TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-3931/2012-41 (14-2300-08, 01314-02) z dne 3. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje pa presoje, da gre pri spornih izplačilih za zneske, ki presegajo sorazmerni delež vračila, ki pripada tožeči stranki oziroma možu tožeče stranke kot dejanskima končnima upravičencema, ni mogoče preizkusiti.

Odločitev, da se dokaz ne izvede, je v izpodbijani odločbi utemeljena z ugotovitvijo, da se pisna izjava predlagane priče ne razlikuje od izjave tožnice, kar je glede na njuno domnevno prijateljstvo pričakovano, predlagano zaslišanje pa ocenjeno kot nepotrebno, ker bi bila ustna izjava povsem enaka že podani pisni izjavi priče. Sodišče se z navedenimi razlogi ne strinja, saj je dokaz mogoče zavrniti kot nepotreben za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja le v primeru, če je dejstvo, ki se z njim dokazuje, že dokazano. Ali bo in kaj bo posamezna priča na zaslišanju izjavila drugače ali več od tega, kar je navedla že v svoji v pisni izjavi, pa v naprej ni mogoče vedeti, še zlasti ob upoštevanju določb 185. člena ZUP, po katerih se priča opozori na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, po katerih se pričo izpraša o okoliščinah, ki se tičejo njene verodostojnosti kot priče v zadevi, za katero gre, zlasti pa o njenem razmerju do strank, in po katerih se od priče ne zahteva le, da pove, kar ji je o zadevi znano, temveč se ji o zadevi postavljajo vprašanja, katerih namen je razjasniti nejasnosti in preizkusiti pričino verodostojnost.