Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo

2527. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-50/11-20

Datum: 23. 6. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, zače­tem z zahtevo Skupine poslank in poslancev Državnega zbora Republike Slovenije, na seji 23. junija 2011

Zakon o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93) in Poslovnik o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03) sta v neskladju z Ustavo.

Ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka mora Državni zbor Republike Slovenije odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Skupina sedemintridesetih poslank in poslancev Dr­žavnega zbora (v nadaljevanju predlagatelji) zahteva oceno ustavnosti 3. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (v nada­ljevanju ZPPre) »v povezavi« s Poslovnikom o parlamentarni preiskavi (v nadaljevanju Poslovnik). Izpodbijani določbi ZPPre očitajo neskladje z 2. in 93. členom Ustave. Predlagatelji meni­jo, da ZPPre ne določa natančno pogojev za zaslišanje člana (parlamentarne) preiskovalne komisije za pričo in da takšne zahteve ni treba obrazložiti in utemeljiti. Opozarjajo, da Poslov­nik omogoča tretjini članov komisije, da predsednika ali člana komisije predlaga za pričo. Podnormiranost 3. člena ZPPre naj bi že pripeljala do popolne blokade dela ene izmed preisko­valnih komisij, v kateri naj bi manjšina članov brez razumne utemeljitve že drugič predlagala predsednika komisije za pričo. Izpodbijana ureditev naj bi omogočala, da delo preiskovalnih komisij povsem zastane, s tem pa naj bi bila grobo kršena in celo onemogočena pravica tretjine poslancev do parlamentar­ne preiskave iz 93. člena Ustave. Predlagatelji trdijo, da vsaka menjava (posebej predsednika komisije) ovira delo komisije več tednov ali celo mesecev, kombinacija menjav pa naj bi lahko delo komisije blokirala do konca mandata. Člen 3 ZPPre naj bi bil zaradi nejasnosti in podnormiranosti v neskladju tudi z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Predlagatelji poudarjajo, da 3. člen ZPPre ne določa, da je treba zahtevo, da se član ali predsednik komisije razglasi za pričo, utemelji­ti. Navajajo, da sedanja ureditev omogoča zlorabo prava za oviranje ustavne pravice do parlamentarne preiskave in grobo manipulacijo. Tretjina članov naj bi se lahko enostavno znebila predsednika ali člana komisije, ki ogroža njihov politični inte­res. Predlagatelji obširno razlagajo svoj pogled na domnevne postopkovne zlorabe v zvezi z delom Preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zadevi Patria, ki naj bi imele za cilj oviranje dela konkretne preiskovalne komisije. Menijo, da bi bilo smiselno spremeniti 3. člen ZPPre tako, da bi o izločitvi člana preiskovalne komisije na predlog kvalificirane večine odločal Državni zbor. Predlagajo prednostno obravnavo zahteve in začasno zadržanje izpodbi­jane določbe. Predlagatelji so Ustavnemu sodišču naknadno poslali še več prilog (magnetogrami sej Državnega zbora in Odbora za obrambo iz let 2007-2009, dokumentacija v zvezi z delom ene starejših preiskovalnih komisij, izvleček statuta Slovenske demokratske stranke).¹

2. Državni zbor v odgovoru na zahtevo navaja, da je dolo­čitev izločitvenih razlogov v 3. členu ZPPre nujna zaradi varstva človekove pravice do sodnega varstva posameznikov. Meni, da obrazložitev zahteve predlagateljev ni v skladu s samim zahtevkom za oceno ustavnosti navedene določbe, ki je v njej vsebovan. Opozarja, da je v postopku parlamentarne preiska­ve treba smiselno uporabljati Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 - v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku 234. člena določa, da se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o dru­gih pomembnih okoliščinah. Smiselna uporaba te določbe v postopku parlamentarne preiskave naj bi pomenila, da je priča oseba, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o dejstvih in okoliščinah, ki so predmet parlamentarne preiskave. Držav­ni zbor navaja, da ni z izvrševanjem 3. člena ZPPre nobeni poslanski skupini onemogočeno enakopravno sodelovanje pri delu komisije niti ni ovirano nemoteno delo komisije, saj lahko ta nadaljuje delo tudi v času postopka razrešitve predsedni­ka. Pri vodenju parlamentarne komisije naj bi ga nadomeščal podpredsednik. Kot predstavnika poslanske skupine pa lahko skupine. Državni zbor trdi, da ima posameznik, ki se ne strinja z zahtevo članov preiskovalne komisije, da se ga razglasi za pričo, zoper to zahtevo zagotovljeno sodno varstvo na podlagi 157. člena Ustave.