TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I.1. in I.2. ter v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 1.824,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2019.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati stroške postopka v znesku 797,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu 415,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2019 dalje do plačila, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v I.1. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 227,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije.

Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s 3. členom ZDDV-1 zahtevek iz neupravičene obogatitve terjatev iz naslova neposlovnih obveznosti, ki jo je kot pravno podlago za odločitev uporabilo sodišče druge stopnje. Navedena vrsta terjatve, ki nastane neposredno na podlagi zakona, ni posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.