Odločba o razveljavitvi sedmega odstavka 17. člena o ugotovitvi, da drugi do šesti odstavek 17. člena Zakona o trgovini niso v neskladju z Ustavo

2025. Odločba o razveljavitvi sedmega odstavka 17. člena o ugotovitvi, da drugi do šesti odstavek 17. člena Zakona o trgovini niso v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Poslovni sistem Mercator, d.d., Ljubljana, ki jo zastopajo Odvetniška družba Taljat, Tratnik, Sočan in Bogataj, o.p., d.n.o., Ljubljana, in Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, družbe MG MARKET, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Stojan Zdolšek, odvetnik v Ljubljani, družbe ERA Trgovina z živilskimi in neživilskimi proizvodi, d.d., Velenje, družbe Kompas mejni turistični servis, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, in družbe Petrol, Slovenska energetska družba, d.d., Ljubljana, ter samostojnega podjetnika Marjana Andrlona, s.p., Šmarje pri Jelšah, in drugih, ki jih vse zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 21. aprila 2005

Določba sedmega odstavka 17. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, 96/02 in 22/04) se razveljavi.

Določbe drugega do šestega odstavka 17. člena Zakona o trgovini niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 17. člena Zakona o trgovini in 2. do 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 22/04) se zavrne.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini se začne uporabljati 1. 1. 2006.

Prva, druga in tretja pobudnica (Mercator, MG MARKET in ERA) so gospodarske družbe, katerih dejavnost je tudi trgovina na drobno. Izpodbijajo določbe drugega do sedmega odstavka 17. člena Zakona o trgovini (v nadaljevanju ZT), ker naj bi bile v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena, z načelom legalitete iz 120. člena, s pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena, s pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena, s pravico do dela iz 49. člena in s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Tretja pobudnica izpodbija tudi prvi odstavek 17. člena ZT, vendar ne navaja, v čem naj bi bila ta določba sporna.

Zatrjujejo, da so izpodbijane določbe nedoločne, zlasti v delu, v katerem uporabljajo nedoločen pojem "nujni življenjski artikli", saj iz Zakona ne izhaja oziroma ni mogoče na njegovi podlagi opredeliti, kaj je vsebina tega pojma. Zato je v neskladju z Ustavo tudi zakonsko pooblastilo ministru, pristojnemu za trgovino (v nadaljevanju Minister), ki ga pooblašča, da podrobneje določi nujne življenjske artikle.

Pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave naj bi bila kršena s tem, da nekaterim gospodarskim subjektom zakon dopušča, da imajo prodajalne za nujne življenjske artikle odprte največ do 10 nedelj letno in da imajo brez omejitev odprte prodajalne na posebnih prodajnih mestih, drugim subjektom pa obratovanje ob nedeljah in praznikih prepoveduje.

Izpodbijane določbe ZT naj bi kršile tudi 35. člen Ustave, saj z določanjem obratovalnega časa prodajaln omejujejo posameznikom (kupcem) njihov način življenja.

Prav tako naj bi posegale v pravico delavcev do svobode dela iz 49. člena Ustave. Z uveljavitvijo Zakona naj bi izgubilo zaposlitev večje število delavcev.

Izpodbijane določbe naj bi bile predvsem v neskladju s 74. členom Ustave, saj obsega pravica do svobodne gospodarske pobude nedvomno tudi pravico trgovca, da sam določa obratovalni čas svojih prodajaln. Ker gre za poseg v človekovo pravico, bi moralo po mnenju prve pobudnice Ustavno sodišče za presojo izpodbijanih določb opraviti test sorazmernosti, ki naj ga doslej še ne bi opravilo. Meni, da zakonodajalec ni izkazal javne koristi, ki naj bi utemeljevala takšen poseg. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi neprimerna in nepotrebna, saj ima zakonodajalec na razpolago primernejše in milejše ukrepe, s katerimi bi lahko dosegel namen, ki ga zasleduje z omejevanjem obratovalnega časa trgovin.

Četrta pobudnica (Kompas) je gospodarska družba, ki ima, pretežno na mejnih prehodih, prodajalne s specifičnimi luksuznimi artikli. Izpodbija Zakon o spremembah Zakona o trgovini v celoti (v nadaljevanju ZT-B), ker naj bi bil v neskladju z 2., s 14., s 15., z 49., s 66 in s 74. členom ter z drugim odstavkom 120. člena Ustave.

Zatrjuje, da je zakonodajalec z določitvijo splošne prepovedi obratovalnega časa ob nedeljah in z zakonom določenih praznikih (drugi odstavek 1. člena ZT-B oziroma drugi odstavek 17. člena ZT) posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude v nasprotju z drugim odstavkom 74. člena Ustave, saj za takšen poseg ni izkazana javna korist. Meni, da razlogi, ki so bili v zakonodajnem postopku navedeni kot javna korist, to niso oziroma niso na ustavni ravni. Pa tudi, če bi bili, naj bi bila omejitev vseeno prekomerna oziroma nesorazmerna. Izpodbijana ureditev naj bi bila neprimerna in ni nujno potrebna za uresničitev morebitne javne koristi, kot je bila opredeljena v zakonodajnem postopku.

Četrta pobudnica meni, da izpodbijana ureditev privilegira delavce v trgovini v primerjavi z delavci v drugih dejavnostih, v katerih delo ob nedeljah ni prepovedano. To naj bi bilo diskriminacijsko do teh delavcev in zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

V neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave naj bi bila v tretjem odstavku 17. člena ZT predpisana izjema od splošne prepovedi iz drugega odstavka 17. člena ZT, ki omogoča obratovanje samo prodajalnam z nujnimi življenjskimi artikli do 10 nedelj v letu. Razen tega naj bi bila ta določba, zlasti ob upoštevanju četrtega odstavka 17. člena ZT, ki opredeljuje pojem prodajalne z nujnimi življenjskimi artikli, v neskladju s tretjim odstavkom 74. člena Ustave, saj omejuje konkurenco med trgovci in daje konkurenčno prednost trgovcem, ki pretežno, vendar ne izključno, prodajajo nujne življenjske artikle. Zakonodajalec naj za takšno razlikovanje ne bi imel razumnih razlogov. Prav tako naj ne bi imel razumnih razlogov za omejevanje velikosti prodajaln, ki so lahko po tretjem odstavku 17. člena ZT odprte na posebnih lokacijah brez omejitev. Takšno razlikovanje naj bi vodilo tudi do kršitve tretjega odstavka 74. člena Ustave.

Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave in z varstvom dela iz 66. člena Ustave. Zaradi omejevanja obratovanja prodajaln ob nedeljah naj bi se zmanjšala potreba po delavcih in bodo nekateri izgubili delo, zmanjšale naj bi se tudi možnosti za zaposlitev. Takšno ravnanje zakonodajalca naj bi bilo tudi v nasprotju z dolžnostjo države, ki izhaja iz 66. člena Ustave.

Izpodbijana zakonska ureditev naj bi bila nedoločna oziroma nejasna. Tako naj ne bi bilo jasno, ali se izjema za prodajalne na posebnih lokacijah in z omejeno površino nanaša na vse prodajalne, ne glede na to, kaj prodajajo, ali samo na prodajalne za nujne življenjske artikle. Nejasno naj bi bilo, kako se ugotavlja izpolnjevanje pogoja iz četrtega odstavka 17. člena ZT: po količini ali po vrsti. Nedoločen in celo nedoločljiv naj bi bil pojem "nujni življenjski artikli". Zato naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave tudi peti odstavek 17. člena ZT v delu, ki pooblašča Ministra, da podrobneje predpiše nujne življenjske artikle.

Izpodbijana ureditev naj bi bila v nasprotju z referendumsko odločitvijo. Zakonodajalec naj bi prekoračil referendumsko vprašanje in uredil tudi vprašanja, ki jih referendumsko vprašanje ni vsebovalo.

Peta pobudnica (Petrol) in šesti pobudnik (Marjan Andrlon) izpodbijata sedmi odstavek ZT, peta pobudnica pa tudi tretji odstavek 17. člena ZT. Gre za družbe oziroma samostojne podjetnike, ki opravljajo trgovinsko dejavnost na bencinskih servisih. Ne navajata, da bi bila ustavno sporna ureditev izjem v tretjem odstavku 17. člena ZT, temveč naj bi bila sporna le prostorska omejitev (glede na velikost prodajalne) teh izjem, kolikor se nanašajo na prodajalne na bencinskih servisih. Menita, da takšna omejitev ni v javnem interesu, da je nerazumna in da ni v povezavi s cilji, ki naj bi jih dosegla. Izpodbijana ureditev naj bi bila zato v neskladju z 2. in s 74. členom Ustave. Dalje zatrjujeta, da je zakonodajalec omejitev na 80 m2 (sedmi odstavek 17. člena ZT) določil povsem arbitrarno, kar je v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Z razlikovanjem glede na velikost prodajalne naj bi kršil tudi načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).