TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 24.113,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh,

- v preostalem delu za plačilo zneska v višini 2.600,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba v točki I izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točki II izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških postopka v točki III izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.204,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prej navedenega roka dalje do plačila.

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane.

Na podlagi 122.a člena ZIL-1 sodišče lahko s sklepom naloži domnevnemu kršilcu pravic (nasprotni stranki) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njem. Namen navedenega določila je imetniku pravice industrijske lastnine olajšati procesni položaj v zvezi s pridobivanjem dokazov o kršitvi pravic. Nasprotna stranka mora predložiti "dokazna sredstva, s katerimi razpolaga". Tožeča stranka je v zvezi z obsegom kršitve in škodo, ki naj bi ji nastala, predlagala, naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži, da predloži listine, iz katerih bo razvidno število posameznih vrst zavarovanim znamkam identičnih zabojnikov, ki jih ima tožena stranka zavedena kot osnovna sredstva. S tem, ko je sodišče navednemu dokaznemu predlogu ugodilo, ni prekršilo pravil postopka. Tožena stranka je tista, ki je razpolagala s podatki o številu in vrstah posameznih zabojnikov, ki jih je nabavila. Tožeča stranka teh podatkov ni mogla predložiti, je pa v tožbi podala zadostno trditveno podlago glede domnevnega števila nabavljenih zabojnikov. Ker je bila od konkretnih podatkov, s katerimi je razpolagala izključno tožena stranka, odvisna ugotovitev dejstev o višini nastale škode, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki razkritje podatkov o nabavljenih zabojnikih na podlagi določbe 122.a člena ZIL-1.