TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba zoper 1. točko izreka odločbe Državne volilne komisije, št. 041-31/2018-1 z dne 9. 5. 2018 se zavrne in se odločba v tem delu potrdi.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi tako, da se:

- odpravita 2. in 3. točka izreka odločbe Državne volilne komisije, št. 041-31/2018-1 z dne 9. 5. 2018,

- odločba volilne komisije 3. volilne enote Ljubljana-Center, št. 041-7/2018-77 z dne 8. 5. 2018 spremeni tako, da se lista kandidatov z imenom liste Stranka A. A. zavrne glede kandidatke, navedene v III. točki izreka pod zaporedno številko 4. (B. B.), v preostalem delu se lista potrdi in se tako potrjena lista vpiše v seznam potrjenih list kandidatov v 3. volilni enoti Ljubljana – Center pod imenom liste Stranka A. A. s preostalimi kandidati.

Pritožnik je v obravnavanem primeru breme dokazovanja zakonitosti liste kandidatov glede pogoja iz šestega dostavka 43. člena izpolnil s predložitvijo liste kandidatov, ki je ta pogoj izpolnjevala. Zakon res določa, da lahko vsakdo kandidira samo v eni volilni enoti in samo na eni listi kandidatov (drugi odstavek 48. člena) ter da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata in da je soglasje kandidata nepreklicno (50. člen). Vendar pa ne določa obveznosti predlagatelja liste, da za svoje kandidate preveri, ali ti morda niso že oddali svoje soglasje h kandidaturi drugi politični stranki oziroma skupini volivcev. Takšna dolžnost predlagatelja tudi iz narave stvari ne izhaja. Podatek o danem soglasju namreč ni javno objavljen, niti se o tem ne vodi uradna evidenca.

Res je, da v takem primeru kandidatna lista prav tako ne izpolnjuje (več) pogoja „spolne kvote“, vendar glede na obrazloženo zaradi drugačne narave ravnanj predlagateljev liste obstaja razumen razlog za različno obravnavanje kandidatnih list (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zakona namreč ni kršil pritožnik, temveč kandidatka, ki je soglasje dala še drugi politični stranki.2 Neizpolnjevanje „spolne kvote“ v tem primeru torej ni povezano s predlagateljevo kršitvijo zakona, saj so vzroki za nastanek nezakonitosti zunaj njegove volje. Zahteva po izpolnjevanju omenjenega pogoja v primeru, kot je obravnavani, bi zato privedla do prekomernega posega v pritožnikovo pasivno volilno pravico iz 43. člena Ustave in pravico do svobodnih volitev iz 3. člena 1. protokola k EKČP.