TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji drugega, tretjega in četrtega toženca se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede drugega, tretjega in četrtega toženca spremeni tako, da se pritožbi teh tožencev ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanje, spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da morajo toženci B. F., S. G. in A. d. T., tožeči stranki A. m. T. d.o.o. - v stečaju, nerazdelno plačati 61.113,74 EUR (prej 14,645.297,38 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2002 do plačila, - v 3. točki izreka pa tako, da se stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranskega intervenienta zoper drugega, tretjega in četrtega toženca zavrneta. II. Revizija prvega toženca se zavrne.

III. Tožeča stranka mora povrniti drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu stroške revizijskega postopka, vsakemu po 397,78 EUR, v 15 dneh. IV. Tožeča stranka mora povrniti stroške pritožbenega postopka: 839,97 EUR drugemu tožencu, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2007 do plačila, ter 1.266,71 EUR tretjemu tožencu in 1.266,71 EUR četrtemu tožencu, oboje v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo zakonsko domnevo o obstoju kapitalske neustreznosti tožeče stranke po določbi drugega odstavka 10. člena ZFPPod. Sodišči prve in druge stopnje sta bili enotni v oceni, da je prvi toženec, ki je ravnal kot poslovodja (direktor) tožeče stranke, opustil ravnanja, zapovedana s 1. in 2. točko prvega odstavka 19. člena ZFPPod. Revizijsko sodišče z njuno oceno soglaša, saj je bilo ugotovljeno, da ta toženec ob nastopu kapitalske neustreznosti ni storil ničesar, čeprav bi moral analizirati vzroke takšnega stanja, najpozneje v dveh mesecih izdelati načrt možnih ukrepov za popravo neustreznosti in pričeti z uresničevanjem teh ukrepov (prvi odstavek 10. člena ZFPPod). Tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (kar po prvem odstavku 12. člena ZFPPod pomeni stanje nelikvidnosti). Zato bi moral prvi toženec sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti, sicer pa v dveh mesecih predlagati začetek postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka, česar pa ni storil (drugi odstavek 12. člena ZFPPod).

Ni pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da 6. člen ZGD ne bi določal, komu ob spregledu pravne osebnosti družbe odgovarjajo njeni družbeniki. Iz zapisa prvega odstavka te določbe se da namreč zanesljivo ugotoviti, da odgovarjajo družbinim upnikom, kajti odgovarjajo za obveznosti družbe. V pravdnem postopku je stvarno aktivno legitimirana stranka, ki je po materialnem pravu upravičena do določene dajatve. Tožba tožeče stranke, naperjena zoper drugega, tretjega in četrtega toženca, pa ne more biti utemeljena na podlagi pravnih pravil po 6. členu ZGD, saj bi to pomenilo, da bi bila tožeča stranka upnica svojih lastnih obveznosti. Tožeča stranka namreč nima obveznosti do same sebe, temveč jih ima do svojih upnikov. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugega, tretjega in četrtega toženca na podlagi 6. člena ZGD zato ni utemeljen.