TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

 

Škodo mora povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je

nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, ZOR). V citirani določbi je uzakonjeno

pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj škode je tisti, ki

mora dokazati, da ni kriv oziroma da je škoda nastala brez njegove

krivde. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec hkrati

povzročitelja in oškodovanca. Kot je bilo že obrazloženo, nobeni

pravdni stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala v mejah dovoljenega

silobrana (1. odstavek 161. člena ZOR), zato je bilo ravnanje

nedopustno.

Po pravilu o domnevni krivdi bi vsak udeleženec odgovarjal drug

drugemu za celotno povzročeno škodo; oba udeleženca bi tako bila

hkrati izključno odgovorna, kar pa je popoln logični nesmisel. Namen

uzakonitve načela o domnevni krivdi je v olajšanju oškodovančevega

položaja in je uresničljiv, kjer je položaj povzročitelja in

oškodovanca jasno razmejen. Kadar pa sta oba udeleženca hkrati

povzročitelj in oškodovanec, kot je bilo v pretepu 20.9.1998, ni več

razlogov za varstvo oškodovanca v obliki domnevne krivde

povzročitelja.

Nobena pravdna stranka v situaciji, v kateri o poteku dogodka vsaka

izpoveduje drugače, zaslišane priče pa enako kot stranka, ki jih je

predlagala, je najbolj logična in pravična rešitev, da udeleženca

pretepa za medsebojno povzročeno škodo odgovarjata po enakih delih.