TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka se zavrže.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oz. odgovora na pritožbo.

 

Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. Ureditev t.i. vzorčnega postopka ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitve 22. člena Ustave RS oz. nedopustnega posega v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so varovane z Ustavo RS, ker naj bi 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo sodišča o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka dajal možnost izjave le tožeči stranki. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1, saj se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami.

Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku.

Uveljavljanje pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, je v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1.

V vzorčni zadevi kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v drugo družbo, sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v drugo družbo, vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki), zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga nezakonite.

Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Zato je napačno stališče, da je postopek voden zoper neobstoječo pravno osebo, kljub napaki v uvodu sodbe, kjer ni označeno, da je tožena d.d. v likvidaciji. Uvedba postopka likvidacije ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v preteklem letu, niti nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu, kar velja za likvidacijo po določbah ZGD, pa tudi za sodno likvidacijo. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).