TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in popravni sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke vprašanje o nezakonitosti odvzema radijskih dovoljenj, ki je že pravnomočno rešeno v upravnem sporu, sodišče pa je na to odločitev vezano. To pravno naziranje tožeče stranke pa ne zdrži pravne presoje. Protipravnost ravnanja upravnega organa je ena od predpostavk splošnega civilnega delikta. Že zato vprašanje protipravnosti ni predhodno vprašanje v odškodninskem sporu in zanj v tem sporu ne velja načelo vezanosti sodišča na pravnomočno sodno odločbo v smislu 1. odstavka 13. člena ZPP.

Sam obstoj napak v postopku, pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, še ne zadostuje za ugotovitev protipravnosti. Vendar pa to velja le pod pogojem, da jih je moč sanirati v postopku s pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da so bile napake v postopku izdaje odločb po nadzorstveni pravici z odločitvijo v upravnem sporu, da se sporne odločbe odpravijo, sanirane. To stališče pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 148/98, z dne 18. 11. 1998 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 986/96, z dne 10. 9. 1998 so bile odpravljene le pravne posledice spornih odločb – razveljavitve po nadzorstveni pravici. S tem so bile napake v postopku izdaje odločb po nadzorstveni pravici le sankcionirane, ne pa nujno tudi sanirane. Sankcioniranje napak pa v okoliščinah konkretnega primera ne izključuje odgovornosti za škodo, če ta izvira iz neposrednih učinkov nezakonite odločbe.

Ministrstvo za promet in zveze je s tem, ko je v postopku po nadzorstveni pravici razveljavilo radijska dovoljenja tožeče stranke, poseglo v dokončno urejeno upravno razmerje, na katero se je tožeča stranka upravičeno zanesla. Poseg v dokončno upravno razmerje v postopku po nadzorstveni pravici je v skladu z določbami ZUP sicer dopusten, vendar le, če je bil postopek izveden tako, kot ga predpisuje zakon, in če so bili izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. Izhodišče za presojo, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je zato iskati v pravilih stroke, to je v pravilih za opravljanje službe oziroma dejavnosti državnega organa, ki določajo tako naravo dela kot tudi potrebno skrbnost, ki se zahteva od državnega organa.

Razveljavitev po nadzorstveni pravici je dopustna le v primeru očitne kršitve materialnega zakona. O očitni kršitvi materialnega zakona pa je mogoče govoriti le, če je zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati in razumeti le v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom oziroma če je organ na pravno razmerje uporabil napačen zakon.

MPZ je v postopku odločanja po nadzorstveni pravici grobo kršilo tako postopkovna, kot tudi materialnopravna pravila, kar je oboje imelo za posledico vsebinsko napačno odločitev, da se razveljavijo dokončna radijska dovoljenja. MPZ pri odločanju po nadzorstveni pravici zato ni ravnalo v skladu s pravili stroke in zato tudi ne s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, celo več: po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožeča stranka utemeljeno očita toženi stranki ravnanje, ki kaže na arbitrarnost in samovoljo pri izvrševanju oblasti. Ker torej MPZ ni ravnalo tako, kot je dopustno, je njegovo ravnanje protipravno.