Odločba o razveljavitvi določb 39. člena Zakona o poslancih

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Vande Zadnik iz Kočevja in Slavka Matešiča iz Celja, na seji dne 30. 6. 1994.

Določbe 39. člena zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92) se razveljavijo.

1. Pobudnica meni, da 39. in 42. člen zakona o poslancih kršita ustavni načeli o enakosti pred zakonom (14. člen) in o prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen). Z 39. členom izpodbijanega zakona je poslancu dana pravica uveljavljati pokojnino, če je do prenehanja mandata dopolnil najmanj 25 let pokojninske dobe, po 42. členu pa veljajo te ugodnosti tudi za delegate zborov Skupščine Republike Slovenije ter nekatere funkcionarje. Po pobudničinem mnenju človekove pravice, med katere spada tudi pravica do socialne varnosti, ne bi smele biti odvisne od družbenega položaja človeka. Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je temeljni pogoj za upokojitev predvsem starost, le posamezne kategorije ljudi imajo ugodnejše pogoje za pridobitev pokojnine, npr. invalidi, osebe, ki delajo v težkih razmerah itd. Glede na to ureditev naj bi imeli poslanci po zakonu o poslancih nesorazmerno ugodnejše pogoje za pridobitev pravice do pokojnine. Ugodnosti iz 39. člena zakona o poslancih veljajo tudi za delegate in druge funkcionarje iz 42. člena, ki so to bili v času, ko zakon o poslancih še ni začel veljati. Pobudnica meni, da gre za nedovoljeno retroaktivnost. ki jo ustava prepoveduje. Tudi drugi pobudnik je mnenja, da 39. člen zakona o poslancih ni v skladu z ustavno določbo o enakosti pred zakonom.

Ustavno sodišče je s sklepom 18. 2. 1993 obe pobudi združilo za skupno obravnavanje, s sklepom 23. 6. 1993 pa ju sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti 39. in 42. člena zakona o poslancih.

2. Državni zbor je poslal 17. 11. 1993 odgovor, v katerem zatrjuje:

da 169. in 170. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju omogočata z zakonom določiti za posamezne kategorije zavarovancev poseben način pridobivanja in uveljavljanja pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, sredstva za te večje ugodnosti pa mora zagotoviti državni proračun:

da gre pri določbah zakona o poslancih prav za tak primer, ko poseben zakon za to kategorijo zavarovancev - namreč za poslance in z njimi izenačene funkcionarje - določi drugačne, ugodnejše pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine;

da ne gre za prvi in edini primer izjem, saj so za posamezne kategorije zavarovancev posebni predpisi že poprej določali ugodnejše pogoje za pridobitev pravice do pokojnine ali ugodnejšo odmero pokojnine;

da tudi ustava (v drugem odstavku 15. člena) predvideva, da se način uresničevanja človekovih pravic, kadar je to potrebno zaradi narave pravice, določi z zakonom, če tako določa ustava sama – prav za tak primer pa da gre pri pravici do socialne varnosti, saj jo ustava v 50. členu zagotavlja pod pogoji določenimi z zakonom;

da je posebno zagotavljanje socialne varnosti poslanca po prenehanju poslanskega mandata utemeljeno z nekaterimi posebnostmi v položaju poslanca: z nastopom funkcije poslanca se mu spremenijo možnosti za nadaljevanje oziroma opravljanje dotedanje poklicne usmeritve; če poslanec ne bi imel zagotovljenega ustreznega statusa, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost, bi se lahko uveljavila negativna selekcija (kandidati bi se rajši odločali za nadaljevanje dela v svoji branži kot za poslansko funkcijo);

da so tudi v državah s primerljivo družbeno ureditvijo, npr. v Avstriji in Nemčiji, urejene za člane parlamenta posebne ugodnosti pri računanju pokojninske dobe in pri določanju višine pokojnine, oziroma je zagotovljena pravica do posebne starostne odškodnine ali preskrbnine;

in da določba 42. člena zakona o poslancih ne pomeni zakonskega urejanja za nazaj, saj je zakon v celoti začel veljati šele od objave v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začel celo še kasneje, po konstituiranju Državnega zbora.

3. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je sporočil, da ni bil v nobeni obliki vključen v postopek sprejemanja zakona o poslancih.

1. Prvi odstavek 155. člena ustave določa. da zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj.

Zakon o poslancih je po določbi 43. člena začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začel z dnem konstituiranja Državnega zbora. To velja tudi za izpodbijane pravice, ki so lahko praviloma nastale po konstituiranju Državnega zbora, vsekakor pa šele s prenehanjem mandata delegatov in določenih funkcionarjev po uveljaviti zakona.

Dejstvo, da so izpodbijane pravice odvisne od pokojninske dobe, ki je pač morala nastajati pred njihovim uveljavljanjem in od (delegatskega, poslanskega ali funkcionarskega) statusa, ki v času uveljavitve zakona (42. člen) že ali še obstaja (ali pa bo nastal šele kasneje v času veljavnosti zakona), kar je oboje v naravi obravnavane stvari, ne pomeni, da bi zakon v nasprotju z določbo prvega odstavka 155. člena ustave imel učinek za nazaj.

Ta očitek pobudnice torej ne drži.