Odločba o ugotovitvi, da 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člen zakona o varstvu okolja niso v neskladju z ustavo, o razveljavitvi 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije in 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije in o odpravi uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije in uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo

4130. Odločba o ugotovitvi, da 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člena zakona o varstvu okolja niso v neskladju z ustavo, o razveljavitvi 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije in 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije in o odpravi uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, \u010Crni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije in uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude družbe Perne, d.o.o., Kranj, Jožeta Dolharja iz Predoselj ter Jožefa Beguša iz Slapa ob Idrijci, Jožefa Lebana iz Tolmina in Draga Šolarja iz Staše, ki jih zastopa Zveza društev malih hidroelektrarn, njo pa sekretar Božo Dukič, na seji dne 30. septembra 1999

o d l o č i l o:

Določbe 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US in 1/96) niso v neskladju z ustavo.

Člen 14 uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 66/94) in 14. člen uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 9/95) se razveljavita.

Uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 69/95) in uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo (Uradni list RS, št. 64/95) se odpravita.

O b r a z l o ž i t e v

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-64/96 z dne 12. 7. 1996 sprejelo pobude družbe Perne, Jožefa Beguša, Jožefa Lebana in Draga Šolarja za oceno ustavnosti 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člena zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba A), uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba B) in uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba C).

Po izdaji sklepa je Jože Dolhar vložil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo (v nadaljevanju: uredba D). Pravni interes pobudnika je izkazan z ogrožanjem pravice do vode za pogon mlina. Ustavno sodišče je pobudo zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo št. U-I-64/96.

Pobudniki navajajo, da 111.b člen ZVO taksativno našteva akte, ki priznavajo pridobljene pravice koncesijskega značaja. Družba Perne in Jože Dolhar med njimi nista našla akta, ki bi priznaval njuno pravico koncesijskega značaja. Glede družbe Perne je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 44/95 in OdlUS IV, 65), ugotovilo, da je imetnik soglasja, ki ji kot veljavna upravna odločba daje pravico koncesijskega značaja. Jože Dolhar pa navaja, da je imel stoletne pravice do vode za pogon mlina na potoku Belce. Pobudniki tudi navajajo, da se pridobljene pravice koncesijskega značaja izkazujejo že v vodnogospodarskih smernicah po zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 15/91 – v nadaljevanju: ZV). Ker navedene smernice v izpodbijani določbi ZVO niso naštete, naj bi obstajala pravna praznina, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa, da je Republika Slovenija pravna država. Nadalje pobudniki navajajo, da 111.a in 111.c člen ZVO ne urejata prehoda pridobljenih pravic v nova koncesijska razmerja. Za pridobitev koncesije naj bi bilo potrebno sodelovati na javnem razpisu, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, saj naj bi posegalo v pridobljene pravice koncesijskega značaja. ZVO bi po navedbah pobudnikov moral v prehodnih določbah zadržati izvajanje 21. in 22. člena ZVO do sprejetja področnih zakonov. Ker prehodno obdobje ni urejeno, veljata ZVO in ZV, kar povzroča nejasnosti, dvojne razlage ali dvojne postopke. Imetniki pravic koncesijskega značaja naj bi postali tudi novi prosilci za izdajo vodnogospodarskih dovoljenj na škodo imetnikov pridobljenih pravic, kar je v nasprotju z 2. členom ustave. Določb 21. in 22. člena ZVO naj bi tudi ne bilo mogoče izvajati, saj za vsebino koncesijskega akta, kot ga opredeljuje 23. člen ZVO, ni ustrezne pravne podlage. Vlada bi po navedbah pobudnikov morala subjektom, ki imajo pravice koncesijskega značaja, nimajo pa še vseh upravnih odločb, izdajati najprej potrebne upravne odločbe po veljavnem področnem zakonu.

Jože Dolhar, Jože Beguš in Jožef Leban izpodbijajo tudi uredbo A, uredbo B, uredbo C in uredbo D. Navajajo, da je ZVO v nasprotju z 2. členom ustave, zato so izpodbijane uredbe, ki so sprejete na podlagi tega zakona, nezakonite. Uredba C in uredba D pa naj bi bili sprejeti v času, ko je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-32/95 odločilo, da vlada ne sme začeti ali nadaljevati postopkov podeljevanja koncesij na naravnih dobrinah, kjer obstajajo pravice koncesijskega značaja. Uredbe naj bi določale pridobitev koncesij za gospodarsko izkoriščanje posameznih vodotokov za proizvodnjo električne energije in naj bi za imetnike obstoječih pravic koncesijskega značaja predvidele podelitev koncesije brez javnega razpisa na podlagi instituta lokacijske pogojenosti. Za imetnike pridobljenih pravic naj bi pomenile poseganje oziroma bistveno omejevanje obstoječih pridobljenih pravic v primerjavi z lastniki malih hidroelektrarn, ki niso obremenjeni s koncesijo. Ker naj bi bile v nasprotju z 2. členom ustave, bi jih bilo treba odpraviti, imetnikom pravic koncesijskega značaja pa naj bi se postopki podeljevanja koncesij izvedli na novo, ko bo sprejet nov področni zakon. Izpodbijane uredbe naj bi bile v nasprotju z ZVO, ker temeljijo na pojmu lokacijske pogojenosti, ki ga spremenjeni zakon ne pozna več.

Vlada v odgovoru navaja, da 111.a, 111.b in 111.c člen ZVO v skladu z načeli pravne države urejajo položaj pobudnikov tako, da so njihove pravice v celoti priznane, ohranjene in zavarovane v razmerju do novih koncesijskih pravic, ki jih subjekti pridobivajo na podlagi ZVO. To pomeni, da se imetnikom obstoječih pravic ni treba ponovno potegovati za že pridobljene pravice. Tretja točka 111.c člena ZVO dopušča tudi imetnikom obstoječih pravic, da se jim za njihovo podaljšanje ali povečanje obsega, čeprav gre v bistvu za novo pravico, koncesija podeli brez javnega razpisa. Navajajo, da je zmotna trditev pobudnikov, po kateri je mogoče pravico do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih virov pridobiti na dva med seboj neodvisna načina in sicer na podlagi področnega zakona in na podlagi ZVO. Do sprejema novih področnih zakonov naj bi bilo mogoče pravice na naravnih virih pridobiti skladno s celovitostjo pravnega reda na podlagi ZVO in področnih zakonov. Skladno z načeli pravne države naj bi se postopki za pridobitev pravice do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih virov, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo ZVO, zaključili po določbah področnih zakonov, ki se nanašajo na postopek podeljevanja teh pravic. Nadalje naj bi bile neutemeljene navedbe pobudnikov, da naj bi vlada brez pooblastila po prosti presoji odločala, kateri pravni akti oziroma upravne odločbe so takšne, da je bila z njimi pridobljena pravica koncesijskega značaja. V 111.b so našteti akti za pridobitev pravic koncesijskega značaja. Napačno naj bi bilo tudi prepričanje pobudnikov, da izkazujejo veljavno pravico koncesijskega značaja vse upravne odločbe, ki so jih izdali pooblaščeni prvostopni organi. Zakonodajalec ni štel vseh pravic za pravice koncesijskega značaja. Po ZV je na primer vodnogospodarsko dovoljenje pravna podlaga za pridobitev pravice koncesijskega značaja, soglasje za priključek na javni vodovodni infrastrukturni sistem oskrbe s pitno vodo pa to ni. V nasprotnem primeru bi bili imetniki pravic koncesijskega značaja vse fizične in pravne osebe, ki jim je bilo izdano soglasje za priključitev na vodovodno omrežje.

Državni zbor vsebinsko povzema navedbe vlade. Ob tem dodaja, da 21. in 22. člen ZVO urejata podlage za podelitev koncesij, ne pa obstoječih pravic koncesijskega značaja. Zato po mnenju Državnega zbora pobudniki nimajo pravnega interesa.