TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Revident z revizijskimi navedbami izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.