TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško in Madžarsko) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da naj bi bilo pridržanje „na zalogo“ nedopustno in da ni znano ali bo sploh prišlo do predaje tožnika. Po stališču tožnika bi se tožena stranka morala opredeliti do možnosti predaje tožnika drugi državi, česar pa ni storila. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Ob izkazani tožnikovi begosumnosti tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati ali bo prišlo do predaje tožnika državam, v katerih je zaprosil za azil. V obravnavani zadevi tožnik ni izkazal, da bi obstojali indici, ki bi kazali na obstoj ovir za tožnikovo predajo.