TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečino v znesku 80.000,00 SIT.

Sodišče je ugotovilo, da se je obsojenec ves čas nahajal z oškodovancem v gostinskem lokalu, kjer ga je slednji res provociral, ni pa mu grozil s fizično silo in da ravnanja oškodovanca, ki obsojencu ni grozil, temveč ga je v trenutku, ko je obsojenec hotel zapustiti lokal, zgrabil za ramo, ni mogoče šteti kot napad nanj, kar bi opravičevalo pravno dopustno obrambo (1. odstavek 11. člena KZ). Zato je zaključilo, da obsojenčevo ravnanje, ko je s kozarcem, ki ga je držal v rokah, udaril oškodovanca, ne predstavlja dejanja obrambe.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Ker pa vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini uveljavlja razlog po 373.

členu ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.