TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Po presoji revizijskega sodišča sama storitev kaznivega dejanja še ne pomeni avtomatično obstoja velike nehvaležnosti. Ni namreč nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost. In obratno: ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Povedano drugače, tudi ob ugotovitvi storitve kaznivega dejanja obdarjenca proti darovalcu ni nujno podan avtomatizem glede obstoja velike nehvaležnosti (takšni bodo npr. nekateri primeri kaznivih dejanj prometnih nesreč iz malomarnosti). Torej gre pri pritožbenih in revizijskih očitkih ter delno celo pri razlogih pritožbenega sodišča o (ne)obstoju kaznivih dejanj za pravno nepomembna vprašanja za rešitev obravnavane zadeve. Kot veliko nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (med strankama je prišlo do prepirov, ki so, razen enkratnega prerivanja, ostali na verbalni ravni, in ki so vodili do tega, da je toženec pričel poslovati samostojno, ob čemer je tožniku zaradi obojestranskega omejevanja poslovanja preprečil sodelovanje pri poslu; k prepirom sta prispevali obe stranki) tudi po oceni revizijskega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti. Tožbeni zahtevek za (preklic darilnih pogodb in) vrnitev daril je zato neutemeljen.