TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki v času odločanja o tožbenem zahtevku v obravnavanem primeru še ni veljal, je bilo mogoče v Republiki Sloveniji v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zahtevati samo odškodnino po 26. členu Ustave. To je pomenilo, da je oškodovanec lahko zahteval klasično odškodnino po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko in (ali) nepremoženjsko škodo. Ni pa bilo mogoče uspeti z zahtevkom na plačilo tako imenovanega pravičnega zadoščenja (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zagotovljene s 6. členom EKČP. Odločanje o takem zahtevku je bilo namreč po 41. členu EKČP predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni bila možna.

Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ugotovilo je samo to, da tožeča stranka v svoji tožbi ni navedla toliko takšnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Taka ugotovitev pa (še) ne spada v tisti del postopka ugotavljanja dejanskega stanja, ki bi ga nujno moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, da bi o njem nato lahko odločalo pritožbeno sodišče.