dejanja, našteta v 19. členu tega zakona, razen točke c);

b)

na dejanja reproduciranja za namene citiranja ali učenja, če so v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in ne škodijo neupravičeno normalnemu izkoriščanju modela in če se navede vir.

(4)

Tretja oseba sme uveljavljati pravico poprejšnje uporabe modela. Pri tem se smiselno uporabljajo določbe 20. člena tega zakona.

38. člen

(izčrpanje pravic iz modela)

(1)

Pravice iz modela se ne nanašajo na dejanja v zvezi z izdelkom, na katerega se nanaša videz, ki je predmet modela, če je imetnik modela dal izdelek na trg v Republiki Sloveniji ali je bilo to storjeno z njegovim soglasjem.

(2)

Izčrpanje pravic iz modela po prejšnjem odstavku se lahko razširi prek ozemlja Republike Slovenije, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

39. člen

(druge oblike varstva modela)

(1)

Določbe tega zakona o modelu ne posegajo v določbe drugih zakonov, ki se nanašajo na neregistrirane modele, znamke ali druge znake razlikovanja, patente, uporabne modele, oznake, civilno odgovornost ali nelojalno konkurenco.

(2)

Model je lahko predmet avtorskopravnega varstva od dneva, ko je bil videz izdelka ustvarjen ali določen v katerikoli obliki, če izpolnjuje pogoje za pridobitev takega varstva po zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice.

40. člen

(trajanje modela)

(1)

Model traja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave.

(2)

Ob upoštevanju ustreznih določb 109. člena tega zakona lahko imetnik modela obnovi model za eno ali več petletnih obdobij, vendar največ petindvajset let od datuma vložitve prijave.

(3)

Če se model nanaša na več izdelkov, se lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom za celotni model ali v zoženem obsegu le za nekatere izdelke.

2. oddelek

Mednarodni depozit modela

41. člen

(zahteve po Haaškem sporazumu)

(1)

Zahteve po Haaškem sporazumu o mednarodnem depozitu industrijskih vzorcev in modelov z dne 28. novembra 1960, dopolnjenem 14. julija 1967 ter spremenjenem in dopolnjenem 28. septembra 1979 (Uradni list RS-MP, št. 20/94, v nadaljnjem besedilu: Haaški sporazum) se vložijo v skladu s Haaškim sporazumom ter pravili in navodili, izdanimi za njegovo izvajanje, neposredno pri Mednarodnem uradu.

(2)

Pri zahtevah po Haaškem sporazumu, s katerimi se zahteva varstvo modela v Sloveniji, se v skladu z 8. členom Haaškega sporazuma smiselno uporabljajo določbe tega zakona, razen drugega odstavka 96. člena tega zakona.

Četrto poglavje

ZNAMKA

1. oddelek

Znamka in kolektivna znamka

42. člen

(predmet varstva znamke)

(1)

Znamka je lahko sestavljena iz kakršnihkoli znakov, zlasti iz besed, vključno s priimki in imeni, ali iz slik, črk, številk, barv, oblike blaga ali njegove embalaže ali zvokov, če se:

a)

lahko s temi znaki blago ali storitve določenega podjetja razlikuje ali razlikujejo od blaga ali storitev drugih podjetij ter

b)

ti znaki v registru lahko prikažejo na način, ki Uradu in drugim pristojnim organom ter javnosti omogoči jasno in natančno določitev predmeta varstva, ki je zagotovljeno njihovemu imetniku.

(2)

Pri presoji, ali se znak lahko registrira kot znamka, se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka.

(3)

Narava blaga ali storitev, na katere se nanaša znamka, ne sme biti v nobenem primeru ovira za registracijo.

43. člen

(absolutni razlogi za zavrnitev znamke)

(1)

Kot znamka se ne registrira znak:

a)

ki ne more biti znamka;

b)

ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;

c)

ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;

d)

ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;

e)

ki sestoji izključno iz oblike ali druge značilnosti, ki izhaja iz same narave blaga, ali oblike ali druge značilnosti blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;

f)

ki nasprotuje javnemu redu ali morali;

g)

ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev;

h)

za katerega ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in mora biti zavrnjen na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije;

i)

ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;

j)

ki je izključen iz registracije v skladu s predpisi Republike Slovenije ali Evropske unije ali mednarodnimi pogodbami, katerih pogodbenica je Republika Slovenija ali Evropska unija, ki zagotavljajo varstvo označb porekla in geografskih označbah;

k)

ki je izključen iz registracije v skladu s predpisi Evropske unije ali mednarodnimi pogodbami, katerih pogodbenica je Evropska unija, ki zagotavljajo varstvo tradicionalnih izrazov za vino;

l)

ki je izključen iz registracije v skladu s predpisi Evropske unije ali mednarodnimi pogodbami, katerih pogodbenica je Evropska unija, ki zagotavljajo varstvo zajamčenih tradicionalnih posebnosti;

m)

ki sestoji iz prej registriranega poimenovanja rastlinske sorte v skladu s predpisi Republike Slovenije ali Evropske unije ali mednarodnimi pogodbami, katerih pogodbenica je Republika Slovenija ali Evropska unija, ki zagotavljajo varstvo žlahtniteljskih pravic, in se nanaša na rastlinske sorte iste ali zelo sorodne vrste, ali vsebuje bistvene elemente tega imena.

(2)

Ne glede na točko b), c) in d) prejšnjega odstavka se registracija znamke ne zavrne, če je pred datumom vložitve prijave znak z uporabo pridobil razlikovalni učinek.

44. člen

(relativni razlogi za zavrnitev znamke)

(1)

Če je vložen ugovor v skladu s 101. členom tega zakona, se znamka ne registrira za znak:

a)

ki je enak znaku prejšnje znamke in če so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja znamka;

b)

če zaradi enakosti ali podobnosti z znakom prejšnje znamke in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, na katere se nanašata znak in znamka, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko;

c)

ki je enak ali podoben znaku prejšnje znamke, ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki, podobni ali niso podobni tistim, za katere je varovana prejšnja znamka, če ima prejšnja znamka ugled v Republiki Sloveniji ali v primeru znamke Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: znamka EU) ugled v Evropski uniji in če bi se z uporabo kasnejše znamke brez upravičenega razloga nepošteno izkoriščal ali oškodoval razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke;

d)

če se lahko njegova uporaba prepove na podlagi pravice do neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;

e)

ki ga je posrednik ali zastopnik imetnika znamke brez njegovega soglasja prijavil kot znamko v svojem imenu, razen če posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje;

f)

če se lahko njegova uporaba prepove na podlagi registrirane označbe porekla ali geografske označbe, za katero je bila prijava vložena v skladu s predpisi Republike Slovenije ali Evropske unije, ki urejajo varstvo označb porekla ali geografskih označb, pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;

g)

če se lahko njegova uporaba prepove na podlagi prej pridobljene pravice do imena, osebne podobe, avtorske pravice ali druge pravice industrijske lastnine, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo take znamke.

(2)

Prejšnja znamka pomeni:

a)

znamko, ki je bila registrirana v Republiki Sloveniji na podlagi nacionalne prijave pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;

b)

znamko EU, ki je bila registrirana pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;

c)

znamko, ki je bila registrirana na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana;

d)

prijave znamk iz točk a), b) in c) tega odstavka, ki so bile vložene pred datumom prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, pod pogojem, da so registrirane;

e)

neregistriran znak, ki je na datum vložitve prijave znamke ali datum prednostne pravice, če je ta zahtevana, v Republiki Sloveniji znana znamka po 6.bis členu Pariške konvencije.

45. člen

(kolektivna znamka)

(1)

Kolektivna znamka pomeni znamko, ki je kot taka navedena ob vložitvi prijave in njen znak omogoča razlikovanje blaga ali storitev članov nosilca te znamke od blaga ali storitev drugih podjetij.

(2)

Prijavitelj ali nosilec kolektivne znamke je lahko pravna oseba, ki združuje izdelovalce, proizvajalce, ponudnike storitev ali trgovce, ter pravna oseba javnega prava.

(3)

Člani nosilca kolektivne znamke lahko v skladu s pravilnikom iz 46. člena tega zakona uporabljajo kolektivno znamko.

(4)

Za pridobitev kolektivne znamke se uporabljajo določbe tega zakona, razen če ta zakon določa drugače. Ne glede na točko c) prvega odstavka 43. člena tega zakona se lahko s kolektivno znamko registrira znak, ki označuje geografski izvor blaga ali storitev.

46. člen

(pravilnik o kolektivni znamki)

(1)

Prijavitelj kolektivne znamke mora skupaj s prijavo predložiti pravilnik o kolektivni znamki.

(2)

Pravilnik iz prejšnjega odstavka določa vsaj:

a)

naziv in sedež prijavitelja;

b)

dejavnost prijavitelja in podatke o tem, koga uradno oziroma statutarno predstavlja ali zastopa;

c)

pogoje za pridobitev članstva;

d)

pogoje za uporabo kolektivne znamke;

e)

podatke o krogu upravičencev do uporabe kolektivne znamke;

f)

določbe o pravicah in obveznostih članov v primeru kršitve kolektivne znamke.

(3)

Prijavitelj ali nosilec kolektivne znamke Urad obvesti o vsaki spremembi pravilnika in predloži čistopis pravilnika. Urad v register vpiše podatek o spremembi pravilnika, razen če spremenjeni pravilnik ne ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka ali če je podan kateri izmed razlogov iz 46.a člena tega zakona. Sprememba pravilnika učinkuje z datumom vpisa spremembe v register.

(4)

Pravilnik je javen in je vpogled vanj dovoljen vsakomur.

46.a člen

(razlogi za zavrnitev kolektivne znamke)

(1)

Kolektivna znamka se ne registrira, če je podan razlog iz 42., 43. ali 44. člena tega zakona in tudi, če:

a)

ne izpolnjuje pogojev iz 45. in 46. člena tega zakona;

b)

lahko zavaja javnost glede značaja ali pomena znamke, zlasti če je verjetno, da jo bodo razumeli drugače kakor kolektivno znamko;

c)

pravilnik iz 46. člena tega zakona nasprotuje javnemu redu ali morali.

(2)

Ne glede na točko c) prejšnjega odstavka se registracija kolektivne znamke ne zavrne, če prijavitelj s spremembo pravilnika iz 46. člena tega zakona odpravi ugotovljeno pomanjkljivost.

47. člen

(pravice iz znamke)

(1)

Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu. Brez poseganja v pravice imetnika, ki so bile pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, ima imetnik znamke pravico preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu v povezavi z blagom ali storitvami uporabljajo znak:

a)

ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko;

b)

pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko;

c)

ki je enak ali podoben znamki, ne glede na to, ali so blago ali storitve enaki, podobni ali niso podobni tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga nepošteno izkoristila ali oškodovala razlikovalni učinek ali ugled znamke.

(2)

Pravica iz prejšnjega odstavka preprečiti tretjim osebam uporabo znaka obsega zlasti prepoved:

a)

opremljanja blaga ali njegove embalaže z znakom;

b)

ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene ali ponujanja ali opravljanja storitev pod tem znakom;

c)

uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom;

d)

uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju;

e)

uporabe znaka kot trgovskega imena ali firme podjetja ali dela trgovskega imena ali firme podjetja;

f)

uporabe znaka v primerjalnem oglaševanju na način, ki je v nasprotju s predpisi Republike Slovenije ali Evropske unije o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju.

(3)

Brez poseganja v pravice imetnika, ki so bile pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke ali datumom prednostne pravice, ima imetnik znamke pravico preprečiti tretjim osebam vnos blaga v gospodarskem prometu v Republiko Slovenijo, ne da bi bilo to blago tudi sproščeno v prosti promet, če to blago, vključno z njegovo embalažo, prihaja iz držav, ki niso države članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, in je brez dovoljenja imetnika znamke označeno z znakom, ki je enak znamki, registrirani za takšno blago, ali ga v njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od nje.

(4)

Imetnik znamke nima več pravice iz prejšnjega odstavka, če deklarant ali imetnik blaga med postopkom ugotavljanja kršitve pravic iz znamke, začetim v skladu s predpisi Evropske unije o carinskih ukrepih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, dokaže, da imetnik znamke nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v končni namembni državi.

47.a člen

(prepoved pripravljalnih dejanj v zvezi z embalažo ali drugimi sredstvi)

Če obstaja nevarnost, da bi se lahko embalaža, nalepke, listki, varnostne oznake ali naprave, oznake ali naprave za preverjanje pristnosti ali druga sredstva, na katerih je nameščena znamka, uporabili v zvezi z blagom ali storitvami in bi takšna uporaba kršila pravice imetnika znamke iz prvega ali drugega odstavka 47. člena tega zakona, ima imetnik te znamke pravico prepovedati naslednja dejanja, če se izvajajo v gospodarskem prometu:

a)

namestitev znaka, ki je enak ali podoben znamki, na embalaži, nalepkah, listkih, varnostnih oznakah ali napravah, oznakah ali napravah za preverjanje pristnosti ali na drugih sredstvih, na katera je mogoče namestiti znamko;

b)

ponujanje ali dajanje na trg ali skladiščenje v te namene, uvoz ali izvoz embalaže, nalepk, listkov, varnostnih oznak ali naprav, oznak ali naprav za preverjanje pristnosti ali drugih sredstev, na katerih je nameščena znamka.

48. člen

(omejitev pravic iz znamke)

(1)

Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja:

a)

svoj priimek in ime ali naslov;

b)

znake ali označbe, ki niso razlikovalni, ali označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;

c)

znamko zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te znamke, zlasti če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;

d)

znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oziroma pred datumom prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana.

(2)

Znamka imetniku ne daje pravice, da bi tretji osebi v gospodarskem prometu prepovedal uporabo prejšnje pravice, ki velja le na določenem območju, če je ta pravica priznana v Republiki Sloveniji in če se uporablja znotraj meja ozemlja, na katerem je priznana.

49. člen

(omejitev pravic iz kolektivne znamke)

(1)

Kolektivna znamka, ki označuje geografski izvor blaga, nosilcu ne daje pravice, da bi tretji osebi v gospodarskem prometu prepovedal uporabo takega znaka, če ga uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, in tudi ne pravice, da prepove uporabo geografskega imena tretji osebi, ki je do tega upravičena.

(2)

Nosilec kolektivne znamke, ki označuje geografski izvor blaga ali storitev, omogoči vsaki osebi, katere blago ali storitve izvirajo iz navedenega geografskega območja in izpolnjujejo pogoje za uporabo kolektivne znamke, določene v pravilniku iz 46. člena tega zakona, da postane član nosilca kolektivne znamke.

50. člen

(izčrpanje pravic iz znamke)

(1)

Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg v Evropskem gospodarskem prostoru ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.

(2)

Prejšnji odstavek se ne uporablja, če obstajajo utemeljeni razlogi za imetnikovo nasprotovanje nadaljnji komercializaciji blaga, zlasti če se je stanje tega blaga spremenilo ali poslabšalo, potem ko je bilo dano na trg.

51. člen

(reprodukcije znamk v slovarjih)

Če daje reprodukcija znamke v slovarju, enciklopediji ali podobnem delu vtis, da gre za generično ime blaga ali storitev, za katere je znak registriran, mora založnik dela na zahtevo imetnika znamke poskrbeti za to, da je najkasneje v naslednji izdaji publikacije pri reprodukciji znamke oznaka, da gre za znamko. Če je delo v elektronski obliki, to založnik zagotovi nemudoma.

52. člen

(trajanje znamke)

(1)

Znamka traja deset let od datuma vložitve prijave.

(2)

Ob upoštevanju ustreznih določb 109. člena tega zakona lahko imetnik znamke ali katerakoli oseba, ki je po zakonu ali pogodbi pooblaščena za to, poljubno mnogokrat obnovi znamko za obdobje naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave.

(3)

Znamka se lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom za vse blago ali storitve ali v zoženem obsegu le za nekatero blago ali storitve.

52.a člen

(prepoved uporabe in prenos znamke, registrirane na ime posrednika ali zastopnika)

(1)

Če je bila znamka brez soglasja imetnika znamke registrirana na ime posrednika ali zastopnika osebe, ki je imetnik te znamke, ima imetnik znamke pravico zahtevati prepoved uporabe te znamke svojemu posredniku ali zastopniku in tudi pravico zahtevati, da se znamka prenese nanj.

(2)

Imetnik znamke nima pravice iz prejšnjega odstavka, če posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje.

52.b člen

(uporaba znamke)

(1)

Če imetnik znamke v obdobju petih let od datuma vpisa znamke v register ni začel resno in dejansko uporabljati znamke v Republiki Sloveniji za blago ali storitve, za katere je registrirana, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, veljajo za znamko omejitve in sankcije iz 52.c, 102.a, drugega odstavka 110.c člena in a122.a člena tega zakona, razen če obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo.

(2)

Za uporabo znamke se šteje tudi:

a)

uporaba znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega učinka znamke, ne glede na to, ali je bila znamka v obliki, v kateri se uporablja, tudi registrirana na ime imetnika znamke;

b)

namestitev znamke na blago ali njegovo embalažo v Republiki Sloveniji izključno za potrebe izvoza.

(3)

Šteje se, da imetnik uporablja znamko, če se uporablja z njegovim soglasjem.

(4)

Pri kolektivni znamki se šteje, da jo nosilec uporablja, če jo uporablja vsaj ena oseba, ki ima pravico do njene uporabe.

52.c člen

(neuporaba kot način obrambe v postopku za ugotovitev ničnosti)

(1)

Imetnik kasnejše znamke, katere ugotovitev ničnosti zahteva imetnik prejšnje znamke, lahko zahteva, da imetnik prejšnje znamke predloži dokaze, da je v obdobju petih let pred datumom vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti svojo znamko, ki je razlog za to zahtevo, v skladu z 52.b členom tega zakona resno in dejansko uporabljal za blago ali storitve, za katere je registrirana, ali da obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo, pod pogojem, da je na datum vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti kasnejše znamke že poteklo pet let od datuma vpisa prejšnje znamke v register.

(2)

Če je na datum vložitve prijave kasnejše znamke ali na datum prednostne pravice že poteklo obdobje petih let, v katerem bi moral imetnik prejšnjo znamko v skladu z 52.b členom tega zakona začeti resno in dejansko uporabljati, imetnik prejšnje znamke poleg dokazov iz prejšnjega odstavka predloži tudi dokaze, da je znamko resno in dejansko začel uporabljati v obdobju petih let pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, ali da obstajajo upravičeni razlogi za njeno neuporabo.

(3)

Če imetnik prejšnje znamke na zahtevo imetnika kasnejše znamke ne dokaže okoliščin iz prvega in drugega odstavka tega člena, se zavrne zahteva za ugotovitev ničnosti kasnejše znamke na podlagi prejšnje znamke.

(4)

Če se je prejšnja znamka uporabljala le za nekatero blago ali nekatere storitve, za katere je registrirana, se za namene preverjanja utemeljenosti zahteve za ugotovitev ničnosti šteje, da je registrirana le za to blago ali storitve.

52.d člen

(prenehanje pravice zahtevati ugotovitev ničnosti znamke)

(1)

Če imetnik prejšnje znamke v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše znamke, čeprav se je take uporabe zavedal, nima več pravice, da na podlagi svoje prejšnje znamke zahteva ugotovitev ničnosti kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri.

(2)

Imetnik kasnejše znamke dokazuje, da je svojo znamko uporabljal vsaj pet let zapored in da se je imetnik prejšnje znamke zavedal te uporabe.

(3)

V primeru iz prvega odstavka tega člena imetnik kasnejše znamke nima več pravice ugovarjati uporabi prejšnje znamke, čeprav se ta ne more več uveljavljati proti kasnejši znamki.

52.e člen

(razlikovalni učinek in ugotovitev ničnosti znamke)

(1)

Znamka se ne ugotovi za nično na podlagi točk b), c) ali d) prvega odstavka 43. člena tega zakona, če je pred datumom vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti z uporabo pridobila razlikovalni učinek.

(2)

Zahtevi, ki temelji na prejšnji znamki, za ugotovitev ničnosti kasnejše znamke, se na datum vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti ne ugodi, če se tej zahtevi glede na datum vložitve prijave kasnejše znamke ali datum prednostne pravice ne bi ugodilo iz naslednjih razlogov:

a)

prejšnja znamka se lahko ugotovi za nično na podlagi točke b), c) ali d) prvega odstavka 43. člena tega zakona, ker še ni pridobila razlikovalnega učinka;

b)

zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na točki b) prvega odstavka 44. člena tega zakona in prejšnja znamka še nima tolikšnega razlikovalnega učinka za utemeljitev verjetnosti zmede po točki b) prvega odstavka 44. člena tega zakona, ali

c)

zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na točki c) prvega odstavka 44. člena tega zakona in prejšnja znamka še ni pridobila ugleda po točki c) prvega odstavka 44. člena tega zakona.

52.f člen

(naknadno ugotavljanje ničnosti ali razveljavitve znamke)

Če se za znamko EU zahteva prednost starejše znamke, registrirane na podlagi nacionalne prijave ali mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ki se ji je imetnik odpovedal ali dopustil, da njena veljavnost poteče, se lahko ničnost ali razveljavitev znamke, ki je podlaga zahteve za prednost starejše znamke, ugotovi tudi po njenem prenehanju, če bi se njena ničnost ali razveljavitev lahko ugotovila takrat, ko se ji je imetnik znamke odpovedal ali dopustil, da njena registracija poteče. V tem primeru prednost starejše znamke preneha učinkovati.

2. oddelek

Mednarodna registracija znamke

53. člen

(vložitev zahteve pri uradu)

(1)

Urad sprejema zahteve v skladu z Madridskim aranžmajem o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891, zadnjič revidiranim 14. julija 1967 (Uradni list SFRJ-MP, št. 2/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Madridski aranžma) in Protokolom k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 (Uradni list RS-MP, št. 21/97, v nadaljnjem besedilu: Madridski Protokol).

(2)

Ob vložitvi zahteve ali v treh mesecih od vročitve poziva urada se plača ustrezna pristojbina. Če pristojbina ni plačana v tem roku, se šteje, da je zahteva umaknjena.

Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1)

Časovnica