TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

V 26. členu Ustave so urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), zato je za vsa ostala vprašanja, ki v tej določbi Ustave niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je zakonodajalec omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. Ker volilne ni mogoče šteti med osebnostne pravice, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ.

Ker je pravica do povračila škode iz 26. člena URS v razmerju do ostalih postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti (23., 25., 153., 157. in 160. člen URS), sekundarna, sodno varstvo volilne pravice pa je v primeru, kakršnega v tožbi zatrjuje tožnik, mogoče uveljavljati s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 4. člena ZUS-1, ki prizadetemu posamezniku omogoča zahtevati ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, drugačne razlage navedenih določb 26. člena Ustave, kot je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, v tem primeru ni mogoče opreti na četrti odstavek 15. člena Ustave.