Zakon o kmetijstvu (ZKme)

2497. Zakon o kmetijstvu (ZKme)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o kmetijstvu (ZKme)

Razglašam zakon o kmetijstvu (ZKme), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 2. junija 2000.

001-22-110/00

Ljubljana, dne 12. junija 2000.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N O KMETIJSTVU (ZKme)

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, kakovost in označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki oziroma živili, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, postopke in organe za izvedbo zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojno-strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor.

2. člen

(cilji kmetijske politike)

Za uresničevanje gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega sonaravnega razvoja so cilji kmetijske politike v Republiki Sloveniji:

-

stabilna pridelava kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti;

-

ohranjanje poseljenosti podeželja in krajine;

-

varstvo kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem in nesmotrno rabo;

-

trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva;

-

zagotavljanje primerne dohodkovne ravni kmetijskim gospodarstvom;

-

uresničevanje načel varstva okolja in ohranjanja narave.

3. člen

(pomen izrazov)

Uporabljeni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:

1.

kmetijska dejavnost je gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev in obsega dejavnosti, ki so v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti navedene pod "01.1 Pridelovanje kmetijskih rastlin", "01.2 Živinoreja", "01.3 Mešano kmetijstvo" in "01.4 Storitve za rastlinsko pridelavo in živinorejo, razen veterinarskih storitev";

2.

kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki ima enotno vodstvo ter se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo;

3.

kmetija je kmetijsko gospodarstvo, ki ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik;

4.

kmetijski pridelki so živinorejski in rastlinski pridelki ter proizvodi prve stopnje predelave teh pridelkov;

5.

živilo je vse, kar ljudje uporabljajo za prehranske namene, v nepredelani, polpredelani ali predelani obliki, vključno s pitno vodo. Za živila se ne štejejo tobak, zdravila in psihotropne substance.

II. NAČRTOVANJE RAZVOJA KMETIJSTVA IN PODEŽELJA

4. člen

(nacionalni program)

Nacionalni program razvoja kmetijstva in podeželja (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) opredeljuje zlasti analizo stanja, srednjeročne razvojne cilje kmetijske politike, ukrepe, programe in druge aktivnosti za uresničevanje ciljev, oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javnih finančnih sredstev za izvajanje kmetijske politike.

Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Državni zbor) na predlog Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za obdobje najmanj štirih in največ sedmih let.

5. člen

(akti vlade)

Vlada sprejme v skladu z nacionalnim programom sprejme uredbe o ukrepih kmetijske politike, ki določajo:

-

ureditev kmetijskih trgov, s katero se podrobneje opredeli izvajanje tržno-cenovne politike;

-

programe kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja (v nadaljnjem besedilu: kmetijska strukturna politika), s katerimi se podrobneje opredeli izvajanje kmetijske strukturne politike.

6. člen

(ureditev kmetijskih trgov)

Z ureditvijo kmetijskih trgov vlada določi zlasti:

-

vrste ukrepov kmetijske tržno-cenovne politike po posameznih kmetijskih pridelkih in živilih;

-

pogoje, kriterije in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa;

-

upravičence in načine uveljavljanja ukrepov;

-

način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske tržno-cenovne politike.

7. člen

(programi kmetijske strukturne politike)

S posameznimi programi kmetijske strukturne politike vlada določi:

-

pogoje, kriterije in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa kmetijske strukturne politike;

-

finančni načrt za posamezen ukrep kmetijske strukturne politike;

-

način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske strukturne politike;

-

postopke za spremljanje in vrednotenje programov kmetijske strukturne politike.

8. člen

(odrejanje ukrepov)

Če ni določeno drugače odredi, posamezne ukrepe kmetijske strukturne politike na podlagi aktov iz druge alinee 5. člena tega zakona minister, pristojen za kmetijstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister).

Ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike odredi vlada, na podlagi predloga ministra, v soglasju z ministrom, pristojnim za trg.

9. člen

(poročilo o izvajanju nacionalnega programa)

Vlada najmanj enkrat letno obravnava poročilo o izvajanju nacionalnega programa, ki ga pripravi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), ter po potrebi sprejme ustrezne dopolnitve oziroma spremembe aktov iz 5. člena tega zakona.

III. UKREPI KMETIJSKE POLITIKE

1. Skupne določbe

10. člen

(načela ukrepov)

Ukrepi kmetijske politike morajo biti med seboj skladni in se izvajajo po načelu enakopravnosti.

11. člen

(sonaravna kmetijska dejavnost)

Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v spodbujanje sonaravne kmetijske dejavnosti.

S sonaravno kmetijsko dejavnostjo se vzdržuje različnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih pogojev za življenje v tleh, vodi in zraku.

12. člen

(financiranje)

Ukrepi kmetijske politike se financirajo iz:

-

proračuna Republike Slovenije;

-

z zakonom določenih virov proračunskega sklada za razvoj kmetijstva (v nadaljnjem besedilu: sklad za razvoj kmetijstva);

-

namenskih dotacij;

-

drugih virov.

13. člen

(upravičenci)

Upravičenci do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike (v nadaljnjem besedilu: sredstva) so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v skladu z načeli dobre kmetijske prakse oziroma opravljajo živilsko ali trgovinsko dejavnost oziroma storitve za kmetijsko dejavnost, na ozemlju Republike Slovenije ter izpolnjujejo predpisane pogoje (v nadaljnjem besedilu: upravičenci).

Za kmetijsko gospodarstvo lahko vlaga zahtevke za pridobitev sredstev samo ena fizična ali pravna oseba, ki je za to pooblaščena (v nadaljnjem besedilu: nosilec kmetijskega gospodarstva), v primerih in pod pogoji, določenimi z akti iz 5. člena tega zakona.

Upravičenci ne smejo posredovati neresničnih podatkov z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu.

Sredstva morajo upravičenci uporabljati v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili.

Sredstva za posamezen ukrep, ki jih je upravičenec pridobil nezakonito oziroma porabil nenamensko, mora vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V primerih iz prejšnjega odstavka upravičenec ne more pridobiti sredstev za dobo dveh let, od dokončne odločbe kmetijskega inšpektorja.

14. člen

(hramba dokumentacije)

Upravičenci, ki so pridobili sredstva, morajo dokumentacijo, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, hraniti še štiri leta od dneva pridobitve sredstev.

2. Ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike

15. člen

(vloga in pristojnost)

Ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike imajo neposreden vpliv na trg kmetijskih pridelkov in živil in so usmerjeni predvsem v zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalcem.

V interesu enotnosti trga in enakopravnega konkurenčnega položaja vseh pridelovalcev se ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike uveljavljajo na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Izvajanje ukrepov kmetijske tržno-cenovne politike je zato v izključni pristojnosti državnih organov Republike Slovenije.

16. člen

(določitev cen)

Za posamezne kmetijske pridelke in živila se lahko določijo:

-

ciljna cena, ki izraža željeno raven cene kmetijskega pridelka oziroma živila;

-

bazna cena oziroma intervencijska cena, ki je podlaga za odreditev določenega ukrepa kmetijske tržno-cenovne politike;

-

minimalna cena, ki jo mora predelovalec zagotoviti kmetijskemu pridelovalcu pri odkupu določenega kmetijskega pridelka v okviru tržne ureditve.

17. člen

(neposredna plačila)

Neposredna plačila se lahko uvedejo, kadar raven cen kmetijskih pridelkov oziroma živil ne omogoča doseganja primerne dohodkovne ravni.

Neposredna plačila se lahko izplačajo na hektar zemljišča, enoto kmetijskega pridelka ali živali.

Neposredna plačila se lahko ob pogojih, ki jih določajo posebni predpisi, izplačajo tudi predelovalcem kmetijskih pridelkov.

18. člen

(intervencijski ukrepi na domačem trgu)

Intervencijski ukrepi na domačem trgu so namenjeni stabiliziranju trgov kmetijskih pridelkov oziroma živil in se lahko uvedejo kadar nastane neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na domačem trgu kmetijskih pridelkov oziroma živil. Izvajajo se lahko v obliki:

-

intervencijskega nakupa in prodaje;

-

podpore skladiščenju;

-

umika s trga.

19. člen

(ukrepi za pospeševanje prodaje in porabe)

Ukrepi za pospeševanje prodaje in porabe kmetijskih pridelkov oziroma živil so:

-

podpore promociji in trženju kmetijskih pridelkov oziroma živil;

-

podpore za pripravo kmetijskih pridelkov oziroma živil za zunanji trg;

-

subvencioniranje porabe.

Za izvajanje ukrepov iz prejšnjega odstavka se lahko s posebnim zakonom predpišejo dajatve na enoto določenega kmetijskega pridelka oziroma živila.

Dajatve iz prejšnjega odstavka so vir financiranja sklada za razvoj kmetijstva iz 100. člena tega zakona.

20. člen

(ukrepi za omejevanje pridelave oziroma proizvodnje)

Ukrepi za omejevanje pridelave oziroma proizvodnje posameznih kmetijskih pridelkov oziroma živil so:

-

določitev obsega pridelave oziroma proizvodnje (kvote);

-

dajatve za kmetijsko pridelavo, ki presega predpisan obseg, lahko pa tudi za proizvodnjo določenega kmetijskega pridelka oziroma živila v okviru predpisanega obsega.

Sredstva iz naslova dajatev iz prejšnjega odstavka se stekajo v sklad za razvoj kmetijstva in se uporabijo za izvajanje ukrepov za pospeševanje prodaje in porabe.

21. člen

(uvozna in izvozna dovoljenja)

Uvoz in izvoz kmetijskih pridelkov oziroma živil sta lahko pogojena z uvoznimi ali izvoznimi dovoljenji.

22. člen

(posebne uvozne dajatve)

Za izvajanje posebnih uvoznih dajatev se uporabljajo določbe zakona, ki ureja posebne uvozne dajatve, če ta zakon ne določa drugače. Posebne uvozne dajatve se določajo v absolutnem znesku, največ do višine in za tiste kmetijske pridelke oziroma živila, kot je to določeno v mednarodnih pogodbah, ki jih je uveljavila Republika Slovenija.

23. člen

(carinske kvote)

Carinske kvote so določen obseg določenih kmetijskih pridelkov oziroma živil, ki se po preferencialnih carinskih stopnjah uvozijo v Republiko Slovenijo, v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

24. člen

(zaščitni ukrepi)

Če je zaradi uvoza ali izvoza kmetijskih pridelkov oziroma živil prišlo ali grozi, da bo prišlo do resnih motenj na trgu s kmetijskimi pridelki oziroma živili, kar lahko ogrozi zastavljene cilje kmetijske politike, lahko vlada, upoštevajoč omejitve iz mednarodnih pogodb, ki jih je uveljavila Republika Slovenija, v zunanjetrgovinskem prometu kmetijskih pridelkov oziroma živil uvede zaščitne ukrepe. Ti ukrepi veljajo, dokler ogroženost trga ne preneha.

25. člen

(varščine)

Varščine se lahko uvedejo kot finančna jamstva za izpolnitev določene obveznosti, povezane z ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike. Če je obveznost, zaradi katere je bila dana varščina, izpolnjena, se varščina povrne, sicer se vplača v proračun Republike Slovenije.

26. člen

(pooblastila carinskih organov)

Carinski organi v skladu s predpisi izvajajo kontrolo, ki je potrebna za izvajanje določb 21., 22., 23. in 24. člena tega zakona ter kontrolo za izvajanje 25. člena tega zakona, v primeru uvoza oziroma izvoza kmetijskih pridelkov oziroma živil.

3. Ukrepi kmetijske strukturne politike

27. člen

(vloga)

Ukrepi kmetijske strukturne politike so usmerjeni k povečanju učinkovitosti in konkurenčnosti pridelave ter predelave kmetijskih pridelkov oziroma živil, okolju prijazni kmetijski dejavnosti in ohranjanju poseljenosti podeželja ter krajine, ob upoštevanju okoljske in naravovarstvene sprejemljivosti.

Ukrepi kmetijske strukturne politike podpirajo razvoj podeželja na ravni individualnih ali teritorialno zaključenih projektov in programov, v katere se vključujejo posamezni upravičenci ali skupine upravičencev in se smiselno dopolnjujejo z regionalnimi in skupnimi razvojnimi programi.

Ukrepi kmetijske strukturne politike so tudi podpore kmetijski dejavnosti in z njo povezanim dejavnostim na podeželju ter podpore za izboljšanju pogojev bivanja in dela prebivalcev na teh območjih z namenom ohranitve poseljenosti in krajine ter varovanju naravnih in drugih vrednot na teh območjih.

28. člen

(ukrepi kmetijske strukturne politike)

Ukrepi kmetijske strukturne politike so praviloma podpore kmetijski dejavnosti, namenjene zlasti:

-

območjem z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost;

-

okolju prijazni kmetijski dejavnosti;

-

naložbam v kmetijska gospodarstva;

-

mladim kmetom in zgodnjemu upokojevanju kmetov;

-

dopolnilnemu usposabljanju za delo v kmetijski dejavnosti in gozdarstvu;

-

naložbam v predelavo kmetijskih pridelkov oziroma živil;

-

razvoju podeželja.

29. člen

(območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost)

Podpore kmetijski dejavnosti na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost so namenjene ohranjanju kmetijske dejavnosti oziroma rabi kmetijskih zemljišč na teh območjih.

Podpore iz prejšnjega odstavka imajo obliko izravnalnih plačil, praviloma na hektar kmetijske površine in se razlikujejo glede na naravne in druge omejitvene dejavnike.

Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost so:

1.

hribovska in gorska območja – območja z znatno omejeno možnostjo rabe zemljišč in znatno višjimi pridelovalnimi stroški zaradi težjih naravnih razmer (nagib, nadmorska višina);

2.

druga območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost – zaokrožena pridelovalna območja, za katera sta značilni:

-

slabša rodovitnost zemljišč, ki je ni mogoče izboljšati brez nesorazmerno velikih stroškov in

-

slabša demografska struktura;

3.

območja s posebnimi naravnimi omejitvami (območja pogostih poplav, močvirij, močne burje, barja ipd.), kjer je ohranjanje kmetijske dejavnosti potrebno za okolju prijazen razvoj podeželja in ohranitev krajine.

Podrobnejšo opredelitev kriterijev in postopek za razvrstitev v posamezno območje predpiše vlada. Seznam območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za razvoj, objavi minister.

30. člen

(podpore okolju prijazni kmetijski dejavnosti)

Podpore okolju prijazni kmetijski dejavnosti so namenjene:

-

spodbujanju takšne rabe kmetijskih zemljišč, ki prispeva k ohranjanju in izboljšanju naravnih virov, virov pitne vode, krajine in biotske raznovrstnosti;

-

zagotavljanju biotske raznovrstnosti v kmetijstvu;

-

ohranjanju in spodbujanju okolju prijaznih tehnologij v kmetijski dejavnosti;

-

ohranjanju okoljsko občutljivih območij ter preprečevanju zaraščanja kmetijskih zemljišč;

-

ohranjanje kulturne dediščine in naravnih vrednot, povezanih s kmetijsko dejavnostjo.

Podpore okolju prijazni kmetijski dejavnosti se izplačujejo v obliki neposrednih plačil na hektar površine oziroma na žival.

Biotska raznovrstnost v kmetijstvu pomeni raznovrstnost živih organizmov, ki se uporabljajo v kmetijstvu ali so zanj potencialno zanimivi (kmetijske rastline, rejne živali, mikroorganizmi). Ti organizmi so pod posebnim varstvom države.

Avtohtone kmetijske rastline in rejne živali je prepovedano iztrebljati.

Za ohranjanje avtohtonih sort kmetijskih rastlin in pasem rejnih živali objavi minister seznam avtohtonih sort kmetijskih rastlin in pasem rejnih živali ter na osnovi njihove ogroženosti za vsako avtohtono sorto kmetijskih rastlin in pasmo rejnih živali odredi način spremljanja in analiziranja stanja ter ukrepe njihovega ohranjanja in zagotavljanja obveznih genskih rezerv.

31. člen

(podpore naložbam v kmetijska gospodarstva)

Podpore naložbam v kmetijska gospodarstva so namenjene:

-

zniževanju proizvodnih stroškov;

-

dvigu kakovosti kmetijskih pridelkov;

-

prilagoditvi tržnim razmeram;

-

ohranitvi in izboljšanju okolja ter etoloških standardov;

-

spodbujanju raznovrstnosti kmetijske in z njo povezanih dejavnosti na kmetijah.

32. člen

(podpore mladim kmetom in zgodnjemu upokojevanju kmetov)

Podpore mladim kmetom in zgodnjemu upokojevanju kmetov v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so namenjene pospešitvi strukturnih oziroma generacijskih sprememb na kmetijah.

33. člen

(dopolnilno usposabljanje za delo v kmetijstvu in gozdarstvu)

Podpore osebam, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in gozdarstvom so namenjene njihovemu usposabljanju zlasti za:

-

uspešno gospodarjenje;

-

preusmeritev pridelave;

-

uvajanje in uporabo sodobnih tehnologij;

-

uveljavljanje predpisanih higienskih, ekoloških in etoloških zahtev.

Podpore usposabljanju iz prejšnjega odstavka niso namenjene tečajem in programom, ki se financirajo v okviru rednega izobraževanja.

34. člen

(podpore naložbam v predelavo)

Podpore predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil so namenjene:

-

modernizaciji in racionalizaciji predelave in priprave kmetijskih pridelkov oziroma živil za trg;

-

uvajanju tehnoloških inovacij, izboljšanju kadrovske in organizacijske strukture, izboljšanju kakovosti kmetijskih pridelkov oziroma živil, izboljšanju higienskih razmer ter varovanju okolja.

35. člen

(razvoj podeželja)

Podpore razvoju podeželja so namenjene:

-

spodbujanju raznovrstnosti kmetijske in z njo povezanih dejavnosti na podeželju z namenom zagotovitve dodatnih dohodkovnih virov,

-

razvoju in izboljšanju kmetijske infrastrukture in storitev, povezanih z razvojem kmetijstva in podeželja (izboljšanje zemljiške strukture, urejanje zemljišč, upravljanje z vodnimi viri za potrebe namakanja itd.);

-

obnovi vasi in zaselkov (izboljšanje infrastrukturne opremljenosti in bivalnih ter delovnih pogojev prebivalstva).

36. člen

(ukrepi lokalnih skupnosti)

Lokalne skupnosti lahko uvedejo ukrepe kmetijske strukturne politike, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom in akti vlade iz druge alinee 5. člena tega zakona.

Sredstva za ukrepe iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v proračunih lokalnih skupnosti.

IV. KAKOVOST IN OZNAČBE KMETIJSKIH PRIDELKOV OZIROMA ŽIVIL

1. Minimalna kakovost kmetijskih pridelkov oziroma živil

37. člen

(minimalna kakovost)

Minimalna kakovost posameznih kmetijskih pridelkov oziroma živil je določena s predpisi.

S predpisi o minimalni kakovosti posameznih kmetijskih pridelkov oziroma živil minister v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, predpiše zlasti:

-

način pridelave oziroma proizvodnje;

-

sestavine in njihovo vsebnost;

-

zahteve za doseganje in ohranjanje kakovosti;

-

razvrščanje;

-

označevanje.

38. člen

(specifikacija)

Kmetijski pridelki oziroma živila morajo biti skladni s specifikacijo proizvajalca.

Specifikacija se hrani pri proizvajalcu.

Minister predpiše vrste podatkov, ki jih mora imeti specifikacija in rok njene hrambe.

2. Kmetijski pridelki oziroma živila višje kakovosti

39. člen

(kmetijski pridelek oziroma živilo višje kakovosti)

Kmetijski pridelek oziroma živilo višje kakovosti je po svojih specifičnih lastnostih boljše od istovrstnih kmetijskih pridelkov oziroma živil in od njihove minimalne kakovosti, če je ta predpisana.

Specifične lastnosti kmetijskega pridelka oziroma živila se določajo glede na sestavo, senzorične lastnosti in fizikalno-kemične značilnosti ter način pridelave oziroma predelave.

Kmetijski pridelek oziroma živilo je lahko označeno z označbo "višja kakovost", če izpolnjuje za to predpisane pogoje. Uporaba označbe višje kakovosti je kolektivna pravica vseh, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.

Podrobnejše pogoje za kmetijske pridelke oziroma živila višje kakovosti, način kontrole in označbo višje kakovosti predpiše minister v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

3. Ekološki in integriran kmetijski pridelek oziroma živilo

40. člen

(označevanje)

Kmetijski pridelek oziroma živilo je lahko označen z označbama "ekološki" ali "integriran", če je za kmetijski pridelek oziroma živilo izdan certifikat, da izpolnjuje predpisane pogoje in če je pridelovalec oziroma predelovalec vpisan v evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil.

41. člen

(ekološki kmetijski pridelek oziroma živilo)

Ekološki kmetijski pridelek oziroma živilo je pridelan oziroma predelan pretežno po naravnih metodah in postopkih, in sicer:

-

z uporabo naravnih metod za zatiranje bolezni in škodljivcev;

-

brez uporabe rastnih regulatorjev oziroma hormonov;

-

brez uporabe lahkotopnih mineralnih gnojil;

-

brez uporabe gensko spremenjenih organizmov ter njihovih produktov;

-

brez uporabe ionizirajočega sevanja;

-

z rejo, ki ustreza biološkim in etološkim zahtevam;

-

z uporabo odpornih, lokalnim razmeram prilagojenih vrst in sort oziroma pasem;

-

z uporabo dovoljenih aditivov in postopkov.

Podrobnejše pogoje, kaj se šteje za ekološko pridelavo oziroma predelavo, način kontrole in označbo ekološkega kmetijskega pridelka oziroma živila iz prejšnjega odstavka, predpiše minister, glede na vrsto kmetijskega pridelka oziroma živila.

42. člen

(integriran kmetijski pridelek oziroma živilo)

Integriran kmetijski pridelek oziroma živilo je pridelan oziroma predelan po metodah in postopkih integriranega načina kmetijske dejavnosti.

Integriran način kmetijske dejavnosti je uravnotežena uporaba agrotehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških in toksikoloških dejavnikov. Pri tem imajo pri enakem gospodarskem učinku naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko-farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi.

Podrobnejše pogoje kaj se šteje za integrirano pridelavo oziroma predelavo, način kontrole in označbo integriranega kmetijskega pridelka oziroma živila iz prejšnjega odstavka, predpiše minister.

43. člen

(kontrola)

Kontrolo pridelave oziroma predelave ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil, izdajanje certifikatov in vodenje evidenc pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil opravljajo organizacije za kontrolo kmetijskih pridelkov oziroma živil iz 65. člena tega zakona.

44. člen

(evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil)

V evidencah pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil se vodijo podatki o pridelovalcu oziroma predelovalcu (podatki iz 102. člena tega zakona, razen sedme alinee in podatki iz tretjega odstavka 103. člena tega zakona, razen tretje in četrte alinee) in podatki o pridelavi oziroma predelavi kmetijskega pridelka oziroma živila.

4. Kmetijski pridelek oziroma živilo tradicionalnega ugleda

45. člen

(tradicionalni ugled)

Kmetijski pridelek oziroma živilo tradicionalnega ugleda:

-

je proizveden iz tradicionalnih surovin oziroma

-

ima tradicionalno sestavo oziroma

-

je pridelan oziroma predelan na tradicionalni način.

Kmetijski pridelek oziroma živilo je lahko označeno z označbo "tradicionalni ugled", če izpolnjuje predpisane pogoje glede sestavin oziroma postopka pridelave oziroma predelave za posamezen kmetijski pridelek oziroma živilo tradicionalnega ugleda.

Uporaba označbe tradicionalnega ugleda je kolektivna pravica vseh, ki izpolnjujejo predpisane pogoje zanjo.

Minister predpiše podrobnejše pogoje za posamezne kmetijske pridelke oziroma živilo tradicionalnega ugleda, način kontrole in označbo tradicionalnega ugleda.

5. Geografsko poimenovanje kmetijskega pridelka oziroma živila

A) Označbe

46. člen

(geografska označba)

Geografska označba je ime geografskega območja, v izjemnih primerih države in se uporablja za označevanje kmetijskega pridelka oziroma živila, katerega pridelava oziroma predelava oziroma priprava za trg poteka znotraj označenega geografskega območja.

Z geografsko označbo je lahko označen kmetijski pridelek oziroma živilo, ki:

-

izvira iz določenega geografskega območja in

-

ima posebno kakovost, ugled oziroma druge lastnosti, ki izvirajo iz določenega geografskega območja.

Minister predpiše območja in pogoje iz prejšnjega odstavka, način kontrole ter geografsko označbo.

47. člen

(geografsko poreklo)

Označba geografskega porekla je ime geografskega območja, v izjemnih primerih države in se uporablja za označevanje kmetijskega pridelka oziroma živila, ki v celoti izvira iz določenega geografskega območja in za izdelavo katerega so surovine pridelane na istem geografskem območju.

Za označbo geografskega porekla kmetijskega pridelka oziroma živila se, ob izpolnjevanju pogojev za to označbo, šteje tudi tradicionalna geografska ali negeografska označba kmetijskega pridelka oziroma živila.

Z označbo geografskega porekla je lahko označen kmetijski pridelek oziroma živilo, katerega:

-

lastnosti so izključno ali bistveno rezultat naravnih in človeških dejavnikov in

-

pridelava, predelava in priprava za trg potekajo znotraj označenega geografskega območja.

Minister predpiše način pridelave, predelave oziroma priprave za trg in območja iz prejšnjega odstavka ter način kontrole in označbo geografskega porekla.

B) Posebnosti in prepovedi

48. člen

(uporaba označb geografskega poimenovanja)

Z označbo geografskega poimenovanja se lahko označi ime kmetijskega pridelka oziroma živila, razen imen in nazivov rastlinskih sort in živalskih pasem, slovečih blagovnih znakov z enakim nazivom ter generičnih imen.

Označba geografskega poimenovanja se lahko uporablja le za tiste kmetijske pridelke oziroma živila na katere se nanaša.

Uporaba označbe geografskega poimenovanja je kolektivna pravica intelektualne lastnine in jo lahko uporabljajo vsi pridelovalci in predelovalci za kmetijskih pridelkov oziroma živil, dokler za to izpolnjujejo predpisane pogoje.

Označba geografskega poimenovanja se lahko prizna v korist tuje osebe na podlagi mednarodnega sporazuma o vzajemnem varstvu označb geografskega poimenovanja, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

49. člen

(sodno varstvo pravic)

Za kmetijske pridelke oziroma živila, ki se jim v skladu s tem zakonom prizna označba geografskega poimenovanja, se za sodno varstvo pravic uporabljajo predpisi o industrijski lastnini.

50. člen

(prepoved zavajanja)

Označevanje in drugi elementi trženja kmetijskih pridelkov oziroma živil ne smejo besedno, slikovno ali na drug način zavajati potrošnika v zmoto glede označb geografskega poimenovanja.

Za zavajanje glede označb geografskega poimenovanja se šteje zlasti:

-

uporaba označbe, ki označuje kmetijski pridelek oziroma živilo, ki ni pridelan, predelan oziroma pripravljen za trg v skladu s predpisi, ki omogočajo uporabo označevanja geografskega območja, tudi če je dodatno označen resnični izvor, poreklo kmetijskega pridelka oziroma živila in tudi v primeru, da je uporabljena označba sestavljena iz naziva geografskega območja;

-

če je uporabljena označba prevedena, oziroma jo spremljajo izrazi kot so "vrsta", "tip", "stil", "imitacija" ali podobno.

6. Naravne mineralne vode

51. člen

(naravne mineralne vode)

Z označbo "naravna mineralna voda" se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega vrelca in izpolnjuje predpisane pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, ki jih predpiše minister v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

Način kontrole in označbo iz prejšnjega odstavka predpiše minister v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

7. Postopek za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oziroma živil

52. člen

(Urad za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oziroma živil)

Postopek za priznavanje označb višje kakovosti kmetijskih pridelkov oziroma živil, označb geografskih poimenovanj kmetijskih pridelkov oziroma živil in označb naravnih mineralnih vod vodi Urad za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oziroma živil (v nadaljnjem besedilu: urad), ki se ustanovi kot organ v sestavi ministrstva.

53. člen

(naloge urada)

Urad ima naslednje naloge:

-

vodi postopek za priznavanje označb višje kakovosti kmetijskih pridelkov oziroma živil, označb geografskega poimenovanja kmetijskih pridelkov oziroma živil ter označb naravnih mineralnih vod in vodi evidence o pridelovalcih oziroma predelovalcih, ki uporabljajo te označbe;

-

na podlagi evidenc iz 44. tega zakona, ki jih posredujejo organizacije za kontrolo kmetijskih pridelkov oziroma živil, vodi zbirno evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov oziroma živil;

-

sodeluje s pooblaščenimi uradi tujih držav;