TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne še glede 2.449,13 EUR, v preostalem (glede 26.069,62 EUR) pa se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Povračilni zahtevek zakonca, ki po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ni avtomatičen, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji. Zakonci morajo namreč tudi po razvezi zakonske zveze s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve. Vendar je od navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila.

Zastaranje povračilnega zahtevka prikrajšanega začne načeloma teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine. Vendar je v obravnavani zadevi pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju – šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi tožnikov zahtevek zastaral, še preden bi postal določljiv.