TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (II. točka

izreka) spremeni:

glede glavnice tako, da se odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za

1.000.000,00 SIT;

glede obresti pa tako, da mora tožena stranka tožeči

stranki plačati obresti od 9.371.320,00 SIT od 1.1.2002 do

6.2.2002, od 2.281.919,50 SIT pa od 7.2.2002 do plačila, in

sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri,

zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do

plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,

vse v 15. dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 38.340,00 SIT pritožbenih

stroškov, v 15. dneh pod izvršbo.

 

Tožeča stranka sugerira, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z

7.2.2002 plačano akontacijo od 1.1.2002 dolgovane obresti vračunati v

skladu s kogentnim pravilom 313. člena ZOR, po katerem se najprej

odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Takšno stališče

je treba glede akontacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

in tako imenovano nedenarno premoženjsko škodo, torej pri nečistih

denarnih terjatvah, odkloniti že iz načelnih razlogov.

Razlikovati je torej treba dospelost odškodninskih terjatev,

dolžnikovo zamudo z njenimi posledicami in čas določanja odškodnine.

Če je tako in se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in za

nečiste odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode odmerja

po cenah na dan sodne odločbe, pravilo o vračunavanju po 313. členu

ZOR ne more priti v poštev. Čeprav je terjatev tožeče stranke v

trenutku delne izpolnitve s strani dolžnika že dospela in je bil

dolžnik v zamudi, pravila ni mogoče uporabiti, ker sodišče denarne

odškodnine še ni odmerilo.