Odločba o ugotovitvi kršitve ustavnih pravic in ugotovitev o neustavnosti 82. in 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

3846. Odločba o ugotovitvi kršitve ustavnih pravic in ugotovitev o neustavnosti 82. in 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Z. L. iz K. na seji dne 28. oktobra 1998

Z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje pri Območni enoti Koper Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 11. 3. 1997 in z dosedanjimi mnenji te komisije, izdanimi v obdobju do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije, so bile pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Člena 82. in 83. zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 in 9/96) sta v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe.

Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu.

Postopek z ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v zadevi št. Ps-607/97 se ustavi.

Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do povrnitve škode in določitvi odškodnine s strani Ustavnega sodišča zavrže.

Pritožnik je z ustavno pritožbo, vloženo dne 6. 3. 1996, izpodbijal sedem posamičnih izvidov in mnenj zdravniške komisije I. stopnje pri Območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: ZZZS) v Kopru, izdanih v obdobju od 26. 9. 1995 do 22. 11. 1995. Menil je, da vsi izpodbijani akti kršijo določbe 25. člena ustave o zagotovljeni pravici do pritožbe ali pa kršijo pravico do pritožbe, kot da izhaja iz 2., 8., 66. in 51. člena ustave v povezavi z določbami 85. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 in 9/96 – v nadaljevanju: ZZVZZ), 230. člena zakona o splošnem upravnem postopku ter 6. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih. Zato pritožnik tudi pravnih sredstev, ki jih ti akti dajejo, ni uporabljal. Ker se prav zaradi pravnih sredstev pritožuje, predlaga obravnavo ustavne pritožbe na podlagi 51. člena zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), zato da se prepreči nastanek nepopravljivih posledic ter preneha s kršenjem njegovih ustavnih pravic. Izpodbijani akti, zoper katere se ne more pritožiti, ker nimajo pravnega pouka, ali pa ta brez zakonske podlage ne zadrži njihove izvršitve, naj bi kršili ustavne pravice pritožnika.

Pritožnik je še navajal, da ZZVZZ v 85. členu določa, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja, uporablja ZUP, če z zakonom ni določeno drugače. Ker z ZZVZZ ni drugače določeno, so po mnenju pritožnika pravni pouki vseh izpodbijanih mnenj v nasprotju z določbami zakona, na podlagi katerega so izdani, in tudi v nasprotju z ZUP. Ker pritožba zoper mnenja zdravniške komisije ne zadrži njihove izvršitve, zavarovancu ni dana možnost, da s pritožbo zadrži izvršitev morebitnega nestrokovnega mnenja komisije. Lahko pa zavarovancu kljub njegovi pritožbi na mnenje zdravniške komisije po določbi 6. točke 100. člena ZDR preneha delovno razmerje.

Ustavno sodišče je ustavne pritožbe, vložene proti mnenjem zdravniške komisije I. stopnje kot proti posamičnim aktom, že prej zavrglo. Take ustavne pritožbe je po prvem odstavku 51. člena ZUstS možno vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Tudi po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče pod določenimi pogoji izjemoma odloča o ustavni pritožbi le pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, medtem ko obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev ni možno. Ker se po pravilih izpodbijana mnenja zdravniških komisij sploh ne štejejo za upravne akte, izdane po upravnem postopku, ampak gre oziroma naj bi šlo le za izvedenska mnenja, na podlagi katerih zavarovanec (in to šele po izdaji mnenja zdravniške komisije II. stopnje) šele lahko zahteva izdajo upravne odločbe o svojih pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, je bilo navedene ustavne pritožbe kot ustavne pritožbe zoper posamične akte treba zavreči.

Ustavno pritožbo z dne 1. 4. 1997 zoper zatrjevano kršitev pritožnikovih ustavnih pravic ne s posamičnim upravnim aktom, ampak z domnevno nezakonitim ravnanjem zdravniške komisije I. stopnje, pa je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo.

Pritožnik je po sprejemu ustavne pritožbe naslovil na Ustavno sodišče vrsto vlog: nekatere – naslovljene na pristojna sodišča in upravne organe v drugih postopkih – so poslane le v vednost, nekatere pa izrecno naslovljene (tudi) na Ustavno sodišče. V nekaterih vlogah je postavljal tudi zahtevke, o katerih naj bi odločilo Ustavno sodišče. Vloge so delno težko razumljive, nepovezane in nejasne, praviloma pa tudi ni predloženih listin, ki jih pritožnik omenja in v zvezi s katerimi so sploh vložene.

Kot samostojni zadevi, povezani s tem postopkom, sta bili odprti še:

ustavna pritožba zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku zaradi spornega zaključka bolniškega staleža pred Delovnim in socialnim sodiščem (zadeva vpisana pod št. Up-292/97), in

ločeno vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, s kasnejšo vlogo formalno razširjeno še na pobudo za oceno ustavnosti nekaterih določb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (zadeva vpisana pod št. U-I-99/97).

V okviru obravnavane zadeve je pritožnik uveljavljal tudi dva posebna zahtevka: – "spor o pristojnosti", ki pa je po vsebini ustavna pritožba zaradi zatrjevane kršitve pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva (neodločanje o nekaterih zahtevkih pritožnika pred ZZZS oziroma upravnimi organi in sodišči), in – odškodninski zahtevek, vložen na podlagi 26. člena ustave oziroma 46. člena ZUstS.

ZZZS je v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravil posredoval svoja stališča in pojasnila, Državni zbor pa na pobudo za oceno ustavnosti nekaterih določb ZZZS ni odgovoril.