TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje o vpisu.

Predlagateljica je predložila Evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno nemško sodišče. V potrdilu, v skladu z nemškim pravom, predmet dedovanja ni izrecno naveden, navedeni so le podatki o zapustnici, o dedinji in deležu zapuščine, ki ga je dedinja pridobila. Razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, bi pomenila, da na podlagi Evropskih potrdil o dedovanju, ki jih izdajajo nemška sodišča, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je v nasprotju z namenom Uredbe o dedovanju, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. V javnem interesu je namreč, da je urejen prehod premoženja v primeru smrti (tudi brez izrecno izražene volje dedičev) in da zemljiška knjiga odraža resnične podatke. Prav zato se po Zakonu o dedovanju (ZD) zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti in prav zato je sodišče tisto, ki mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V praksi naših sodišč to pomeni, da zapuščinsko sodišče samo pridobi podatek o nepremičninah zapustnika in tudi samo odredi vpis v zemljiški knjigi, vse brez posebne aktivnosti strank. EPD se sicer razlikuje od povedanega po tem, da se izda samo na predlog in da se tudi vpisi v zemljiški knjigi izvedejo na predlog, vseeno pa bi bilo v nasprotju z načeli, na katerih temeljijo Uredba o dedovanju, ZD in ZZK-1, če bi na predlagatelja (dediča) prevalili posledice razlik med pravnimi sistemi, oziroma če zaradi razlik v teh sistemih vpisa ne bi mogli opraviti.