TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan plačati stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Ker sodišče v kazenskem postopku ob ugotavljanju dejstev upošteva načelo proste presoje dokazov, to pomeni, da ob presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče lahko zato za ugotovitev dejstva, ki je obtožencu v škodo, upošteva tudi njegov zagovor in zagovor soobtoženca.

Izpodbijanje ugotovitve, da je obsojenec ravnal z naklepom, v obravnavanem primeru predstavlja izpodbijanje ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče napravilo takšen sklep. To pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Podana je relativna kršitev določb kazenskega postopka (73. člena ZKP), ker v času, ko je bil obsojenec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, v spisu ni bilo izjave soosumljenca.