Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav |...

2272. Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav

Na podlagi drugega in petega odstavka 17. člena ter drugega odstavka 19. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE) Vlada Republike Slovenije izdaja

U R E D B O
o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

Ta uredba določa za male kurilne naprave (v nadaljnjem besedilu: kurilne naprave):

-

gorivo, ki se sme uporabljati v kurilnih napravah,

-

vrednotenje emisij snovi v dimnih plinih,

-

mejne vrednosti emisij snovi iz kurilnih naprav,

-

ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisij snovi v zrak.

2. člen

(uporaba)

(1)

Določbe te uredbe se uporabljajo za emisijo snovi iz kurilnih naprav z vhodno toplotno močjo, manjšo od 1 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo trdno, tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pripravo tople vode, pare ali vročega olja, posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala, razen za grelnike, hranilnike ali kotle iz:

-

Uredbe Komisije (EU) št. 813/2013 z dne 24. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov prostorov in kombiniranih grelnikov (UL L št. 239 z dne 6. 9. 2013, str. 136), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);

-

Uredbe Komisije (EU) št. 814/2013 z dne 2. avgusta 2013 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo grelnikov vode in hranilnikov vode (UL L št. 239 z dne 6. 9. 2013, str. 162), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);

-

Uredbe Komisije (EU) 2015/1188 z dne 28. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo lokalnih grelnikov prostorov (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 76), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51);

-

Uredbe Komisije (EU) 2015/1185 z dne 24. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo lokalnih grelnikov na trdno gorivo (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/1185/EU);

-

Uredbe Komisije (EU) 2015/1189 z dne 28. aprila 2015 o izvajanju Direktive 2019/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo kotlov na trdno gorivo (UL L št. 193 z dne 21. 7. 2015, str. 100), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2016/2282 z dne 30. novembra 2016 o spremembi uredb (ES) št. 1275/2008, (ES) št. 107/2009, (ES) št. 278/2009, (ES) št. 640/2009, (ES) št. 641/2009, (ES) št. 642/2009, (ES) št. 643/2009, (EU) št. 1015/2010, (EU) št. 1016/2010, (EU) št. 327/2011, (EU) št. 206/2012, (EU) št. 547/2012, (EU) št. 932/2012, (EU) št. 617/2013, (EU) št. 666/2013, (EU) št. 813/2013, (EU) št. 814/2013, (EU) št. 66/2014, (EU) št. 548/2014, (EU) št. 1253/2014, (EU) 2015/1095, (EU) 2015/1185, (EU) 2015/1188, (EU) 2015/1189 in (EU) 2016/2281 v zvezi z uporabo dovoljenih odstopanj pri postopkih preverjanja (UL L 346 z dne 20. 12. 2016, str. 51), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/1189/EU).

(2)

Določbe te uredbe se ne uporabljajo za emisijo snovi iz kurilnih naprav iz prejšnjega odstavka:

-

ki so kotli za kuhanje žganja, ki jih uporabljajo mali proizvajalci žganja v skladu s predpisom, ki ureja trošarino, ali

-

pri katerih se produkti zgorevanja uporabljajo neposredno v proizvodnem procesu, predvsem pri neposrednem segrevanju, sušenju ali drugih postopkih obdelave predmetov ali materiala, na primer peki jedi z neposrednim stikom z vročimi dimnimi plini ali s podobnim načinom priprave jedi, v pečeh za ponovno segrevanje ali v pečeh za toplotno obdelavo.

(3)

Določbe te uredbe se uporabljajo za izvajanje obratovalnega monitoringa in drugih ukrepov za kurilne naprave z vhodno toplotno močjo, manjšo od 1 MW, ne glede na to, ali je uporabljeno gorivo trdno, tekoče ali plinasto, in ne glede na to, ali gre za pripravo tople vode, pare ali vročega olja, posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala.

(4)

Določbe te uredbe se ne uporabljajo za napravo, ki je:

-

namenjena sežigu ali sosežigu odpadkov v skladu z določbami predpisa, ki ureja sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov,

-

namenjena dogorevanju zaradi čiščenja odpadnih plinov s sežiganjem, če ne obratuje kot samostojna kurilna naprava,

-

plinska turbina ali nepremični motor v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz srednjih kurilnih naprav, plinskih turbin in nepremičnih motorjev,

-

reaktor za kemijske procese ali

-

kurilna naprava, ki v skladu s stanjem tehnike obratuje brez dimovodnih naprav, kot je na primer infrardeči grelnik na plinasto gorivo.

(5)

Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav, ki se uporabljajo za tehnološke procese, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

(6)

Ta uredba se uporablja tudi za določanje mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak, ki nastanejo pri uporabi trdnih odpadkov v kurilnih napravah, razen če to ni posebej določeno v predpisu, ki ureja sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov, predpisu, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ali predpisu, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Pri uporabi trdnih odpadkov se upošteva mejna vrednost, kot je določena za kurilne naprave z ročnim dodajanjem goriva.

(7)

Ta uredba se uporablja tudi za določanje mejnih vrednosti emisij snovi v zrak in obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak, ki nastanejo pri uporabi masti in olj iz živalskih stranskih proizvodov v kurilnih napravah, če so izpolnjeni pogoji iz Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Sveta (EU) št. 1385/2013 z dne 17. decembra 2013 o spremembi uredb Sveta (ES) št. 850/98 in (ES) št. 1224/2009 ter uredb (ES) št. 1069/2009, (EU) št. 1379/2013 in (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije (UL L 354 z dne 28. 12. 2013, str. 86) ter perutninskega gnoja, razen če to ni posebej določeno v Uredbi Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (UL L št. 54 z dne 26. 2. 2011, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo Komisije (EU) 2017/1262 z dne 12. julija 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 142/2011 v zvezi z uporabo gnoja rejnih živali kot goriva v kurilnih napravah (UL L št. 182 z dne 13. 7. 2017, str. 34).

3. člen

(izrazi)

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, pomenijo:

1.

črnina dimnih plinov je po Ringelmannu merilo za njihovo sajavost pri zgorevanju goriva. Njihova črnina se primerja z lestvico šestih polj različne črnosti (Ringelmannova lestvica), ki se stopnjujejo od 0 do 5, pri čemer je vsako naslednje polje za 20 odstotkov bolj črno od prejšnjega. S to lestvico se vidno presoja črnina dimnih plinov, izpuščenih skozi odvodnik kurilne naprave;

2.

dajanje na trg kurilne naprave pomeni vsako dobavo kurilne naprave v Republiki Sloveniji v okviru gospodarske dejavnosti za distribucijo, porabo ali uporabo, bodisi odplačno ali neodplačno;

3.

dimni plini so odpadni plini iz kurilne naprave, ki so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju;

4.

dimno število je merilo za sajavost dimnih plinov, ki se ugotavlja na podlagi stopnje potemnelosti filtrirnega papirja. Potemnelost filtrirnega papirja se primerja z lestvico desetih polj različne izrazitosti počrnelosti, od popolnoma bele na prvem polju lestvice do popolnoma črne na desetem polju lestvice, pri čemer se ugotavlja, kateri stopnji v lestvici je počrnelost najbližja. Dimno število se meri pri tekočem in plinastem gorivu;

5.

dobavitelj je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki dobavlja kurilno napravo v državah članicah Evropske unije ali uvaža kurilno napravo iz držav zunaj Evropske unije ali jo proizvaja;

6.

emisija snovi je kakršen koli izpust snovi iz kurilne naprave v zrak;

7.

enosobna kurilna naprava je kurilna naprava na trdno gorivo, ki je namenjena zlasti ogrevanju prostora v stavbi, v katerega je postavljena, vključno s štedilniki s posredno ogrevano pečico ali brez nje. Za enosobno kurilno napravo se štejejo tudi lokalni grelniki prostorov na trdno gorivo z nazivno izhodno toplotno močjo, enako ali manjšo od 50 kW, katerih uporabo določa Uredba 2015/1185/EU;

8.

gorivo je katera koli trdna, tekoča ali plinasta gorljiva snov;

9.

kotli na trdno gorivo z nazivno toplotno močjo 500 kW ali manj so kotli v skladu z Uredbo 2015/1189/EU in se uvrščajo med kurilne naprave iz drugega odstavka 11. člena te uredbe;

10.

kurilna naprava je tehnična naprava, ki je sestavljena iz enega ali več kurišč, vključno s pomožnimi napravami, zlasti za pripravo, razprševanje oziroma mešanje goriva z zgorevalnim zrakom, ter veznih delov za odvajanje dimnih plinov skozi odvodnik, kot na primer kondenzacijski, nizkotemperaturni, toplovodni, vročevodni in parni kotli ter generatorji toplega ali vročega zraka;

11.

kurilna naprava s kombinirano kurjavo je naprava, v kateri lahko izmenično zgorevata dve ali več vrst goriva;

12.

kurilna naprava z mešano kurjavo je naprava, v kateri hkrati zgorevata dve ali več vrst goriva;

13.

kurišče je del kurilne naprave, v kateri zgoreva gorivo;

14.

lončena peč je enosobna kurilna naprava na trdno gorivo, ki je obrtniško zgrajena na kraju uporabe iz mineralnih vrst materiala z veliko specifično toplotno kapaciteto zaradi shranjevanja toplote;

15.

najvišja temperatura ogrevalnega medija je njegova najvišja temperatura pri izstopu iz kurilne naprave;

16.

naravni les je les, ki je lahko obdelan samo mehansko ali tudi toplotno z namenom uničevanja lesnih škodljivcev;

17.

nazivna izhodna toplotna moč (v nadaljnjem besedilu: nazivna toplotna moč) je najvišja, v trajnem pogonu koristno oddana toplota v časovni enoti, kot jo navede proizvajalec kurilne naprave v deklaraciji, in je izražena v kW;

18.

odprti kamin je enosobna kurilna naprava na trdno gorivo, ki je namenjena zlasti neposrednemu ogrevanju prostora v stavbi, v katerega je postavljena, in obratuje pri odprtem kurišču brez vgrajenih samozapiralnih vrat kurišča od proizvajalca ter ni namenjena samo pripravi jedi;

19.

rekonstrukcija kurilne naprave je poseg v napravo ali del obstoječe naprave, vključno z vgradnjo novega kurišča, s katero se naprava spreminja, posodablja ali nadgrajuje in ki lahko vpliva na koncentracijo emisije snovi v zrak. Menjava prvotnega dela naprave z enakovrednim rezervnim delom, s katerim se ohranja izvirna zasnova naprave, se za namen te uredbe ne šteje kot rekonstrukcija naprave;

20.

toplotna izguba z dimnimi plini je toplota, ki jo kurilna naprava oddaja z njimi in se za kurilne naprave na tekoče in plinasto gorivo izračuna na podlagi enačbe iz Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe;

21.

vhodna toplotna moč je toplotna moč, izračunana na podlagi kurilne vrednosti, ki se opredeli za vsako gorivo posebej, in količine goriva, ki pri trajnem pogonu kurilne naprave lahko zgori v časovni enoti.

II. UPORABA GORIV V KURILNIH NAPRAVAH

4. člen

(kurilne naprave za ogrevanje prostorov in sanitarne vode)

(1)

V kurilni napravi, razen v odprtem kaminu, se lahko uporabljajo:

1.

trdno gorivo:

-

naravni les v vseh oblikah (drva, žagovina, kosi, odrezki, lubje, storži);

-

briketi in peleti iz biomase, ki so razvrščeni po standardu SIST EN ISO 17225 ali drugih primerljivih standardih v kakovostni razred;

-

lesni ostanki, ki nastajajo pri obdelavi in predelavi lesa ter proizvodnji pohištva (barvan ali lakiran les, iverne in vlaknene plošče ter drugi lepljeni izdelki), če vsebnost katere koli nevarne snovi v ostankih ne presega mejne vrednosti onesnaževala za več kot 25 odstotkov in so pri tem vsebnosti ostalih onesnaževal znotraj predpisanih mejnih vrednosti za ostanke iz neonesnažene biomase iz Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe;

-

premog ter briketi in koks iz premoga, če masni delež žvepla v gorivu ne presega 1 odstotka;

2.

tekoče gorivo:

-

plinsko olje v skladu s predpisom, ki ureja fizikalno-kemijske lastnosti tekočega goriva, ki je namenjeno uporabi kot gorivo za ogrevanje;

-

biogorivo, ki pri primerljivem zgorevanju ne povzroča višjih emisij kot plinsko olje;

3.

plinasto gorivo: utekočinjeni naftni plin in zemeljski plin, vključno z bioplinom, ki pri primerljivem zgorevanju ne povzročata višjih emisij kot zemeljski plin.

(2)

Masni delež vode v naravnem lesu in lesnih ostankih iz prejšnjega odstavka mora biti na maso vlažnega lesa manjši od 20 odstotkov, razen če se gorivo uporablja v napravah, ki so po navedbah proizvajalca primerne za gorivo z večjo vsebnostjo vode.

(3)

V odprtem kaminu se lahko uporablja samo naravni les v kosih, vključno s skorjo (polena, sekanci, dračje, storži), briketi ali peleti iz biomase.

(4)

V kurilni napravi iz prvega odstavka tega člena se lahko uporablja samo tisto gorivo ali goriva, za katera je bila kurilna naprava namensko izdelana.

5. člen

(kurilne naprave za tehnološke procese)

(1)

V kurilni napravi, v kateri se proizvaja toplota za soproizvodnjo ali proizvodnjo električne ali mehanske energije, izvajanje tehnoloških procesov (na primer priprava tople vode za tehnološke namene, pare ali vročega olja), posredno sušenje ali druge postopke obdelave predmetov ali materiala, se lahko uporabljajo:

1.

trdno gorivo:

-

trdna goriva iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena;

-

ostanki biomase rastlinskega izvora iz proizvodnje in obdelave celuloze, papirja in kartona ter proizvodnje živil in pijač (v nadaljnjem besedilu: biomasni ostanki), če vsebnost katere koli nevarne snovi v ostankih ne presega mejne vrednosti onesnaževala za več kot 25 odstotkov in so pri tem vsebnosti ostalih onesnaževal znotraj predpisanih mejnih vrednosti za ostanke iz onesnažene biomase iz Priloge 2 te uredbe;

2.

tekoče gorivo:

-

tekoča goriva iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena;

-

emulgirani naravni bitumen in težko kurilno olje, če se uporabljata v skladu z določbami predpisa, ki ureja fizikalno- kemijske lastnosti tekočega goriva;

3.

plinasto gorivo:

-

plinasta goriva iz 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena;

-

sintezni plin;

-

rafinerijski plin;

-

nizkokalorični plin iz koksarn in nizkokalorični plin iz plavžev v železarski in jeklarski industriji;

-

plin iz blata čistilnih naprav, odlagališčni plin in bioplin, ki pri zgorevanju povzroča višje emisije kot zemeljski plin.

(2)

Prejšnji odstavek se uporablja tudi za kurilne naprave, pri katerih se del proizvedene toplote uporablja za centralno ogrevanje prostorov stavb ali sanitarne vode.

(3)

Ne glede na 1. točko prvega odstavka tega člena se lahko v kurilnih napravah, ki se uporabljajo za ogrevanje stavb za rastlinsko pridelavo, za rejo živali in za spravilo kmetijskih pridelkov ali lesa, uporablja kot gorivo slama.

(4)

V kurilni napravi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko uporablja samo tisto gorivo ali goriva, za katera je bila kurilna naprava namensko izdelana.

6. člen

(meritev onesnaževal v ostankih)

(1)

Upravljavec, ki uporablja ali daje na trg lesne ostanke iz tretje alineje 1. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe in biomasne ostanke iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe, mora zagotoviti izvajanje meritev nevarnih snovi v teh ostankih.

(2)

Meritev nevarnih snovi v ostankih se mora opraviti:

-

pred prvo uporabo ali dajanjem na trg in

-

v 30 dneh po uvedbi novega ali spremembi obstoječega tehnološkega procesa proizvodnje lesnih izdelkov, ki vključuje nove vhodne lesne materiale, predhodno že obdelane s kemičnimi sredstvi, ali drugačne sestavine lepil, premazov in drugih kemičnih sredstev za pripravo ali zaščito lesa, ki se uporabljajo pri obdelavi lesa in proizvodnji pohištva, ali

-

v 30 dneh po uvedbi novega ali spremembi obstoječega tehnološkega procesa obdelave biomase, posledica česar je drugačna kemična sestava biomasnih ostankov.

(3)

Meritev nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka lahko izvaja le pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je za to akreditiran po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za določanje onesnaževal iz Priloge 2 te uredbe.

(4)

Upravljavec iz prvega odstavka tega člena mora rezultate opravljenih meritev nevarnih snovi iz drugega odstavka tega člena hraniti najmanj pet let in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanje.

(5)

Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena ni treba izvajati meritev:

-

nevarnih snovi v lesnih ostankih ali biomasnih ostankih, ki izvirajo samo iz mehanske obdelave naravnega lesa;

-

pentaklorofenola v biomasnih ostankih.

(6)

Če vsebnost nevarnih snovi v lesnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so za uporabo lesnih ostankov v kurilnih napravah za ogrevanje prostorov in sanitarne vode določene v tretji alineji 1. točke prvega odstavka 4. člena te uredbe, se ti ostanki lahko štejejo kot biomasni ostanki, ki se uporabljajo v kurilni napravi za tehnološke procese, če ne presegajo mejnih vrednosti iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe. Če vsebnost nevarnih snovi v biomasnih ostankih preseže mejne vrednosti, ki so določene v drugi alineji 1. točke prvega odstavka 5. člena te uredbe, se ti ostanki štejejo za odpadke.

III. VREDNOTENJE EMISIJ SNOVI

7. člen

(uporaba mejnih vrednosti emisij snovi)

(1)

Mejne vrednosti emisij so izražene kot masa snovi na prostornino dimnih plinov pri temperaturi 273,15 K in tlaku 101,3 kPa ter po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v mg/m3 pri vsebnosti kisika v dimnih plinih, izraženega v volumskih odstotkih, ki znašajo:

-

13 odstotkov za kurilne naprave na trdna goriva,

-

3 odstotkov za kurilne naprave na tekoča in plinasta goriva.

(2)

Za kurilne naprave iz 5. člena te uredbe, za katere ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, se mejne vrednosti iz predpisa, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ne uporabljajo za:

-

anorganske delce,

-

anorganske snovi v plinastem stanju,

-

organske snovi,

-

rakotvorne snovi,

-

vlakna,

-

mutagene snovi,

-

dioksine in furane.

(3)

Za kurilno napravo, ki je predmet rekonstrukcije, se uporabljajo mejne vrednosti emisij snovi, ki so veljavne v času zaključka rekonstrukcije te naprave.

8. člen

(vsebnost dušika v tekočem gorivu)

Mejna vrednost dušikovih oksidov v dimnih plinih kurilne naprave, ki se uporablja za tehnološke procese iz 5. člena te uredbe, določena v 14. členu te uredbe, se uporablja za:

1.

plinsko olje, v katerem vsebnost dušika ne presega referenčne vrednosti dušika 140 mg/kg. Za večje vsebnosti dušika v plinskem olju je treba izmerjeno koncentracijo dušikovih oksidov v dimnih plinih preračunati na referenčno vsebnost dušika po metodi iz standarda SIST EN 267;

2.

tekoče gorivo, ki ni plinsko olje, kadar vsebnost dušika ne presega 0,09 masnega odstotka. Za večje vsebnosti dušika se mejna vrednost določi na podlagi naslednjega izračuna:

mejna vrednost dušikovih oksidov

= – 830 • x2 + 1700 • x + 200,

pri čemer je x vsebnost dušika v teh vrstah goriva, izražena v masnih odstotkih.

9. člen

(kurilne naprave z mešano in kombinirano kurjavo)

(1)

Za kurilno napravo z mešano kurjavo se mejna vrednost emisij izračuna na naslednji način:

Uredba o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav

Časovnica