Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ)

5504. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ)

Razglašam Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 21. novembra 2007.

001-22-139/07

Ljubljana, dne 29. novembra 2007

dr. Janez Drnovšek l.r.
Predsednik
Republike Slovenije

Z A K O N
O MEDNARODNI ZAŠČITI (ZMZ)

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

S tem zakonom se določajo temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito.

(2)

Ta zakon v skladu z:

-

Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L, št. 31/18 z dne 6. 2. 2003, str. 101, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/9/ES) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito;

-

Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L, št. 251/12 z dne 3. 10. 2003, str. 224, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/86/ES) določa pogoje za združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito;

-

Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino;

-

Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.

(3)

Ta zakon za izvajanje:

-

Uredbe Sveta (ES) glede ustanovitve Eurodaca za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 (UL L, 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26 v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES) določa način posredovanja prstnih odtisov v centralno bazo Eurodac; in

-

Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (UL L, 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) določa pravila za določitev pristojne države za vodenje postopka mednarodne zaščite.

2. člen

(pravica do mednarodne zaščite)

(1)

Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.

(2)

Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

(3)

Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

3. člen

(opredelitev pojmov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

-

Ženevska konvencija je Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967;

-

prošnja za mednarodno zaščito je prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: prošnja);

-

pristojni organ je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki vodi postopke po tem zakonu;

-

uradna oseba je oseba, ki je zaposlena pri pristojnem organu;

-

prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito;

-

tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito ali tujka, ki je izrazila namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito), je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito;

-

begunec ali begunka (v nadaljnjem besedilu: begunec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz drugega odstavka prejšnjega člena;

-

oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz tretjega odstavka prejšnjega člena;

-

oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, je oseba, ki ji je priznan status begunca ali subsidiarna zaščita;

-

tretja država je država, ki ni članica Evropske unije;

-

državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: državljan Evropske unije) je oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic Evropske unije;

-

tujec ali tujka (v nadaljnjem besedilu: tujec) je oseba, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja področje tujcev, razen državljanov Evropske unije, prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito;

-

izvorna država je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče;

-

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat) je medvladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1950 z namenom zagotavljanja zaščite in iskanja trajnih rešitev za begunce;

-

oseba brez državljanstva je oseba, ki je nobena država, v skladu s svojo zakonodajo, ne priznava za svojega državljana;

-

družinski člani so državljani tretje države ali osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi. To so lahko:

-

zakonec prosilca ali osebe, ki je pridobila mednarodno zaščito, ali zunajzakonski partner v stalnem razmerju, kot ga določajo predpisi o bivanju tujcev v Republiki Sloveniji in predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih;

-

mladoletni otroci para iz prejšnje alineje, če so neporočeni in nepreskrbljeni, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni, kot to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v Republiki Sloveniji;

-

starši mladoletnika brez spremstva.

-

mladoletnik brez spremstva ali mladoletnica brez spremstva (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik brez spremstva) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let, ki je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitega zastopnika;

-

azilni dom ali njegova izpostava je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito;

-

integracijska hiša je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito;

-

hudo kaznivo dejanje nepolitične narave pomeni kaznivo dejanje nepolitične narave, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;

-

hudo kaznivo dejanje pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;

-

zaupni azilni podatki po tem zakonu so podatki o prosilcu in osebi s priznano mednarodno zaščito, ki jih pristojni organ, drugi državni organi, organizacije in posamezniki ne smejo posredovati organom njune izvorne države, zainteresirani javnosti pa zgolj na podlagi njunih soglasij.

4. člen

(prenehanje)

(1)

Beguncu preneha status, če:

-

prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države;

-

ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države;

-

pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila;

-

se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem;

-

prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je;

-

se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča.

(2)

Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ta preneha s potekom časa, ki ga določa ta zakon, oziroma kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna.

(3)

Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka in drugega odstavka tega člena mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da se begunčevega strahu pred preganjanjem ne more več šteti za utemeljenega, oziroma, da osebi s subsidiarno zaščito ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.

5. člen

(izključitev)

(1)

Status begunca se ne prizna prosilcu, če:

-

že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;

-

so mu pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije;

-

obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;

-

obstaja utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave izven Republike Slovenije, preden ga je ta sprejela kot begunca, tudi, če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;

-

obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov.

(2)

Subsidiarne zaščite se ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da:

-

je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih ki določajo takšna kazniva dejanja;

-

je storil hudo kaznivo dejanje;

-

je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;

-

predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije.

(3)

Za dejanja, določena v tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka tega člena, in za dejanja iz prejšnjega odstavka se štejejo tudi dejanja napeljevanja in druge oblike udeležbe pri kaznivih dejanjih.

(4)

Subsidiarna zaščita se ne prizna prosilcu, ki je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen in če je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil sankcijam, ki so posledica teh dejanj.

6. člen

(odvzem)

(1)

Beguncu se status odvzame, če:

-

se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena;

-

se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona;

-

je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca;

-

obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;

-

po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

(2)

Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, se statusa begunca prosilcu ne prizna.

(3)

Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena in osebam iz prejšnjega odstavka, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer: pravica do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.

(4)

Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:

-

se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku prejšnjega člena, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka prejšnjega člena;

-

se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna;

-

je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev subsidiarne zaščite.

II. POGLAVJE

TEMELJNA JAMSTVA V POSTOPKU MEDNARODNE ZAŠČITE

7. člen

(temeljna načela)

(1)

Pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. Prošnje obravnava na objektiven in nepristranski način.

(2)

Postopek po tem zakonu lahko vodijo samo uradne osebe, ki morajo biti ustrezno usposobljene na področju azilnega prava.

(3)

Uradna oseba mora v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam.

(4)

V vseh primerih je treba brez izjeme upoštevati temeljna postopkovna jamstva, določena v 8. členu tega zakona.

8. člen

(temeljna postopkovna jamstva)

V postopku po tem zakonu ima vsak prosilec naslednja jamstva:

-

v jeziku, ki ga razume, mora biti obveščen o azilnem postopku v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi;

-

dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, kot jih določa 10. člen tega zakona;

-

ne sme se mu odreči možnosti komuniciranja z Visokim komisariatom ali organizacijo, ki deluje v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji;

-

prejeti mora pisno odločitev pristojnega organa v roku, ki ga določa ta zakon, in sicer v jeziku, ki ga razume.

9. člen

(informiranje)

(1)

Tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, prejme brošuro z informacijami o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom ter rokih za uveljavljanje pravnih sredstev, seznam svetovalcev za begunce ter seznam in informacije o nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju azila.

(2)

Brošura mora biti izročena tujcu, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, v jeziku, ki ga razume, da se pred pričetkom sprejema prošnje z vsebino lahko seznani.

(3)

V primeru, da je tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, nepismen ali mu vsebina ni razumljiva, se mu vsebina prebere ter dodatno in s tolmačevo pomočjo obrazloži v jeziku, ki ga razume.

10. člen

(pravica do tolmača)

(1)

Če prosilec ne razume uradnega jezika, spremlja postopek v jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zato prosilcu zagotovi spremljanje postopka preko tolmača ali tolmačke (v nadaljnjem besedilu: tolmač).

(2)

Pomoč tolmača je prosilcu zagotovljena ob sprejemu prošnje, ob osebnem razgovoru, v drugih utemeljenih primerih, ko bi to bilo zaradi razumevanja postopka s strani prosilca potrebno, pa po odločitvi pristojnega organa.

(3)

Prosilec mora biti v jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsebino pisne odločitve. V ta jezik se prevedejo le izrek, kratek povzetek obrazložitve, iz katerega izhajajo bistveni razlogi za odločitev, in pravni pouk.

11. člen

(izbira tolmačev)

(1)

Za sodelovanje in spremljanje postopka za priznanje mednarodne zaščite v jeziku, ki ga prosilec razume, minister oziroma ministrica, pristojna za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: minister), izbere tolmače.

(2)

Razpis za tolmače objavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), v Uradnem listu Republike Slovenije. Z izbranimi tolmači se sklene pogodba.

(3)

Za tolmača je lahko izbran, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:

-

je vreden zaupanja;

-

je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;

-

aktivno obvlada slovenski jezik;

-

ima ustrezna dokazila o pisnem in ustnem znanju jezika, za katerega tolmači;

-

ima kot oseba, ki tolmači v svojem materinem jeziku, dokazila o uspešno zaključenem šolanju v tem jeziku;

-

ima ustrezna dokazila o dosedanjem opravljanju tolmačenja;

-

zagotavlja tolmačenje tudi ob sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih;

-

se na potrebo po ustnem tolmačenju lahko odzove v dveh urah;

-

je sposoben zagotoviti pisni prevod najkasneje v petih dneh;

-

se z izjavo zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere jezik tolmači;

-

je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.

(4)

Sodnim tolmačem, ki so izbrani na podlagi zakona, ki ureja sodišča, ni treba dokazovati pogojev iz prve do pete alineje prejšnjega odstavka.

(5)

Prednost pri izbiri ima tolmač, ki:

-

ima široko splošno izobrazbo, predvsem s področja antropologije, kulturologije, politologije in sociologije, ob tem pa pozna tudi aktualno politično situacijo in kulturo v državi, katere jezik tolmači;

-

pozna ustrezne prevode strokovnih izrazov, ki se uporabljajo v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite.

(6)

Tolmač se razreši:

-

če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;

-

če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;

-

na lastno željo.

(7)

Seznam tolmačev se objavi na spletni strani ministrstva. Tolmačem se stroški za opravljeno tolmačenje povrnejo v skladu s pogodbo iz drugega odstavka tega člena, zato se zanje ne upošteva pravil, ki določajo stroške v upravnih postopkih. Sredstva za njihovo plačilo se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

12. člen

(izjeme od izbire tolmačev)

(1)

V primeru, da se pojavi potreba po tolmačenju v jezik, za katerega tolmač z razpisom še ni bil imenovan, ministrstvo do uspešne izvedbe javnega razpisa s tolmačem sklene ustrezno pogodbo. Sredstva za plačilo se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

(2)

Ministrstvo lahko, če za to obstaja možnost, za pomoč pri tolmačenju v jezik, za katerega v Republiki Sloveniji ni mogoče zagotoviti tolmača, zaprosi drugo državo članico Evropske unije. V izjemnih primerih je možna tudi uporaba tolmačenja preko sodobnih elektronskih medijev. Sredstva za plačilo takšnega tolmačenja se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Višina plačila tolmačenja se določi z ustrezno pogodbo.

13. člen

(svetovalci za begunce)

(1)

Za podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče), minister imenuje svetovalce za begunce ali svetovalke za begunce (v nadaljnjem besedilu: svetovalec za begunce). Za postopek imenovanja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(2)

Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.

(3)

Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:

-

je državljan Republike Slovenije;

-

je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;

-

je opravil pravniški državni izpit;

-

aktivno obvlada slovenski jezik;

-

je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;

-

je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.

(4)

Svetovalec za begunce se razreši:

-

če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;

-

če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;

-

na lastno željo.

(5)

Seznam svetovalcev za begunce se objavi na spletni strani ministrstva. Svetovalci za begunce imajo za opravljeno pravno pomoč v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, iz sredstev proračuna Republike Slovenije.

(6)

Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce ne pripada v primeru:

-

da ima prosilec dovolj lastnih sredstev;

-

da je svetovalec za begunce vložil pritožbo, pa ta ni bila dovoljena;

-

da je bil postopek ustavljen na podlagi izrecnega umika prošnje.

14. člen

(vloga Visokega komisariata)

(1)

Visoki komisariat od pristojnega organa pridobiva podatke in informacije o:

-

stanju beguncev v Republiki Sloveniji;

-

uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;

-

zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.

(2)

Visoki komisariat ima pravico dostopa do:

-

oseb iz šeste alineje 3. člena tega zakona in prosilcev na ozemlju Republike Slovenije in v tranzitnih območjih letališč in pristanišč;

-

podatkov o številu vloženih prošenj in poteku postopkov;

-

izdanih odločitev v teh postopkih.

(3)

Pogoj za izvajanje druge in tretje alineje prejšnjega odstavka je podano soglasje prosilca.

(4)

Določbe o delovanju Visokega komisariata v Republiki Sloveniji za izvajanje tega zakona veljajo tudi za organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata na ozemlju Republike Slovenije. O prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja organizacije v Republiki Sloveniji, Visoki komisariat obvesti pristojni organ. O prenosu nalog in medsebojnih razmerjih delovanja Visoki komisariat in organizacija lahko skleneta sporazum.

15. člen

(ranljive osebe s posebnimi potrebami)

(1)

Ranljivim osebam s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva, invalidnim osebam, starejšim, nosečnicam, roditeljem samohranilcem z otroki in žrtvam posilstva, mučenja ali drugih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja se zagotavlja posebna nega in skrb.

(2)

Posebne potrebe in ranljivost po tem zakonu se ugotavljajo na podlagi individualne ocene potrebe posameznega prosilca, begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita.

(3)

Pri nastanitvi ranljivih oseb s posebnimi potrebami, tako prosilcev, beguncev in oseb, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita, se upošteva specifični položaj teh oseb in se jim prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.

16. člen

(mladoletnik brez spremstva)

(1)

V postopkih, kjer je prosilec mladoletnik brez spremstva, je treba:

-

upoštevati načelo največje otrokove koristi;

-

čimprej ugotoviti otrokovo identiteto in začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;

-

prošnjo obravnavati prednostno;

-

mu pred pričetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika.

(2)

Mladoletnik brez spremstva v postopku po tem zakonu sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja.

(3)

Odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika izda krajevno pristojen center za socialno delo. Zakoniti zastopnik je lahko sorodnik oziroma spremljevalec mladoletnika brez spremstva ali predstavnik organizacije, ki je specializirana za delo z otroki in mladostniki.

(4)

Pred sprejemom prošnje je treba mladoletniku brez spremstva, če to želi, tudi ustno pojasniti vsebino brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev. Način pojasnjevanja je treba prilagoditi starosti in stopnji duševnega razvoja mladoletnika brez spremstva.

(5)

Pristojni organ poskrbi za ustrezno nastanitev in oskrbo mladoletnika brez spremstva. O načinu nastanitve in oskrbe pristojni organ obvesti zakonitega zastopnika.

(6)

Mladoletnik brez spremstva je skupaj s svojim zakonitim zastopnikom prisoten pri vseh dejanjih postopka po tem zakonu.

(7)

V primeru, da je mladoletnik pridobil poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze, se določila tega člena zanj ne uporabljajo.

17. člen

(združevanje družine)

(1)

Pristojni organ pri svojem delu upošteva načelo združevanja družine.

(2)

Oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v šestnajsti alineji 3. člena tega zakona. Prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu.

(3)

Če pristojni organ ugotovi, da pogoji za združevanje družine niso izpolnjeni, prošnjo iz prejšnjega odstavka z odločbo zavrne.

(4)

Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za združevanje družine, izda odločbo, s katero se družinskim članom prizna enak status kot vlagatelju prošnje. Pridobljen status družinskih članov preneha z dnem, ko preneha status vlagatelju prošnje.

(5)

V primeru, da se družinski člani nahajajo izven Republike Slovenije, odločba iz prejšnjega odstavka velja kot dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo.

18. člen

(prosilka za mednarodno zaščito)

(1)

Prosilki se na njeno prošnjo lahko omogoči, da postopek vodi uradna oseba ženskega spola.

(2)

Če je mogoče, se prosilki zagotovi pomoč tolmačke.

19. člen

(prosilec, ki ne more samostojno sodelovati v postopku)

(1)

Prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika.

(2)

Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca.

(3)

Prosilcu iz prvega odstavka tega člena je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo.

20. člen

(načelo nevračanja)

Prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi, ni dovoljena.

III. POGLAVJE

UGOTAVLJANJE POGOJEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO

21. člen

(utemeljevanje prošnje - subjektivni element)

(1)

Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

(2)

Prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku in v postavljenem roku v pospešenem postopku. Na ta rok mora biti prosilec opozorjen.

(3)

Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje:

-

da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;

-

da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov;

-

da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom;

-

da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil;

-

da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

22. člen

(preverjanje pristojnega organa - objektivni element)

(1)

Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev.

(2)

V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.

(3)

Informacije o izvorni državi iz prejšnjega odstavka, ki so javno dostopne, se štejejo kot splošno znana dejstva.

(4)

Če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka.

23. člen

(obravnavanje dejstev in okoliščin)

Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:

-

podatke in izjavo iz prošnje;

-

informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;

-

dokaze, ki jih predloži prosilec;

-

dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje;

-

dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;

-

uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;

-

dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;

-

splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;

-

specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;

-

dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

24. člen

(subjekti preganjanja ali resne škode)

Kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:

-

država;

-

politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja;

-

nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

25. člen

(subjekti zaščite)

(1)

Kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:

-

država;

-

politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja.

(2)

Zaščita v izvorni državi se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

26. člen

(lastnosti dejanj preganjanja)

(1)

Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo:

-

biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali

-

predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

(2)

Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so:

-

dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;

-

pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;

-

pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;

-

nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;

-

pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona;

-

dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.

27. člen

(razlogi preganjanja)

(1)

Razlogi preganjanja so:

-

pripadnost določeni rasi ali etnični skupini;

-

pripadnost določeni veroizpovedi;

-

narodna pripadnost;

-

pripadnost posebni družbeni skupini;

-

politično prepričanje.

(2)

Razlog iz prve alineje prejšnjega odstavka obsega zlasti vprašanja barve kože, porekla ali pripadnosti etnični skupini.

(3)

Razlog iz druge alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnemkoli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.

(4)

Razlog iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, ki ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, obsega zlasti pripadnost skupini, ki jo določa kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali odnos do prebivalcev druge države.

(5)

Na podlagi razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena se kot posebna družbena skupina šteje zlasti:

-

kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče in

-

kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

(6)

Glede na okoliščine v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalnem pravu Republike Slovenije veljajo za kazniva.

(7)

Razlog iz pete alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal.

(8)

Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza.

28. člen

(resna škoda)

Resna škoda zajema:

-

smrtno kazen ali usmrtitev;

-

mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi;

-

resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

IV. POGLAVJE

POSTOPEK ZA PRIDOBITEV MEDNARODNE ZAŠČITE

29. člen

(postopek)

V postopku za pridobitev mednarodne zaščite se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

30. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

V postopku za pridobitev mednarodne zaščite se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.

31. člen

(rok za odločitev)

(1)

Pristojni organ prve stopnje v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja.

(2)

Če pristojni organ v šestih mesecih ne more odločiti o prošnji, pisno obvesti prosilca o zamudi in napove, v kakšnem roku lahko pričakuje izdajo odločitve.

32. člen

(razmerje do postopkov po zakonu, ki ureja področje tujcev)

(1)

Prosilec od dneva vložitve prošnje pa do pravnomočne odločitve o prošnji ne more zaprositi za dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

(2)

Oseba, ki ji v postopku ni bila podeljena mednarodna zaščita, se po pravnomočnosti odločitve obravnava po zakonu, ki ureja področje tujcev.

33. člen

(pristojni organ)

V postopku za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji odloča pristojni organ.

34. člen

(enotni azilni postopek)

Pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

35. člen

(vstop v Republiko Slovenijo)

(1)

Tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, mora v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje.

(2)

Če je tujec vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito, mora izraziti namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. V tem primeru se ga ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje.

36. člen

(registracijski list)

(1)

Tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, se napoti na policijo, ki ugotovi njegovo istovetnost, pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo, in sprejme izjavo o razlogih za mednarodno zaščito.

(2)

Po podani izjavi in preveritvi iz prejšnjega odstavka policist izpolni registracijski list.

37. člen

(sprejemni prostori azilnega doma)

(1)

Tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, se po obravnavi na policiji nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer mu je zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravstvenega varstva.

(2)

Osebo iz prejšnjega odstavka, ki samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma, se obravnava po zakonu, ki ureja področje tujcev. O tem je oseba obveščena takoj po nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma, v jeziku, ki ga razume, kar potrdi s svojim podpisom.

38. člen

(sanitarno zdravstveni pregledi)

Po opravljenem sanitarno-dezinfekcijskem in preventivno-zdravstvenem pregledu in sprejemu popolne prošnje, ki mora biti sprejeta v najkrajšem možnem času, se prosilca nastani v azilnem domu.

39. člen

(fotografiranje in daktiloskopiranje)

Zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti in izvajanja Uredbe 2003/343/ES in Uredbe 2000/2725/ES uradna oseba pred sprejemom prošnje tujca, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, fotografira in mu odvzame prstne odtise.

40. člen

(začetek postopka)

Postopek se prične z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito. Prošnja se šteje za popolno, ko so pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona.

41. člen

(kraj vložitev prošnje)

(1)

Prošnja osebe, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, se vloži pri pristojnem organu. Pristojni organ lahko vodi postopek po tem zakonu tudi izven svojega sedeža.

(2)

Tujec lahko izrazi namen podati prošnjo pri kateremkoli državnem organu ali organu lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti pristojni organ.