TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Določba 19. člena ZVPot je kogentne narave, vendar pa njena kogentnost ni določena v takšnem smislu kot to v pritožbi razloguje tožeča stranka. Pogodbenima strankama onemogoča le, da se ob sklenitvi dogovora o garanciji za brezhibno delovanje stvari glede stroškov zamenjave ali popravila stvari dogovorita drugače kot predpisuje 19. člen ZVPot, zlasti ne v škodo kupca. Njen pomen pa ni v tem, da garancijski upravičenec potem, ko je obveznost proizvajalca iz garancijske pogodbe že nastala in zapadla, s to pravico ne more razpolagati po svoji volji. Drugačnega zaključka ne terja niti določba 11. odst. 1. člena ZVPot, v kateri je določeno, da pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Iz 1. odst. 1. člena ZVPot namreč izhaja, da se določbe ZVPot nanašajo le na pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij, torej le na določanje pogodbenih pogojev ob sklepanju prodajne ali podobne pogodbe. Ne nanašajo pa se na kasnejše dogovore med proizvajalci in kupci. Pravica, ki jo kupcu zagotavlja 19. člen ZVPot je zato v tem, da si proizvajalec ob sklepanju garancijske pogodbe ne more izgovoriti drugačnega dogovora o povrnitvi stroškov zamenjave ali poprave stvari kot to predpisuje 19. člen ZVPot. Ne predpisuje pa ravnanja strank glede pravic, ki so na podlagi prodajne in garancijske pogodbe že nastale, zaradi česar se tudi določba 11. člena 1. odst. ZVPot na ta ravnanja strank ne nanaša. Po presoji pritožbenega sodišča lahko stranke s že zapadlim zahtevkom iz garancijske pogodbe razpolagajo, obveznost prodajalca oziroma proizvajalca iz garancijske pogodbe pa lahko preneha tudi na podlagi odpovedi kupca tej pravici v okviru poravnave ali pa z odpustom dolga.