TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Okoliščina, da je bila zoper inšpektorja vložena kazenska ovadba, pa čeprav v zvezi s konkretnim postopkom, sama zase še ne vzbuja objektivnega dvoma v nepristransko ravnanje uradne osebe, ki je vodila postopek in odločila na prvi stopnji. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da vsakršna ovadba (tudi neupravičena) pripelje do izločitve uradne osebe. S tem bi ta okoliščina dobila praktično enako težo, kot jo imajo našteti izločitveni razlogi iz 35. člena ZUP, kar pa nima podlage v zakonu.

Tožnika sta bila z vsemi ugotovitvami ogleda seznanjena in sta se o njih imela možnost pisno izjasniti. Ker jima je bilo torej na drug način omogočeno, da se izrečeta o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih na ogledu in o čemer je bil sestavljen zapisnik, ni bila storjena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Celo če drži, kar navajata tožnika, in sicer da sta zakonito izvedla obnovo podpornih zidov (z odločbo z dne 9. 5. 2002 je bila dovoljena obnova le enega zidu – op. sodišča), da pa so v njih vpeti (so sestavni del) kletni prostori objekta, ki je predmet izpodbijane odločbe, to pomeni le, da so s tem zidovi postali sestavni del novozgrajenega objekta, za katerega tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja.

Za odločitev in za izvršljivost odločbe niso pomembne povsem natančne izmere, saj predstavljajo le enega od vidikov opredelitve spornih objektov, na katere se nanaša izpodbijana odločba, in katerih namen je konkretizacija nelegalne gradnje, s tem pa tudi določljivost predmeta, na katere se nanašajo izrečeni inšpekcijski ukrepi. Zato je treba zavrniti tožbeno trditev o nedoločnosti in arbitrarnosti izpodbijane odločbe.