Odločba o ugotovitvi, da je bil v neskladju z Ustavo tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah, kolikor je določal, naj sodišče zavrže predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, če vlagatelj niti po pozivu sodišča v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge tudi za družinske člane in o razveljavitvi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR

1690. Odločba o ugotovitvi, da je bil v neskladju z Ustavo tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah, kolikor je določal, naj sodišče zavrže predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, če vlagatelj niti po pozivu sodišča v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge tudi za družinske člane in o razveljavitvi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR

Številka: U-I-46/15-15

Datum: 25. 4. 2018

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Celju, na seji 25. aprila 2018

Tretji odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je določal, naj sodišče zavrže predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, če vlagatelj niti po pozivu sodišča v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge tudi za družinske člane.

Prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 30/16) se razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR.

Odločitev iz 1. točke tega izreka se izvrši na naslednji način:

sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o družinskih članih iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, četudi gre za podatke, ki so davčna tajnost, če vlagatelj predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse tudi po pozivu sodišča ne priloži izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ali predpisane priloge za družinske člane, ker družinski člani nočejo sodelovati ali mu nočejo dati podatkov o svojem premoženjskem stanju;

družinski člani stranke morajo dati sodišču na njegov poziv o svojem premoženjskem stanju podatke, ki se ne vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

Do drugačne zakonske ureditve se odločitev iz 2. točke tega izreka izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah; če je sodišče že odmerilo sodno takso na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah, pa vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR in je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te točke izreka.

Višje sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah iz 1. točke izreka te odločbe (v nadaljevanju ZST-1/13) in prvega odstavka 21. člena Zakona o sodnih taksah iz 2. točke izreka te odločbe (v nadaljevanju ZST-1). Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi prvotožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predloge prvotožene stranke za oprostitev plačila celotne sodne takse, za odlog plačila delno oproščene sodne takse in za obročno plačilo delno oproščene sodne takse ter ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 9.133,50 EUR za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo. Z istim sklepom je predlagatelj prekinil tudi pritožbeni postopek odločanja o pritožbi drugotožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse oziroma podredno za odlog plačila delno oproščene sodne takse oziroma za obročno plačilo delno oproščene sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo.

Predlagatelj opozarja, da je plačilo sodne takse po 8. členu ZST-1 v zvezi s 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o pritožbi. Če sodna taksa za pritožbo v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se po tretjem odstavku istega člena šteje, da je pritožba umaknjena, kar pomeni, da pritožbeno sodišče v takem primeru o pritožbi ne bo odločilo vsebinsko. Predlagatelj navaja, da mora stranka k predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZST-1/13 priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah, kar je bilo uvedeno s prvim odstavkom 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 97/10 – v nadaljevanju ZST-1A). Pred uveljavitvijo ZST-1A je v sodni praksi prevladovalo stališče, da predložitev izjave o premoženjskem stanju na obrazcu ni nujni pogoj za vsebinsko odločanje o predlogu, veljalo je namreč stališče, da je pomembna vsebina izjave, ne pa njena oblika. Z ZST-1A naj bi zakonodajalec tako razlago izrecno želel izključiti. Tako naj bi bilo od začetka veljavnosti ZST-1A povsem jasno, da je izjava o premoženjskem stanju vlagatelja in njegovih družinskih članov s predpisanimi prilogami nujni pogoj za odločanje o utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Predlagatelj trdi, da mora sodišče predlog na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 v zvezi s petim odstavkom 108. člena ZPP zavreči, če tudi po pozivu sodišča prve stopnje vlagatelj pomanjkljivosti predloga za oprostitev plačila sodne takse ne odpravi. Zatrjuje, da z ustaljenimi metodami razlage zakona ni mogoče priti do drugačne razlage tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, ki bi bila skladna z Ustavo. Pravi, da je navedena ureditev, ki jo je uvedel ZST-1A, stroga, ker vlagatelju onemogoča, da bi svoje premoženjsko stanje izkazoval in dokazoval na drugačen način. Še posebno stroga naj bi bila zahteva po predložitvi izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu tudi za družinske člane predlagatelja taksne oprostitve. Taka ureditev naj bi na eni strani te družinske člane, ki niso neposredno udeleženi v postopku, prisiljevala k privolitvi v poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave (katere del naj bi bila tudi pravica ohraniti zasebnost podatkov o svojem premoženjskem stanju) in na drugi strani predlagatelja taksne oprostitve prisiljevala k temu, da od svojih družinskih članov na vsak način poskuša pridobiti izjavo o premoženjskem stanju, ker bo v nasprotnem primeru njegov predlog za taksno oprostitev zavržen. V takem primeru bo posledično stranka morala plačati celotno sodno takso, kar v primeru dejanske nezmožnosti plačila pomeni, da predlagatelj taksne oprostitve ne bo mogel uresničiti pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva. Izpodbijana ureditev naj bi bila problematična zlasti zato, ker se v primeru, ko stranka v izjavi o premoženjskem stanju ne navede upoštevnih podatkov o svojih družinskih članih, predlog za taksno ugodnost zavrže brez upoštevanja razlogov, zaradi katerih stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila izjave o premoženjskem stanju družinskih članov. Predlagatelj priznava nujnost celovite presoje finančnega in premoženjskega stanja stranke, v okviru katere je treba upoštevati tudi premoženjsko stanje njenih družinskih članov, vendar meni, da je ureditev v izpodbijanem delu protiustavna. Namesto protiustavne ureditve predlaga, naj zakon sodišču da pooblastilo, da po uradni dolžnosti pridobi podatke o premoženjskem stanju družinskih članov stranke, ki zaproša za taksne ugodnosti. Predlagatelj pojasnjuje, da ni mogoče smiselno uporabiti četrtega odstavka 12. člena ZST-1/13 za preverjanje podatkov v izjavi o premoženjskem stanju, ker je navedeno določbo mogoče uporabiti le, če sodišče dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, ne pa v primeru, ko družinski člani ne želijo sodelovati v postopku in ne želijo razkriti svojih podatkov. Opozori, da ima odločitev sodišča o zavrženju predloga za taksno ugodnost za posledico, da mora drugotožena stranka za pritožbeni postopek zoper vmesno sodbo plačati sodno takso v celoti, tj. v znesku 91.335 EUR.

Ob odločanju o pritožbi prvotožene stranke, ki ji je sodišče prve stopnje odobrilo le obročno plačilo sodne takse v višini 91.335 EUR v desetih mesečnih obrokih, se je predlagatelju postavilo vprašanje ustavnosti prvega odstavka 21. člena ZST-1, ki določa, da v primeru odmere sodne takse po tabeli iz 16. člena ZST-1 vrednost spornega predmeta znaša največ 30.000.000 EUR. Čeprav ima zakonodajalec pri določanju višine sodnih taks široko polje proste presoje, naj tako enormno povečanje najvišjih sodnih taks za vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR nikakor ne bi bilo na mestu, saj za to ni najti razumnega razloga v spremenjenih družbenih in ekonomskih okoliščinah. Predlagatelj navaja, da znaša najvišja taksa za pravdni postopek pri vrednosti spornega predmeta 30.000.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s 16. členom ZST-1 tako za postopek na prvi stopnji kot tudi za pritožbeni postopek 201.225 EUR, medtem ko naj bi najvišja taksa po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZST) za vsakega izmed omenjenih postopkov znašala 3.284 EUR. Kot navaja predlagatelj, to pomeni, da se je najvišja taksa povečala za 61,27-krat oziroma za 6127 %, medtem ko se najnižja sodna taksa ni bistveno zvišala. Zatrjuje, da tako visoka sodna taksa za pravde, v katerih je vrednost spornega predmeta nad 500.000 EUR, nedvomno negativno vpliva na učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, saj si bodo tako visoke sodne takse lahko »privoščile« le pravne osebe, ki so v najboljši finančni in premoženjski kondiciji, in le izjemno redki posamezniki. Instituti oprostitve, delne oprostitve, odloga plačila in obročnega plačila sodne takse pri izpodbijanih visokih sodnih taksah naj bi nudili nezadostno varstvo. To naj bi še posebno veljalo takrat, kadar so zavezanci za plačilo sodne takse pravne osebe, ki jim sodišče lahko le delno oprosti plačilo sodne takse oziroma odobri odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse, vendar le, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka. Čeprav razlaga drugega odstavka 11. člena ZST-1 omogoča tudi določitev »simbolne sodne takse«, tak ukrep ni zadosten, saj ta element ob vložitvi tožbe ali pravnega sredstva za stranko ni predvidljiv. Predlagatelj navaja, da je iz Predloga ZST-1 razvidno, da se je predlagatelj zakona glede višine sodnih taks zgledoval po nemški ureditvi sodnih taks, tako da znašajo takse v predlogu zakona 66 % nemških taks. Prav tako naj bi se predlagatelj zakona zgledoval po nemški ureditvi, ki pri nižjih vrednostih predmeta postopka določa precej nižje sodne takse, pri višjih vrednostih predmeta postopka pa precej višje sodne takse, kar naj bi pomenilo pravičnejšo in s tem ustreznejšo ureditev. Zatrjuje, da je zakonodajalec pri določitvi visokih sodnih taks zasledoval ustavno dopusten cilj pravičnejše razdelitve bremena delnega kritja stroškov delovanja sodnega sistema in zato določil pri višjih vrednostih spornega predmeta višje sodne takse, vendar je s takim povišanjem sodnih taks nesorazmerno posegel v pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je poslala Vlada. Vlada meni, da tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 in prvi odstavek 21. člena ZST-1 ne posegata v pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave, temveč da gre pri izpodbijanih določbah za način izvrševanja navedenih ustavno zagotovljenih pravic. Opozarja, da prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave ne zahtevata, naj država strankam omogoča brezplačno varstvo njihovih pravic v sodnih postopkih. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Navaja, da je Ustavno sodišče že večkrat ponovilo splošno stališče, da zakonske določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev pomenijo način uresničevanja pravice do sodnega varstva, pa tudi pravice do pravnega sredstva. Vlada pravi, da kot razume zahtevo, sodišče protiustavnost tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13 vidi v obveznosti, da je izjavo o premoženjskem stanju, v katerem so navedeni podatki o premoženjskem stanju stranke in njenih družinskih članov, vključno s predpisanimi prilogami, nujno treba vložiti na predpisanem obrazcu, ter v predpostavki, da se šteje izjava za popolno le v primeru, da so navedeni tako podatki stranke kot tudi njenih družinskih članov, s čimer se družinski člani po mnenju sodišča silijo k razkritju svojih osebnih podatkov. Vlada poudarja, da pri obveznosti vložitve izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ne gre za nerazumno oviro, ki bi prekomerno oteževala dostop do sodnega varstva. Pravi, da v primeru, ko stranka sama ne poda izjave na predpisanem obrazcu, izpodbijani tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 določa, da sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. To naj bi pomenilo, da sodišče vlogo zavrže šele, če stranka v postavljenem roku predloga ne dopolni. Sodišče naj bi stranko prav tako seznanilo s posledico zavrženja predloga, če predloga ne dopolni. Zato naj bi imela stranka možnost, da predlog za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodnih taks dopolni tako, da predloži manjkajočo izjavo o premoženjskem stanju ter se tako izogne posledici zavrženja predloga. Navedbe sodišča glede instituta t. i. exceptio illegalis, ki je bil pred uveljavitvijo ZST-1A uporabljen v sodni praksi, med drugim tudi v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 153/2009, na katero se sklicuje predlagatelj, pa po mnenju Vlade glede na dejansko stanje niso upoštevne v konkretni zadevi. Po mnenju Vlade mora sodišče o predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse presojati na podlagi vseh upoštevnih podatkov o materialnem stanju stranke in njenih družinskih članov ter ne samo na podlagi opisa stranke, ki je lahko tudi pomanjkljiv. Vlada meni, da bi ureditev, ki jo predlaga predlagatelj, in sicer, da bi se obveznost predložitve izjave o premoženjskem stanju družinskega člana nadomestila z zakonskim pooblastilom, na podlagi katerega bi sodišče po uradni dolžnosti pridobivalo podatke o premoženjskem stanju družinskih članov stranke, pomenila bistveno večji poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Veljavni način, po katerem se za preverjanje podatkov o premoženjskem stanju družinskega člana zahteva njegova privolitev, je po mnenju Vlade ustrezen in ne posega v nobeno od ustavno zagotovljenih pravic. Glede izpodbijanega prvega odstavka 21. člena ZST-1 se Vlada sklicuje na več stališč iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133), zlasti na stališče, da ima zakonodajalec pri določanju višine sodnih taks dokaj široko polje proste presoje. Ker je ZST-1 vzpostavil popolnoma nov sistem določanja sodnih taks, naj bi bile te težko primerljive s sodnimi taksami po prejšnjem zakonu. Zakonodajalec naj bi se pri tem zgledoval po tedaj veljavni nemški ureditvi sodnih taks ter naj bi hkrati upošteval posebnosti slovenskega pravnega sistema in razmerje med slovenskim in nemškim bruto domačim proizvodom na prebivalca. Vlada meni, da so višine sodnih taks po ZST-1 znotraj meja sprejemljivega in da ne odvračajo od sodnega varstva, še posebno ne, ko gre za varstvo socialno ali drugače pomembnih pravic. Po mnenju Vlade višje določene sodne takse pri visokih vrednostih predmeta postopka, ki so bile po prejšnji ureditvi glede na vrednost spornega predmeta pretirano nizke, pri čemer ima zakonodajalec »škarje in platno«, da jih uravnoteži, niso protiustavne. Institut oprostitve, delne oprostitve ter odloga plačila in obročnega plačila sodne takse naj bi zagotavljal zadosten korektiv pri tistih posameznikih in pravnih osebah, ki zaradi trenutnih materialnih razmer ne bi sami zmogli plačati sodnih taks v predpisani višini. Vlada se tudi ne strinja s stališčem predlagatelja, da ZST-1 ne nudi zadostnega varstva za pravne osebe, ker so zanje uporabljive le določbe o delni oprostitvi, odlogu plačila in obročnem plačilu sodnih taks, ne pa tudi o celotni oprostitvi plačila sodne takse, ker naj bi bil rezultat njihovega predloga premalo predvidljiv. Opozarja, da četudi bi imele pravne osebe možnost predlagati polno oprostitev plačila sodnih taks, možnost uspeha njihovega predloga ne bi bila nič bolj predvidljiva. Primernost izpodbijanih sodnih taks po ZST-1 pa Vlada utemeljuje z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Jankauskas proti Litvi z dne 16. 12. 2003, v kateri naj bi to sodišče izrazilo stališče, da ni nesorazmerno, če država v postopkih zaradi povračila premoženjske škode zaradi obrekovanja predpiše obveznost plačila sodne takse v višini 5 % tožbenega zahtevka. Temu številčnemu kriteriju naj bi ZST-1 vsekakor zadostil, saj znaša višina sodnih taks za pravdni postopek pri vrednosti predmeta postopka nad 185.000 EUR 1,62 % te vrednosti, nato pa narašča degresivno in pri vrednosti 30.000.000 EUR znaša 0,67 % ter se pri še višjih vrednostih predmeta postopka zadnje navedeni delež še znižuje.

Z mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo predlagatelja, ki nanj ni odgovoril.

Predmet izpodbijanja v tej zadevi je napotitev iz tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, po katerem v primeru, da stranka predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ni priložila tudi izjave o premoženjskem stanju svojih družinskih članov na predpisanem obrazcu ali če obrazcu ni priložila predpisane priloge, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Izpodbijani tretji odstavek 12. člena ZST-1/13 je bil s 6. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30/16 – v nadaljevanju ZST-1C) skupaj z drugimi določbami tega člena v celoti nadomeščen z novim 12. členom, ki ne predvideva več, da je treba predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse predložiti izjavo o premoženjskem stanju za stranke in njene družinske člane.

Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V obravnavanem primeru je zahtevo za oceno ustavnosti zakona vložilo Višje sodišče v Celju. Glede na to, da predlagatelj vlaga zahtevo v zvezi z odprtim sodnim postopkom, v katerem mora glede na prehodno določbo 26. člena ZST-1C (Glej opombo 1) izpodbijano ureditev uporabiti pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za oceno njene ustavnosti.

To pomeni, da je predmet presoje izpodbijani del tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, ki je veljal pred uveljavitvijo spremembe ZST-1C.

Predlagatelj izpodbija tudi prvi odstavek 21. člena ZST-1, ki določa, da znaša vrednost predmeta postopka največ 30 milijonov EUR, če se sodna taksa odmerja po tabeli iz 16. člena tega zakona. (Glej opombo 2) Predlagatelja ne moti, da se najvišja sodna taksa, kadar se ta odmerja od vrednosti spornega predmeta, odmerja od maksimalne vrednosti spornega predmeta 30 milijonov EUR. Predlagatelj tako dejansko ne izpodbija prvega odstavka 21. člena ZST-1, temveč prvi odstavek 21. člena ZST-1 v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v tistem delu, ki določa višino sodnih taks v primeru vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. Izpodbijani prvi odstavek 21. člena v zvezi s 16. členom ZST-1 z ZST-1C ni bil spremenjen, kar pomeni, da v tem delu Ustavno sodišče presoja veljavno ureditev.

Predlagateljeva zahteva izvira iz pritožbenega postopka odločanja o predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper vmesno sodbo in sklep. Predlagatelj je skladno s 156. členom Ustave upravičen zahtevati presojo ustavnosti tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13, saj bi moral navedeno določbo uporabiti pri odločanju o pritožbi drugotožene stranke, ki je fizična oseba, zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse oziroma podredno za odlog plačila delno oproščene sodne takse oziroma za obročno plačilo delno oproščene sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo. Prav tako je predlagatelj na podlagi 156. člena Ustave upravičen zahtevati tudi presojo prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v tistem delu, ki določa višino sodnih taks v primeru vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, saj ju mora uporabiti pri odločanju o pritožbi prvotožene stranke, ki je pravna oseba, zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila celotne sodne takse, za odlog plačila delno oproščene sodne takse in za obročno plačilo delno oproščene sodne takse ter o ugoditvi predlogu prvotožene stranke za obročno plačilo sodne takse v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 9.133,50 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep in vmesno sodbo.

Ocena ustavnosti tretjega odstavka 12. člena ZST-1/13

Predlagatelj zatrjuje, da je protiustavna zahteva, po kateri je treba predlogu za oprostitev ali odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse poleg izjave o premoženjskem stanju stranke na predpisanem obrazcu predložiti tudi izpolnjeno izjavo o premoženjskem stanju njenih družinskih članov skupaj s prilogami, četudi ti ne želijo sodelovati ali ne želijo razkriti svojih podatkov, ter da se predlog stranke, ki mu izjava o premoženjskem stanju njenih družinskih članov na predpisanem obrazcu skupaj s prilogami tudi po pozivu ni predložena, zavrže. Izpodbijana ureditev naj bi imela za posledico, da bo stranka morala plačati celotno sodno takso, kar pa v primeru dejanske nezmožnosti plačila celotne sodne takse pomeni, da ne bo mogla uresničiti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.