TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1059/99 z dne 28. 2. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2568/97 z dne 2. 9. 1999 se ne sprejme.

S tem, ko je pravna prednica z nepremičnino sama razpolagala, je bila njena pravica do te nepremičnine konzumirana že z realizacijo kupne pogodbe. Zato je utemeljevanje, da so poslovni prostori prešli v družbeno lastnino po ZNNZGZ, ker je prejšnja lastnica prenehala opravljati poslovno dejavnost, v obravnavani zadevi nerelevantno, ne glede na morebitno pravilnost takega stališča. Prodajalka je odstopila od opravljanja dejavnosti, ker je nepremičnino, v kateri je to dejavnost opravljala, prodala, ne pa zato, ker bi jo k temu silil ZNNZGZ. Pravno naziranje, ki ga pritožnika v ustavni pritožbi uveljavljata, bi pomenilo, da bi bila prejšnja lastnica do denacionalizacije upravičena kljub temu, da je nepremičnino prostovoljno prodala. Zgolj okoliščina, da je zakon prepovedoval odtujevanje, pa ne more pomeniti, da je treba kupno pogodbo šteti kot izvedbeni akt o nacionalizaciji, kupnino po kupni pogodbi pa šteti kot odškodnino za nacionalizirano premoženje. Vrhovno sodišče z izpodbijanim pravnim stališčem, ne glede na njegovo pravilnost, pritožnikoma ni neutemeljeno odvzelo pravice do uveljavljanja denacionalizacije in s tem do vrnitve in dedovanja podržavljenega premoženja. Prav tako ju ni obravnavalo neenako v razmerju do drugih denacionalizacijskih upravičencev, ki so za nacionalizirano premoženje dobili odškodnino od države. Slednjim je bilo namreč premoženje odvzeto z oblastvenim aktom, pravna prednica pa je z nepremičnino sama razpolagala.